23 uradnih jezikov EU

Evropska unija letos praznuje 50. obletnico podpisa Rimske pogodbe. Z njo je šest držav - Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg, Belgija in Nizozemska - marca 1957 ustanovilo Evropsko gospodarsko skupnost, predhodnico današnje Evropske unije. Osrednja slovesnost ob obletnici bo marca v Berlinu, kjer se bodo na neformalnem srečanju zbrali voditelji sedemindvajseterice.

Rimska pogodba je v veljavo stopila z letom 1958, hkrati z EGS pa je bila ustanovljena tudi Evropska skupnost za jedrsko energijo oziroma Euratom. Rimska pogodba je sicer v veliki meri povzela pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo iz leta 1952, vendar pa so bili njeni cilji mnogo širši in velja za najpomembnejšo med evropskimi pogodbami.

Ključen element ustanovne pogodbe EGS je ekonomska integracija, pri čemer so bili njeni temeljni cilji vzpostavitev skupnega trga, prilagajanje in usklajevanje gospodarskih politik držav članic, vzpodbujanje usklajenega razvoja ekonomskih aktivnosti, odprava ovir pri trgovanju, vzpostavitev skupne carinske tarife, zagotovitev nemotene konkurence, koordinacija nacionalnih monetarnih in gospodarskih politik ter harmonizacija davčne in socialne politike.

Cilji in določila Rimske pogodbe so bili v prihodnjih desetletjih spremenjeni oziroma dopolnjeni s pogodbami iz Maastrichta, Amsterdama in Nice.

V EU sedaj 23 uradnih jezikov

S pridružitvijo Romunije in Bolgarije je Evropska unija bogatejša še za dva uradna jezika, uradni status pa je z novim letom v skladu s sporazumom iz junija 2005 pridobila tudi irščina ali irska gelščina. Z irščino, romunščino in bolgarščino šteje sedaj jezikovna družina EU 23 uradnih jezikov, poluradni status pa imajo tudi nekateri drugi jeziki, na primer španski uradni jeziki katalonščina, baskovščina in galicijščina.

Jezikovna raznolikost sicer ostaja pomembna tema v EU. Unija po eni strani dokazuje zavezanost jezikovni raznolikosti, kar je nazadnje poskušala z oblikovanjem posebnega portfelja za večjezičnost, ki je pripadel komisarju iz Romunije Leonardu Orbanu. Po drugi strani pa so vse glasnejši pomisleki glede stroškovne upravičenosti in učinkovitosti jezikovnega projekta, češ da se večinoma dejansko uporabljata le angleščina in francoščina.

V vseh 23 uradnih jezikov se namreč prevajajo zakonodaja in dokumenti javnega pomena ali interesa. Drugi dokumenti - na primer sporočila nacionalnim organom, odločbe, naslovljene na posameznike ali pravne osebe, in korespondenca - se prevajajo samo v ustrezne posamezne jezike.

O tem, kateri jezik želi uporabljati kot uradni jezik v EU, odloči posamezna država pred pristopom k uniji. Nekatere države, na primer Španija in Ciper, niso zahtevale statusa uradnega jezika EU za vse svoje uradne jezike. Tudi luksemburščine, ki je nacionalni jezik Luksemburga, in nekaterih regionalnih jezikov, denimo valižanskega, samijskega, sardinskega in bretonskega, vlade posameznih držav članic niso predlagale za uradni jezik EU.