FOTO: 40 let od najhujše letalske nesreče v zgodovini civilnega letalstva

Na današnji dan leta 1977 sta dva boeinga 747 – eden je pripadal letalski družbi KLM, drugi Pan Am – trčila na letališču Los Rodeos na otoku Tenerife. Letali sta bili polni. Trčenja večina od 644 potnikov in osebja ni preživela, umrlo je kar 583 ljudi.

Kot ponavadi je tudi pri tej letalski nesreči šlo za niz napak in splet nesrečnih okoliščin. Trenutki tik pred nesrečo, napake ter naključja, ki so privedla do usodnega trčenja, pa so tako neverjetni, da zvenijo že absurdno. 

Letali sploh nista načrtovali postanka na Tenerifu

Oba leta sta bila čarterska. Pan Am je priletel iz Los Angelesa, KLM pa iz Amsterdama. Nobeno od letal ni načrtovalo pristanka na otoku Tenerife, pač pa bi morali pristati na letališču v Las Palmas, na sosednjem otoku Gran Canaria. Mnogi potniki so se nato nameravali odpraviti na križarjenje.

Toda tik preden bi morali pristati na Gran Canarii, je v eni izmed trgovinic na letališču Las Palmas odjeknila bomba, ki so jo podtaknili separatisti. Številne lete so zato preusmerili na letališče Los Rodeos na Tenerifu. Tam sta na prezasedeni pisti letali eno poleg drugega več ur čakali na dovoljenje za polet proti končni destinaciji – Las Palmas. 

Gosta megla se je spustila na letališče tik pred načrtovanim vzletom

Vreme je bilo na letališču Los Rodeos ugodno – vse do tik pred nesrečo. In če pilot KLM Jacob Van Zanten ne bi zaprosil za dodatno gorivo, bi se morda izognili črnemu scenariju. Medtem ko so čakali na gorivo, se je namreč na letališče z gorovja spustila gosta megla.

Ker je bila na letališki ploščadi neobičajna gneča, je bila običajna pot do piste ovirana. Zato so morali letala do vzletnega mesta pripeljati s tovornim vlačilcem, kjer so se nato obrnila za 180 stopinj in vzletela.

Letalo družbe KLM se je proti vzletnemu mestu odpravilo prvo in tam čakalo na dovoljenje za vzlet. Letalo Pam Am pa se je nekaj minut kasneje prav tako odpravilo proti vzletni točki ter kmalu zatem dobilo navodilo, da se mora umakniti s piste. Zaradi slabe vidljivosti je pilot Pam Am zgrešil prvi izvoz s piste in se odpravil proti naslednjemu, kar je pomenilo, da je bil na pisti dodatnih nekaj sekund.

Utrujeni pilot napačno razumel sporočilo kontrolnega stolpa

Letalska kontrola je medtem sporočila, da je pista prosta, toda še vedno ni dala dovoljenja za vzlet letalu družbe KLM. Toda posadka KLM, ki je bila že precej utrujena in nervozna zaradi dolgega postanka, je obvestilo dojela kot dovoljenje za vzlet. Letalo je tako začelo drveti po pisti – povsem brez dovoljenja.

Posadka letala Pan Am in letalska kontrola zaradi slabe vidljivosti in neobičajne terminologije, ki jo je pri najavi vzleta uporabila posadka KLM, nista vedeli, da se letalo dejansko že premika po pisti.

Medtem so iz letala Pam Am sporočili "v redu" – kot odgovor na to, da se morajo umakniti s piste. V istem trenutku pa so iz nadzornega stolpa posadki KLM sporočili, naj se pripravijo na vzlet. Odgovora niso dobili, a so to napačno razumeli kot tihi pristanek.

Če bi pilot Van Zanten, ki je veljal za enega najboljših pilotov in letalskih inštruktorjev pri KLM, slišal sporočilo, bi imel dovolj časa, da ustavi letalo. Toda ker so sporočili pošiljali istočasno, sta se ti prekrivali – podobno, kot se "povozita" glasova pri denimo walkie-talkiju, če obe strani istočasno pritisneta na gumb. To je bila usodna napaka. Pilot KLM je namreč slišal zgolj "v redu", nato pa pisk.

Ko se posadki zagledata v megli ...

Čez deset sekund je kontrolni stolp posadko Pan Am pozoval, naj sporočijo, ko se bodo umaknili s piste. "Sporočimo, ko se umaknemo," je odgovoril Bob Bragg, letalski tehnik Pan Am. Čeprav sta bili sporočili tokrat dovolj jasni, pa sta ju pilot in prvi tehnik KLM očitno preslišala. Ju je pa slišal in razumel drugi letalski tehnik, ki je vprašal pilota, če se Pan American še vedno ni umaknil s piste. Van Zanten mu je odgovoril, da se je.

Medtem, le nekaj metrov pred trčenjem, se je v pilotski kabini Pan Am začutila panika. "Umaknimo se za vraga od tod," je živčno dejal pilot Victor Grubbs, ki je slutil, da je nekaj narobe. Čez nekaj trenutkov so se skozi meglo prebijele luči boeinga KLM, ki so drvele proti Pan Am. "Tam je," se je zadrl Grubbs in potegnil zavorno ročico ter na vso moč skušal letalo spraviti čim bolj v levo, na zelenico ob pisti. "Zavij! Zavij! Zavij," je slišati Bragga na posnetkih črne skrinjice.

Ko je nasprotno letalo zagledal tudi pilot Van Zanten, je skušal rešiti situacijo in ga "preskočiti", rep letala je nekaj metrov vlekel po tleh. Manever mu je tudi skoraj uspel, toda ravno, ko se je letalo ločilo od tal, je s spodnjim delom zarezalo v zgornji del letala Pan Am. Pri tem so se sprožile eksplozije. Poškodovano letalo KLM se je spustilo nazaj na pisto in drselo še nekaj sto metrov, preden ga je zajel ogenj. Nihče od 248 ljudi na letalu se ni uspel rešiti. Od 396 potnikov Pan Am pa jih je preživelo 61, vključno s celotno pilotsko posadko.

Iz vsake nesreče se učimo ...

Tragedija je pomenila prelomnico v letalski varnosti. Letalska industrija je namreč začela drugače dojemati varnost v zraku in na tleh.

Še najbolj se je to odrazilo v komunikaciji med nadzornim stolpom in posadkami. Standardiziralo se je namreč izražanje letalske kontrole in posadk, ki zmanjšuje možnost napačnega razumevanja navodil in sporočil. Uveljavilo se je dvojno potrjevanje navodil.

Manj izkušeni člani posadke so dobili spodbudo, da lahko pilota opozorijo, če mislijo, da je nekaj narobe. Piloti pa morajo prisluhniti ostalim članom posadke.