Ljudje so prišli iz različnih mest, nekateri so na avtobusih do Washingtona presedeli tudi več kot dvajset ur. "Da bi se znebila Busha, bi tudi stala dvajset ur. Ali pa dvesto!", pravi študentka Zoe, ki je v Washington prišla iz Montpeliera, glavnega mesta zvezne države Vermont na severu ZDA.
V koloni, ki se ji pridružim, izvem, da je gospa Francis celo pripešačila v Washington. "Sicer sem iz Bostona, vendar pa sem se že pred nekaj meseci odločila, da se pridružim pohodu za mir. Ameriška politika je višek nesramnosti", jezno razlaga radovedni tujki. Ko prispemo v samo središče dogajanja, je vse bolj očitno, da bo vzdušje danes precej francosko obarvano. "Hvala Francija!", Škoda, da nisem Francoz" in "Francoski krompirček je itak iz Belgije!" so samo nekateri izmed plakatov, ki so nastali v zahvalo Chiracovemu NE ameriško-britansko-španskemu ulitimatu in vojni. Od nekod prihajajo tudi zvoki francoskih šansonov... "Pošljite ameriške vojake domov!", so na ogromen plakat napisali veterani Zalivske vojne, zbrani pod imenom "Veterans for Peace" (Veterani za mir). Ob njih stojijo pripadniki in pripadnice palestinsko-izraelskega prijateljstva, v bližini pa so tudi članice ženskega mirovnega gibanja Code pink. "Možnosti sta le dve. Da sedim doma, in se razburjam ob gledanju poročil, ali da sem tukaj," pravi Judy,ki je prišla iz Philadelphije. Protivojni protesti so v Ameriki v zadnjem času postali že redni mesečni dogodek.
Največji doslej sobili v New Yorku minuli mesec, ko naj bi se v bližini zgradbe Združenih narodov zbralo več kot pol milijona ljudi. Ocena je seveda neuradna, saj so uradne ocene ponavadi vsaj enkrat nižje. Število udeležencev protivojnih protestov je sicer v tej zgodbi poglavje zase. "Koliko misliš, da nas je tokrat?", je slišati na vsakem protestu. Proti popoldnevu se iz različnih virov začnejo pojavljati prve uradne številke. Na eni strani so tiste, ki jih dajo policisti oziroma uradni viri, druge so ocene organizatorjev. Resnica je, vsaj kar zadeva število sodelujočih na ameriških mirovnih demonstracijah, nekje vmes.
Dejstvo pa je, da je bilo februarsko zborovanje v New Yorku tako veliko, da je bila tisti dan ohromljena skoraj polovica otoka Manhattan. "Danes smo izgubili ulico", je bil komentar enega od newyorških policistov za lokalno televizijsko postajo. Sobotni mirovni shod v ameriški prestolnici je bil po številu udeleženih precej manjši. Neuradne ocene so med 80.000 in 100.000. Vendar pa washingtonske mestne oblasti, za razliko od newyorških, niso prepovedale protivojnega sprevoda po mestu. Tako se je po govorih številnih članov mirovnega gibanja, delavskih sindikatov in verskih skupin, množica začela pomikati proti Beli hiši. Presednik Bush se je že prej umaknil v Camp David, kolono pa so za vsak slučaj washingtonski policisti možje v modrem zaustavili že v parku nasproti predsednikove palače. Kot so razložili, je vsakršno zborovanje pred Belo hišo prepovedano.
Po novem je prepovedano tudi istočasno zbiranje več kot 20 ljudi v parku Lafayett, ki se razprostira takoj čez cesto od predsednikovega domovanja. "Bushev ukrep," pravi moški na moji levi. "In to zato, ker si noče kvariti pogleda skozi okno!" Po vzklikih in žvižganju se odpravimo nazaj pred Washingtonov spomenik. Ples, pogovori, kamere velikih televizijskih postaj v lovu za izjavami, posedanje po travniku, v zraku vprašanje, kaj smo dosegli in kako naprej... "Ali kdo pozna zdravilo za bolezen norih krav?", je napis pod Bushevo sliko na plakatu, ki ga nosi mimoidoči protestnik.Gospod v moji blizini zaskrbljeno vpraša: "Ali je sploh ozdravljiva?"
