Busheva vojaška sodišča so v ZDA naletela na ostre kritike tudi med konservativci, saj je po njihovem mnenju predsednikov ukaz preveč splošen in praktično omogoča, da državni organi preganjajo prav vsakega tujca na svetu, že če se je kdaj le pojavil ob domnevnem teroristu.
Tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je v petek dejal, da so kritike na račun vojaških sodišč neupravičene in da ogrožajo vojno proti terorizmu, saj spodkopavajo vladne ukrepe. Fleischer je prepričan, da so vladni ukrepi edini učinkovit ukrep za boj proti teroristom.
Izredna vojaška sodišča
Bushev ukaz omogoča obrambnemu ministru, da aretira in postavi pred posebno hitro vojaško sodišče teroriste, osumljene teroriste in tiste, ki so osumljeni, da so pomagali teroristom. Obsojenec se glede na ukaz nima pravice pritožiti, za obsodbo pa je zadostna navadna večina navzočih članov petčlanskega vojaškega sodnega senata. Teoretično lahko torej smrtno kazen izrečeta le dva sodnika. Bush in njegovi sodelavci so si zadnje dni v medijih močno prizadevali ukaz prikazati kot bolj blag in se brezuspešno skušali izogniti dejstvom. Busheva administracija namiguje, da bodo sodišča uporabili večinoma v Afganistanu, če tam ujamejo kakšnega pripadnika Al Kaide, kar pa je zavajajoče, saj to nikjer ne piše. Ohlapna opredelitev pristojnosti vojaških sodišč omogoča, da zaprejo in sodijo vsakemu tujcu, ki bi ga ujeli tudi v ZDA in kjerkoli po svetu, če bi obstajal najmanjši sum, da je bil povezan s teroristi. Dokončna pravila bo moral sestaviti obrambni minister, vendar pa senat pri tem zahteva besedo.
Nasprotovanje vojaškim sodiščem
Prav to pa najbolj moti nasprotnike Bushevega ukaza na čelu s predsednikom senatnega odbora za pravosodje, demokratom iz Vermonta Patrickom Leahyjem. Nekateri konservativni komentatorji se sicer požvižgajo na pravice tujcev, Bushevemu ukazu pa nasprotujejo zaradi nevarnosti, da bi tudi druge države uvajale podobna vojaška sodišča za ameriške državljane, ZDA pa ne bi imele nobene moralne pravice, da jim nasprotujejo. Busheva vojaška sodišča sploh še niso začela delovati, pa že ogrožajo ameriška prizadevanja v vojni proti terorizmu. Španija je na primer aretirala več domnevnih teroristov, vendar jih ne namerava izročiti Američanom zaradi možnosti izvršitve smrtne kazni.
Razen vojaških sodišč so senatorji ministra Ashcrofta spraševali tudi o več sto zaprtih osumljencev, katerih imena ostajajo skrivnost, ter načrtih o prisluškovanju pogovorom med odvetniki in terorističnimi osumljenci. Senatorje je zanimalo, če je že tako zagret borec proti terorizmu, zakaj potem ne želi podrobneje raziskati, ali so osumljeni teroristi morda v ZDA kupovali orožje. Ameriški konservativci in tudi drugi smatrajo pravico do posedovanja orožja približno za tako sveto kot pravico do življenja. Podatki, ki jih zberejo med preiskavo morebitne kriminalne preteklosti kupcev orožja, se po Ashcroftovih besedah ne smejo uporabljati v ta namen. Pravica do zasebnosti kupcev orožja ima prednost pred vojno proti terorizmu.
Pravosodni minister Ashcroft je v senatu predstavil priročnik teroristične organizacije Al kaida, v katerem so opisani načini za izkoriščanje ameriških svoboščin in pravnega sistema v teroristične namene. Po mnenju Ashcrofta dileme ni, saj so teroristi na strani zla, ZDA pa na strani dobrega. Leahy in demokratski kolega Edward Kennedy sta temu pritrdila, vendar opozorila pred poenostavljanjem.
Ashcroft zatrjuje, da so vojaška sodišča potrebna, ker bi javno civilno sojenje spravilo v nevarnost sodnike in porotnike ter po nepotrebnem razkrilo preveč dokazov. Javno sojenje bi teroristom le omogočilo, da ustvarijo medijski cirkus in dobijo možnost širiti svoja izkrivljena stališča.
