Dva meseca potem, ko je leta 1933 na oblast prišel Adolf Hitler, je takratni šef Münchenske policije in goreč privrženec tretjega rajha Heinrich Himmler ustanovil koncentracijsko taborišče Dachau, ki je služilo kot prototip vsem naslednjim taboriščem smrti na območjih nacistične okupacije. Taborišče je sprva služilo prevzgoji političnih zapornikov, kasneje so vanj začeli zapirati jude, rome, homoseksualce oziroma vse iz okupirane Evrope, ki niso ustrezali ali se uklonili ideologiji nacionalsocializma.
Za bodečo žico je v nemogočih življenjskih razmerah trepetalo več kot 200 tisoč ljudi. Do osvoboditve so nacisti na ljudeh izvajali medicinske poskuse in jih silili k težaškemu delu. 29. aprila pred 60. leti so ameriški vojaki vkorakali v taborišče in osvobodili približno 32 tisoč živih okostnjakov.
Na kraju v bližini mirnega nemškega mesteca Dachau, kjer je bilo nekoč največje nacistično koncentracijsko taborišče, danes stoji muzej. V njem bo naslednje štiri mesece na ogled razstava del slovenskega slikarja in grafika, ki je preživel strahote Dachaua, Antona Zorana Mušiča, z naslovom Mušič in Dachau.