Vse od sovjetske invazije leta 1979 je Afganistan po zaslugi mudžahedinov, ubornih islamskih fundamentalistov, redni gost novic. Ko je bila hladna vojna na vrhuncu, so zahodne sile na čelu z ZDA zahtevale nekaj konkretnega v zameno za množično podporo, ki so jo dajale državi. Leta 1989 so to tudi res dobile, po tistem pa se iz nemirov, ki zadnji dve desetletji pretresajo Afganistan, ni izcimilo nič posebnega.
Ahmed Rašid je bil priča temu, kako so državo napadli sovjeti, pa tudi temu, kako so jih nagnali iz nje. Tudi po teh dogodkih je še naprej pokrival Afganistan, tudi med najbolj mračnim obdobjem vojne, ko so se Afganistanci spopadali med seboj. "Povsod je mrgolelo oboroženih skupin, ki so nadzorovale vsaka svoj kos ozemlja. Če si potoval po afganistanskih cestah, so te vsakih 15 ali 20 kilometrov ustavili in v taksi pomolili cevi pušk. Moral si jim odšteti podkupnino. Marsikoga so zgrabili, zvlekli iz taksija in ga do obisti zasliševali. Mene so, denimo, komunistične oblasti v Kabulu aretirale, češ da sem vohun. Včasih so nas res pošteno gnjavili. Za eno leto je Gulbudin Hekmatjar [eden od vodij mudžahidov] celo razglasil smrtno razsodbo nad menoj."
Ahmed Rašid je bil v Afganistanu tudi, ko so na vojaško in politično prizorišče stopili talibani ali ‘študenti'. "Dovolj jim je bilo nenehnih prepirov in bojevanja v državi. Želeli so očistiti družbo, jo islamizirati. Sprva so bili zelo priljubljeni, v Afganistan so prinesli mir. Pravzaprav so se težave začele šele, ko so leta 1996 zasedli Kabul, potem pa vse bolj silili na sever … Njihova zavojevalna in asimilatorna politika in njihovo zelo strogo tolmačenje islama severnjakom niso ustrezali in državljanska vojna se je nadaljevala."
Lani spomladi je Ahmed Rašid izdal knjigo Talibani ("The Taliban") o talibanskem gibanju. ZDA so jo obsodile, češ da v njej podpira radikalne muslimane, med katere prištevajo tudi domnevnega saudskega terorista Osama bin Ladna. Še hujšega odpora je bil, razumljivo, deležen odnos talibanov do žensk, pravi Ahmed Rašid. Toda z obsojanjem ni mogoče rešiti težav v Afganistanu in na širšem območju. Treba bo razumeti, pravi. "Ti fantje, mnogi od njih so sirote, so odraščali brez žensk. Rasli so v internatih, v tako imenovanih madrasih. Žensk še videli niso. Nikoli niso imeli nobenih stikov z njimi. Številni od njih niti sorodnic nimajo. Prihajajo iz povsem moškega okolja in bi radi tako okolje ustvarili tudi v Afganistanu."
Ahmed Rašid pojasnjuje vzpon talibanov v kontekstu dogajanj na širšem območju. Zaradi nafte, ki so jo odkrili severno od Afganistana v nekdanjih osrednjeazijskih republikah Sovjetske zveze, še vedno tli želja, da bi se vojna v Afganistanu končala, ker da vse skupaj že predolgo traja, čeprav ta želja vse bolj ugaša. "Človeške izgube bi lahko primerjali s številom žrtev holokavsta. Dežela je povsem, ampak zares povsem opustošena. Gospodarstvo je dobesedno prežeto s kriminalom. Najbolj tragično pa je, da so se Afganistanci vsemu skupaj že privadili. Poraz Sovjetske zveze v Afganistanu je bil po mojem mnenju eden od poglavitnih vzrokov, ki so omogočili perestrojko, vladavino Gorbačova in zlom komunizma v nekdanji Sovjetski zvezi. Zato se lahko Afganistanci z marsičim postavljajo. Mislim, da je bistvo afganistanske tragedije prav v tem, da to državo že vsi tako dolgo zapostavljajo."
