'Ali bomo plavali skupaj ali pa bomo skupaj potonili'

V zadnjem letu se je svet močno spremenil. Zaznamovala ga je kriza, ki je marsikoga pahnila na rob revščine in čez. Čeprav je odgovornost zanjo predvsem na plečih razvitih držav, so posledice najhujše v nerazvitih. "Kot še nikoli doslej je blaginja naših otrok in njihovih otrok naša konkretna odgovornost," je opozoril švedski premier Fredrik Reinfeldt, ki gosti letošnje Evropske razvojne dneve.

Tako predstavniki "nerazvitega juga“ kot "razvitega severa“ so se pridružili pozivom, da razvojne zaveze ne smejo ostati neizpolnjene. Zaradi gospodarske krize je število lačnih v svetu znova preseglo milijardo, so ob tem poudarjali predstavniki afriških držav in organizacij. Posledice krize se pri nas merijo v človeških življenjih, medtem ko so v razvitem svetu še vedno bolj ali manj le ekonomske kategorije – povečanje brezposelnosti in zmanjšanje kupne moči, opozarjajo.

Evropa – upanje za ves svet

Problem revščine je tesno povezan tudi z grožnjo podnebnih sprememb. Posledice pa spet najbolj občutijo tisti, ki so zanje najmanj odgovorni – revni. Zato je ena od stvari, glede katerih v Stockholmu obstaja soglasje, nujnost uspeha decembrskega podnebnega vrha v Koebenhavnu.

Evropa je v boju proti podnebnim spremembam naše največje upanje, svet bi lahko popeljala svet v drugo smer, če bo le prevzela pobudo, je ob tem dejal predsednik Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) in Nobelov nagrajenec za mir leta 2007 Rajendra Pachauri.

Spremenimo sistem in se rešimo krize

Mohammad Yunus, ki je najbolj prestižno Nobelovo nagrado prejel leto dni pred njim, pa v krizah vidi tudi upanje. Svet se po njegovih besedah sooča z gospodarsko, socialno, okoljsko, moralno krizo, z "najglobljo vseh kriz", ki pa hkrati predstavlja odlično priložnost za ustvarjanje novega, lepšega sveta. Vzrok obstoječe krize je en sam: celotna gospodarska struktura, ki smo jo ustvarili, je izključno v službi služenja denarja, dobička. V njej smo izpostavili le sebično in agresivno dimenzijo človeške narave, medtem ko smo ljudje tudi nesebični in požrtvovalni, je dejal.

Zakaj torej ne ustvarimo socialne gospodarske strukture, katere cilj bo reševati težave današnjega sveta? Yunus verjame, da je to mogoče, a hkrati opozarja, da rešitve ne bodo prinesle vlade in organizacije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. To so namreč sestavni deli strukture, ki jo je treba odpraviti. Rešitev je v civilni družbi, v vsakem od nas, v ljudeh samih, "ki se moramo na novo odkriti kot človeška bitja", verjame Nobelov nagrajenec.

Z boljšim sodelovanjem med državami bi prihranili od tri do pet milijard evrov denarja, namenjenega pomoči, letno

Jasen je bil tudi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso: "Ali bomo plavali skupaj ali pa bomo potonili skupaj," je dejal. Ob tem pa optimistično dodal, da zaupa v "ogromen potencial velikodušnosti" Evropejcev.

Evropska unija je namreč na vrhu lestvice donatorjev. Samo v letu 2008 je državam v razvoju namenila 49 milijard evrov – več kot polovico celotne finančne pomoči, ki so jo prejele.

Vendar pa zaradi neučinkovitega dodeljevanja pomoči v Evropski uniji vsako leto od tri do pet milijard evrov dobesedno izpuhti v zrak. To je pokazala neodvisna raziskava, ki jo je naročila Evropska komisija. "Ugotovitve so osupljive in vznemirjujoče. Pomenijo, da bi lahko vsako leto porabili milijarde več. To je ogromno!" je dejal komisar za razvoj in humanitarno pomoč Karel de Gucht. Zdravilo je preprosto, izboljšati je treba sodelovanje med državami članicami in humanitarnimi organizacijami.