'Ves čas sem razmišljal, ali smo ožine dovolj razširili za prenos nosila'

Matej Zalokar, jamarski reševalec in miner, se je s skupino petih kolegov v soboto spustil v jamo, ki jo raziskujejo že štiri leta. Pri povratku pa se je zgodilo najhujše. "Ko gremo iz jame, vedno plezamo eden pa po eden. Na začetku so šli bolj izkušeni jamarji, ona je bila nekako na sredini te ekipe, del ekipe je v ozadju in smo čakali, da pristopimo do same vrvi. Slišal se je pač ta padec kamenja, krik: Ana, Ana," trenutek nesreče opiše Zalokar. 

Če bi sprva pomislili, da je v trenutku padca kamenja nastala panika, ni bilo tako, sobotno nesrečo opisuje Zalokar, prijatelj ponesrečenke, ki skupaj z njo že štiri leta odkriva to jamo. Leta izkušenj, številni so v jamah že od malega, so jim pomagala ohraniti mirno kri.

"Njen brat Marko je bil takoj zraven, smo ga obdržali pri sebi, hkrati pa sta tudi dva dodatna jamarja še dodatno nudila čustveno podporo. Kar se tiče pa čustev, porinjena so bila na stran in se je samo reševalo. Naša naloga je bila ohraniti vse te vitalne znake od začetka vse do predaje nujni medicinski pomoči. To nam je tudi uspelo. Njena temperatura ni padla, hkrati pa se ji tudi stanje od poškodbe ni poslabšalo," je povedal Zalokar.

Za takšne scenarije so namreč dobro izurjeni. Njihova ključna naloga je bila ohraniti vitalne znake do predaje ekipi nujne medicinske pomoči. "Nudili smo prvo pomoč in Ano smo takoj prestavili na varno točko, postavili zasilni bivak, jo začeli ogrevati tudi z lastnimi telesi, del ekipe je šel poklicat reševalno službo, del ekipe je šel pa po dodatno pomoč, torej po dodatno opremo, dodatna pokrivala in tako naprej," prve trenutke po nesreči opiše Zalokar, ki je tudi predsednik jamarskega društva Rakek.

Reševalcem nudili psihološko pomoč

Vse do 13. ure naslednji dan je svojo pomoč in podporo zdravnici v jami nudil tudi  jamar in zdravnik gorske reševalne službe Peter Najdenov. Bil je v bližini, saj kot jamar tudi sam odkriva podzemlje. "Pogovori so bili namenjeni tudi temu, da smo lahko predvideli, na koliko časa moramo kakšno stvar poslati dol, in potem je relativno lepo teklo."

"Če kjerkoli srečamo nekoga nezavestnega, so to za nas vse rdeče luči, ki jih lahko prižgemo. Če je to stanje, kjer veš, da si zelo omejen s svojo opremo ali prostorom, je to zelo stresno stanje," pojasnjuje Najdenov in dodaja, da so vsi v jami delo opravili odlično, saj je jamarka, čeprav močno zdravstveno ogrožena, vendar živa prišla na površje.

"Ves čas se mi je pojavljala misel, ali smo dovolj razširili, da bodo nosila lahko šla varno in brez zastojev na površje," je dejal Zalokar. "V rešilcu smo trije zdravniki in dva tehnika imeli eno uro dela, da smo jo usposobili za transport," pojasnjuje Najdenov, ki jo je spremljal tudi v helikopterju, medtem pa so pristojni pomagali ostalim udeleženim. 

Že to, da je pacient v nezavesti, pomeni rdeči alarm, delati v tako izrednih razmerah, v omejenem prostoru, z omejeno opremo, ko ne veš, kaj te čaka, in gre lahko vse narobe, pa je zelo hudo, pripoveduje.

"Takoj pri sami intervenciji in tudi po njej smo imeli razbremenilne pogovore, hkrati pa nam psihološko pomoč nudi tudi civilna zaščita. Ogromno pomeni, če imaš možnost poklicati kolega za nasvet in mnenje. Nekoga, ki pozna te razmere," zaključi Zalokar.