Minister Ashcroft si je privoščil celo izjavo, da vsak, ki kritizira vladne ukrepe proti teroristom, v bistvu pomaga sovražniku, kar je bilo za ugledne senatorje, njegove nekdanje kolege, malce prehudo. Leahy je dejal, da se ne zavzema za zaščito teroristov, ampak za zaščito ameriških svoboščin. "Moramo zagotoviti, da bo imela vlada res upravičen razlog, preden bo lahko vohljala po naših bančnih računih, davčnih napovedih in elektronski pošti. Lahko smo hkrati ostri proti teroristom in varujemo ustavo. Izbira ne more biti eno ali drugo," je dejal Leahy, ki pripravlja zakon za podrobnejšo opredelitev pristojnosti vojaških sodišč.
Leahyjev predlaga, da bi bila sojenja pred vojaškimi sodišči javna, razen če ni upravičene grožnje javni in nacionalni varnosti. Predlaga tudi, da bi za obtožence veljala predpostavka nedolžnosti in da bi imeli pravico do zagovornika, česar Bushev ukaz ne predvideva. Dokončna pravila bi moralo po Bushevem ukazu sestaviti obrambno ministrstvo, vendar senat zahteva pri tem besedo.
Ashcroftove besede so razočarale tudi druge posameznike in skupine, za katere so Bushev ukaz in drugi vladni ukrepi pregloboko poseganje v ameriške svoboščine. Tiskovna predstavnica pravosodnega ministrstva Mindy Tucker je te obtožbe zavrnila in razložila, da Ashcroft ne nasprotuje javni razpravi o vojaških sodiščih, vendar nasprotuje širjenju dezinformacij.
Komisija zavrnila Bushevega kandidata
Komisija za državljanske pravice, ki je bila v ZDA ustanovljena leta 1957 za preiskavo pritožb o kršenju tovrstnih pravic, je zavrnila kandidata, ki ga je v komisijo imenoval predsednik države George Bush. V komisiji imajo večino temnopolti demokrati, ki trdijo, da je Bush kandidata Petra Kirsanowa iz Clevelanda imenoval samo zato, da bi onemogočil njeno delo. Nekateri namigujejo tudi na maščevanje, saj je komisija predstavila porazno poročilo o predsedniških volitvah na Floridi leta 2000, kjer naj bi bile kršene volilne pravice temnopoltih, na volitvah pa je po dobro znanih zapletih na Floridi zmagal Bush.
Komisijo za državljanske pravice, kar v ZDA praviloma pomeni pravice temnopoltih Američanov, je leta 1957 ustanovil predsednik Dwight Eisenhower. S pomočjo proračuna, ki naj bi znašal okrog devet milijonov dolarjev letno, komisija preiskuje pritožbe o kršenju državljanskih pravic in o tem pripravlja poročila, ki jih tudi objavlja. V poročilu o volitvah leta 2000 je komisija ugotovila, da so na Floridi sistematično onemogočali temnopolte volilce, in da so s tem omogočili zmago Bushu. Komisija je ostro kritizirala tudi brata ameriškega predsednika, guvernerja Floride Jeba Busha.
Predsednica komisije Mary Frances Berry je po lastnih besedah neodvisna, vendar republikancev nima ravno v čislih, saj jo je predsednik Ronald Reagan že leta 1983 pregnal iz iste komisije, v katero se je kasneje vrnila. Berryjeva je dejala, da je bila Bela hiša zelo jezna na njihovo floridsko poročilo, ki ga je označila za pritlehno politiziranje. Komisija ima osem članov, pri čemer se jih pet nagiba k demokratom, trije pa k republikancem.
Članici komisije Victoriji Wilson se je, kot je navedla Bela hiša, 29. novembra iztekel mandat, zato je Bush imenoval svojega člana, ki je seveda bolj naklonjen republikancem. Wilsonova je januarja leta 2000 nasledila pokojnega člana komisije Leona Higginbothama, kateremu bi se mandat iztekel 29. novembra. Demokratska večina v komisiji pa trdi, da statut pravi, da ima vsak član komisije šestletni mandat ne glede na to, ali je koga nadomestil ali ne, torej ima Wilsonova pred seboj še pet let. Kirsanow se je skušal v petek udeležiti seje, vendar so ga z večino pet proti tri zavrnili, zato je moral sedeti med občinstvom. Nekajkrat se je skušal oglasiti, vendar odnehal, ko ga niso upoštevali. O sporu bo zdaj odločalo sodišče.
