70 let komunistične Kitajske: od rdečega terorja do svetovne velesile

Z vojaško parado, 15.000 vojaki in najnovejšo vojaško opremo, vključno z brezpilotnimi letali, medcelinskimi raketami in 70.000 golobicami, se na Trgu nebeškega miru na Kitajskem spominjajo razglasitve Ljudske republike Kitajske. 

Vojna med komunističnimi silami in nacionalisti, pod vodstvom Čangkajška, se je začela že leta 1927, prekinila jo je japonska ekspanzionistična politika in njihov napad na Kitajsko leta 1937, ki je obe sprti strani prisilil v začasno odložitev medsebojnega boja in sklenitev sporazuma o boju proti Japoncem. Po japonski kapitulaciji pa so se notranji spopadi na Kitajskem znova razvneli. Kuomintang je doživljal poraz za porazom, sile Rdeče armade pa so do leta 1949 zavzele skorajda celotno kopensko Kitajsko, Čangkajšek pa se je bil prisiljen umakniti v Tajvan.

Po dolgih letih vojne je 1. oktobra 1949 Mao Cetung, ideolog socialistične agrarne revolucije, ki se je povzpel na vrh Komunistične partije, ustanovitelj moderne Kitajske, ki je verjel, da bo socializem sčasoma nadvladal vse druge ideologije, na Trgu nebeškega miru uradno razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. Obsežne reforme, kolektivizacija, pregon tujega kapitala, razredni boj – na Kitajskem se je začelo novo obdobje, ki je državo skozi desetletja popeljalo med eno najpomembnejših svetovnih velesil. A cena za to je bila krvava.

Od Velikega skoka naprej do Rdečih straž kitajske mladine 

Mao je že istega leta, ko se je začela državljanska vojna, dejal, da sta nasilje in teror glavna elementa družbene mobilizacije kmetov proti veleposestnikom in lokalni eliti – besede, ki jo jih skozi desetletja uporabljali za opravičevanje "rdečega terorja". Zgolj v okviru agrarne reforme, s katero naj bi zemljo "vrnili kmetom", naj bi bilo ubitih okoli dva milijona lastnikov zemlje – natančne številke niso znane. 

Sanje Maa o Kitajski, ki bo dosegla in celo presegla takrat industrijsko najbolj razvite svetovne velesile, so terjale na milijone življenj. T. i. velik skok naprej je s korenitimi spremembami agrarnega sistema državo pahnil v veliko lakoto, samo med letoma 1958 in 1962 naj bi po nekaterih ocenah zahteval skorajda 40 milijonov življenj, večino zaradi podhranjenosti.

Lakote, političnega kaosa in globokih gospodarskih sprememb skozi zadnjih sedem desetletij se spominjata tudi poslovnež Ma Džjanguo in kmet Vu Šijing – oba rojena leta 1949. Z njima se je ob obletnici pogovarjal ameriški CNN – utemeljitelja maoizma se dandanes spominjata nekoliko drugače: "Obdobje Mao Cetunga je bila izjemna doba. Čeprav je njegovo kasnejše življenje povzročilo nekaj kaosa na Kitajskem, je njegov prispevek neizpodbiten," pravi Vu.

Ma se na drugi strani spominja prav obdobja lakote, kako so s sošolci vsak dan po šoli iskali hrano, iz česar so naredili pravo igro. "Iskali in jemali smo najrazličnejša užitna divja zelišča … življenje je bilo težko v tistem obdobju," se spominja za CNN. Posledice lakote je občutil tudi Vu, tedaj živeč v majhni vasi blizu mesta Šijan. Dandanes se spominja, kako so si vaščani med seboj delili recepte, ki so namesto običajnih sestavin vsebovali najrazličnejše liste – v nekaterih predelih države pa naj bi ljudje med lakoto jedli travo in celo lubje za preživetje. "Kitajska komunistična partija ni želela, da bi ljudje stradali. A veliko ljudi je umrlo od lakote," dandanes zatrjuje Vu.

Postopoma so gospodarske načrte, ki so državo popeljali v lakoto, opustili, krivdo za neuspeh pa pripisali desničarskim in buržoaznim elementom, ki naj bi vztrajali v kitajski družbi – skupaj s strahom pred izgubo moči pa je Maa in Kitajsko to popeljalo v t. i. veliko proletarsko kulturno revolucijo. Z začetkom leta 1966 naj bi ta "ideološki pokol", kot se je obdobja oprijelo ime, državo dokončno preobrazil v pravo komunistično družbo – a to je v resnici pahnil v desetletje nasilja.

Mao je pri utrditvi svojega kulta osebnosti in komunistične družbe "angažiral" kitajsko mladino, ki je združena v posebne Rdeče straže uničevala "buržoazne elemente", napadala svetišča in izobraževalne ustanove, univerze, učitelje, intelektualce … Ob tem je Mao utrjeval svoj kult osebnosti in hkrati obračunal s svojimi političnimi nasprotniki - "buržoazni elementi" naj bi namreč vdrli celo v samo partijo. V revoluciji, ki jo je kasneje celo sama partija označila za napako, je umrlo več milijonov ljudi. Zaključila se je s smrtjo Mao Cetunga leta 1976, vse do danes pa ostaja eno najbolj kontroverznih obdobij kitajske zgodovine.

