Pet let od padca Ben Alija: arabska pomlad prinesla nasilje in razcvet radikalizacije

Tunizijci so 14. januarja 2011 preplavili ulice Tunisa in z oblasti odnesli dolgoletnega voditelja Zineja El Abidina Ben Alija, kar je na Bližnjem vzhodu sprožilo arabsko pomlad. A ta je večini držav, kjer je zavela, prinesla vojno. Tunizija je edina, ki ji je vsaj deloma uspela demokratična tranzicija. A se je tudi tam prebudil džihadizem.

Strmoglavljenje Ben Alija je sledilo demonstracijam, ki jih je sprožil protestni samosežig pouličnega prodajalca Mohameda Bouazizija v mestu Sidi Bouzid mesec dni prej. "To so bili razburljivi dnevi. Širila se je demokratična vročica," v knjigi, ki jo je objavil ob obletnici začetka arabske pomladi, piše podpredsednik Svetovne banke Hafez Ghanem.

"Ampak ali lahko država brez demokratične tradicije in s šibkimi institucijami postane dobro delujoča demokracija in čez noč izboljša življenja državljanov. Očitno ne," dodaja Ghanem. Kot spominja francoska tiskovna agencija AFP, je Ben Ali Tuniziji z železno roko vladal 23 let.

Monopoliziral je vero, ob tem pa zanemarjal družbenoekonomska vprašanja, kar je po ocenah centra Carnegie Middle East po njegovem strmoglavljenju v Tuniziji odprlo vrata radikalizaciji. Džihadistično nasilje se je v državi še posebej okrepilo v zadnjih mesecih in se dramatično izrazilo v lanskih terorističnih napadih na muzej Bardo v Tunisu in letoviško naselje ob Sredozemlje, v katerih je bilo ubitih več deset ljudi, večinoma tuji turisti.

Poročilo centra Carnegie poleg porasta džihadističnega nasilja na tunizijskih tleh izpostavlja tudi množičen odhod Tunizijcev na bojišča v tujini. Po podatkih ZN se je džihadističnim organizacijam v Siriji, Iraku, Libiji, Jemnu in Maliju pridružilo več kot 5500 Tunizijcev, večinoma starih med 18 in 35 let.

Tuniziji je pretresom navkljub v letih od strmoglavljenja Ben Alija uspelo izvoliti novo vlado, poleg tega pa so štiri tunizijske civilne organizacije, ki so bile združene v nacionalno četverico za dialog, za svoj prispevek pri udejanjanju demokratične tranzicije prejele lansko Nobelovo nagrado za mir.

V Siriji, Egiptu, Libiji, Jemnu in Bahrajnu krvavi upori in nasilje

Drugod v regiji je bila arabska pomlad pred petimi leti predvsem uvod v hude, nasilja in vojn polne zime ter razcvet nasilnih džihadističnih skupin z Islamsko državo na čelu. Najhuje je v Siriji, ki je že skoraj pet let v vojni, v kateri je umrlo več kot 250.000 ljudi, več milijonov pa jih je moralo zapustiti domove. Nad obširnimi območji Sirije in sosednjega Iraka je kalifat razglasila skupina Islamska država.

V Egiptu je ljudska vstaja z oblasti februarja 2011 odnesla dolgoletnega voditelja Hosnija Mubaraka, čemur pa je sledilo dolgotrajno nemirno obdobje, ki je na koncu privedlo do strmoglavljenja prvega demokratično izvoljenega predsednika, islamista Mohameda Morsija. Vajeti države ima sedaj trdno v rokah dolgoletni vojaški vodja Abdel Fatah al Sisi.

V kaosu je tudi Libija. Tamkajšnjega dolgoletnega voditelja Moamerja Gadafija so ubili oktobra 2011 po več mesecih vstaje, ki se je sprevrgla v oboroženi konflikt. Že pred tem je avgusta, ob podpori Natovih letalskih napadov, padel njegov režim v Tripoliju. V državi si odtlej nasproti stojijo rivalske milice in rivalska parlamenta, prizadevanja ZN za vlado narodne enotnosti se kljub napredku v zadnjih tednih še niso uresničila. Libija je poleg tega vedno bolj v primežu Islamske države.

Vojna divja tudi v Jemnu. Tamkajšnjega dolgoletnega predsednika Alija Abdulaha Saleha so protesti z oblasti odnesli februarja 2012, nasledil ga je njegov podpredsednik Abedrabo Mansur Hadi. Leta 2014 so nato ofenzivo sprožili šiitski hutijski uporniki, zaradi česar je marca lani Savdska Arabija z arabskimi zaveznicami sprožila posredovanje. Odtlej pa je v nasilju umrlo več kot 6000 ljudi.

V Bahrajnu, ki ga vodi sunitska dinastija Al Kalifa, vse od leta 2011, ko so oblasti zatrle proteste, na katerih so predstavniki šiitske večine v državi zahtevali politične reforme, prihaja do demonstracij.