25 let po zločinu znova v hiši groze v Tekačevem

Vsi štirje, lastnika Štefan in Frančiška Poharc ter podnajemnici Helena in njena hčerka Viktorija, so bili ustreljeni v glavo. 75-letna Frančiška je bila tista, ki je odprla vrata, ko je nekdo pozvonil ali potrkal ... umrla je v trenutku. Zatem sta storilca (tožilstvo zaenkrat govori o dveh) odšla v kuhinjo, ustrelila komaj 17-letno Viktorijo, ki se je nič hudega sluteč učila na "koln kišti", kot zaboju za drva rečejo v teh krajih. Viktorija ni umrla takoj, ampak je bila v agoniji še nekaj ur, a pomoč ni prišla, saj nihče od okoliških sosedov ni ničesar slišal. Samička pasme mali srnasti pinč, ki so se je očitno usmilili in jo spustili iz hiše, je sicer lajala, kot nam je pred 11 leti povedal prvi sosed Ivan Anderluh, ki je danes že pokojen. A to sosedov ni zdramilo, niti pomislili niso, da je vzrok za lajež lahko kaj tako groznega, kot se je tisti hip dogajalo za štirimi stenami te male kmečke hiše. V kuhinji so lastnika Štefana ustrelili v levo stegno, ga vklenili v lisice in po tem, ko jim je odprl trezor v spalnici, ki je za takšno majhno domovanje presenetljivo velik, so ga bosega zvlekli še do kleti v gospodarskem poslopju, kjer so pred njim umorili podnajemnico Heleno, prav tako s strelom v glavo, zadnji strel v glavo pa je doletel ravno Štefana.

Do naslednjega jutra so tako štirje umorjeni namesto v toplih posteljah ležali umorjeni na tleh. Stekla je obsežna preiskava, hišo so preiskovalci pregledali večkrat, a do danes, dobrih 25 let po zločinu, zanj še nihče ni odgovarjal. Edini osumljenec doslej, obtoženi 50-letni Kristijan Kamenik, ki se danes znova zagovarja na celjskem sodišču, tokrat že tretjič, potem ko je bil v prvem sojenju obsojen, v drugem oproščen, tudi zdaj vztraja, da je nedolžen. Njegova odvetnica Maksimiljana Kincl Mlakar, mu bo to pomagala tudi dokazati, kar pa ne bo več tako težko, če vemo, da so iz spisa umaknili nekoč kronski materialni dokaz, ki ga je povezoval s prizoriščem zločina – tenis copate, ki so jih našli v njegovem stanovanju in ki naj bi ustrezali sledem, ki so jih našli na prizorišču štirikratnega umora.

Tožilstvo pa je, kaže, prišlo na sled še enemu osumljencu in vsak čas si obeta vložitev kazenske ovadbe ter uvedbo preiskave. Glede podatkov o tem, za koga gre, je vodja tožilstva v Celju Simona Kuzman Razgoršek sicer zelo skopa. Povedala pa nam je, da jih je do novega osumljenca pripeljala maskirna kapa, ki so jo našli na dovozni poti hiše. "Na tej kapi so bile najdene DNK-sledi, ki so naknadno bile tudi identificirane," je povedala. Kar pomeni, da so našli osebo, ki je na tej kapi pustila svoje sledi. Da bo prvoosumljeni Kamenik oproščen, pa že napoveduje njegova odvetnica, ki pravi, da tožilstvo v rokah nima več ničesar, s čimer bi Kamenika lahko obsodili.

Medtem pa hiša groze še stoji. Zdi se, da vztraja samo zato, ker pravici še ni bilo zadoščeno. Vsega skupaj je okoli 60 hiš v Tekačevem blizu Rogaške Slatine. Nekdanji direktor tamkajšnje steklarne je nečak umorjenih Poharčevih in je njihovo posestvo tudi podedoval, saj otrok nista imela. Hišo bi zdaj, ko je v pokoju, rad podrl, a tudi za to so potrebna zajetna sredstva, zato zaenkrat še stoji, vanjo pa več ne vstopa. Je pa ponovno omogočil, da pokukam vanjo sama z ekipo. V hiši sem bila že pred 11 leti, a tokrat je notranjost še veliko bolj temačna in strašljiva. Vse je razmetano, številne prazne steklenice v veži, kjer je bila ustreljena gospa Frančiška, so razbite, saj imajo, kot kaže, tukaj kune prave veselice. Zrak je izredno slab, vse je zatohlo in vsepovsod so velike pajčevine, saj jih nihče ne odstranjuje. Občutim veliko tesnobo, ko zagledam omaro, v kateri so čevlji umorjenih. Vse je ostalo natanko na istem mestu, kot je bilo tistega usodnega večera leta 1997. Kot bi se ustavil čas. Na steni vrtni koledar za mesec marec. To je bila, pomislim, verjetno zadnja stvar, ki so jo Poharčevi nalepili na steno, da bi bili kos pridelkom, ki so marca že buhteli na okoliškem posestvu.

Stopim v spalnico, kjer se na levi strani za vrati skriva trezor, ki je bil povod za okrutna dejanja. Precej velik je in porodi se mi vprašanje, zakaj je v tako skromni kmečki hiši tako velik trezor. Ali je Štefan Poharc v njem res imel velike vsote denarja, kot naj bi se bil večkrat hvalil, kar so potrdili tudi tisti, ki so ga poznali. Koliko sta storilca odnesla? Še danes ni znano.

Kakšno agonijo je moral doživljati 73-letni Štefan Poharc, ki je videl umreti svojo 75-letno ženo, zatem mlado, komaj 17-letno Viktorijo, zatem pa so njega ustrelili v levo stegno in ga vklenili in je takšen moral z morilcema do gospodarskega poslopja, kjer je bila skrinja ... Tam je videl še umorjeno podnajemnico Heleno Krošlin, Viktorijino mamo, ki je bila stara 36 let. Kar zmrazi me, ko pomislim, kako se je moral počutiti, potem ko je vse to videl in vedel, da bodo ubili tudi njega. In sprašujem se, kakšne vrste človek je sposoben takšnih grozodejstev? Kdo je sposoben zaradi denarja umoriti štiri ljudi, med njimi celo otroka? Čedno mladenko dolgih temnih las, ki se je učila za šolo?

Kmalu po vstopu v hišo je tako mene kot oba sodelavca začela boleti glava. Predmeti, oblačila pokojnih, fotografije, lonci v kuhinji in šamponi, pena za britje, navijalke za lase v kopalnici ... vse je še tam, vse še spominja na to, da se je tu življenje ustavilo v hipu.