Politika "reform in odpiranja" oziroma socializem s kitajskimi značilnostmi

Velikega krmarja, kot imenujejo Maa, je nasledil Deng Šjaoping - ta je začel odpirati kitajsko družbo, tudi za posamezne vplive kapitalizma, in ustvarjati "socializem s kitajskimi značilnostmi". S prelomnimi gospodarskimi reformami in modernizacijo se je Kitajska počasi povzpela na mesto drugega največjega gospodarstva na svetu.

Na istem trgu, kjer je Mao razglasil nastanek Ljudske republike, so štiri desetletja kasneje pod tanki obležali študenti. Krvavo zatrtje demonstracij na Trgu nebeškega miru junija 1989 ostaja eden najbolj krvavih madežev sodobne kitajske zgodovine. In prav na tem trgu danes slavijo, vojaške čete pa korakajo po isti poti, na kateri so pred tremi desetletji obležali študenti. 

Razširjena korupcija, stroga cenzura, versko preganjanje  - vse to je del Kitajske 21. stoletja. V internacijskih taboriščih so v zadnjih letih, zgolj na podlagi etničnosti in verske pripadnosti, po nekaterih ocenah, ki jih navaja BBC, zaprli že milijon in pol Ujgurov, pripadnikov muslimanske manjšine, Kozakov in drugih manjšin. 

Zgodbe iz preteklosti, zgodbe ljudi, na plečih katerih Kitajska dandanes slavi, zgodbe zaprtih in pobitih pa s pomočjo cenzure ostajajo skrite - a ljudje se kljub naporom oblasti spominjajo. Med njimi tudi Guo Juhua, sociologinja s pekinške univerze, ki poskuša, predvsem skozi ustno zgodovino in pripovedovanja, zabeležiti korenite spremembe in dogodke zadnjih sedmih desetletij. 

Njene knjige so prepovedane, njena komunikacija nadzorovana, njeni profili na družbenih omrežjih redno izbrisani: "Več generacij so ljudem pripovedovali zgodovino, ki je ponarejena, poveličevana in olepšana," je povedala za BBC, kljub temu, da je bila pred obletnico posebej posvarjena, naj ne govori s tujimi mediji. Nadzor partije je razviden tudi pri dejstvu, da je vojaška parada ob veliki obletnici zgolj za posebne povabljence, osrednji Peking je zaprt, prebivalstvo pa si slavje lahko ogleda zgolj preko televizijskih ekranov. 

'Ko diktatura postane dejstvo, revolucija postane dolžnost'

Slavje na celinski Kitajski poteka v senci množičnih, prodemokratičnih demonstracij v Hongkongu. Ta sicer velja za 'posebno administrativno območje' z določeno stopnjo avtonomije, po načelu 'ena država, dva sistema' ima Hongkong pravico do lastnega pravnega in političnega sistema za vsaj 50 let po tem, ko je to nekdanjo britansko kolonijo Velika Britanija vrnila Kitajski. To se je zgodilo leta 1997. Da bi bili lahko protesti ob 70. obletnici nevarni, saj se nasilje in izgredi na protestih stopnjujejo, je po poročanju AFP že včeraj svarila hongkonška policija. 

"V luči tiranije se lahko zgolj borimo, kot da gre za našo zadnjo bitko. Ko diktatura postane dejstvo, revolucija postane dolžnost," odgovarjajo protestniki, ki na ulicah Hongkonga vztrajajo že več mesecev. 

Medtem je trenutni komunistični voditelj Ši Džinping na predvečer slavja napovedal, da bo Kitajska "še naprej v celoti in zvesto izvajala princip 'ena država, dva sistema' v Hongkongu". Džinpingova Kitajska, za katero si je predsednik zastavil cilj "nacionalne pomladitve" do leta 2049 oziroma do 100. obletnice ustanovitve Ljudske republike, se sooča s številnimi izzivi tako doma kot po svetu - med osrednjimi  sta starajoče se prebivalstvo in vse manjša gospodarska rast: "Zadnjih 30 let so imeli precej dobro zamisel, dokler ohranjajo gospodarsko rast: bodi pragmatičen, ohrani stabilnost v domovini, ne tvegaj preveč in vse bo v redu," je za AP dejal Minšin Pei, strokovnjak za kitajsko politiko s Claremont McKenna College v ZDA. "Dandanes pa enostavno ne vedo več, kako naprej." Z ZDA in številnimi drugimi svetovnimi silami se Kitajska spopada na gospodarskem, pa tudi vojaškem področju. Uvajanje carin in trgovinska vojna ogrožata svetovno gospodarstvo, medtem ko se moči še naprej merijo v Južnem Kitajskem morju.