16 ljudi je umrlo, ko je teror francosko prestolnico Pariz, prizadel januarja letos. Napad na satirični časopis Charlie Hebdo je pretresel Francijo, Evropo in svet. Ljudje - od "navadnih" posameznikov do politike, so se zgrnili okoli žrtev - in kot žrtve so bili prepoznani svoboda izražanja, Francija, Francozi, pa tudi muslimani.
Milijoni so se zbrali na shodih po Evropi in sporočali Je suis Charlie. Francozi so svetu sporočali, da so enotni. Tako v obrambi svobode kot multikulturnosti.
Horst Seehofer, šef sestrske stranke nemške vladajoče CDU, je bil eden od tistih, ki so povedali tipično stališče: "Med migracijami in terorizmom ni povezave". Prav tako kot povezave ni med islamom in teroristi. Skrajno desnemu gibanju Pegida je sporočil, naj prekliče svoje shode, nemško politiko pa pohvalil, da ni podlegla skušnjavi in skušala napadov unovčiti za politične točke, njegova stališča povzema Economist.
10 mesecev kasneje je teror francosko prestolnico ponovno zadel. Mnogo huje. Mrtvih je 129 ljudi, številni se za življenje še borijo. S sprevrženim dosežkom se je pohvalila skrajna skupina Islamska država. Po njihovem so napadli "prestolnico pohujšanja" in svoje sovražnike.
Kot ugotavlja Economist, je razlika med obema odzivoma velika, čeprav morda v prvih urah po napadu ni bila tako očitna. Namesto Je suis Charlie smo tokrat dobili v simbol miru dodan Eifflov stolp, ljudje so prižigali sveče, polagali cvetje. Ni pa bilo tokrat odziva, ki bi absolutno ločil napade od migracij in islama, pišejo.
"Z napadi na časopis, judovsko trgovino, so bile napadene pozitivne ideje kot sta svoboda govora in vere. Z napadom na javna mesta, ki niso povezana s kakšno posebno simboliko, pa je veliko Evropejcev dogodek povezalo z dogajanjem, ki zadnje mesece najbolj zaznamuje evropske medije - begunsko krizo," piše Economist.
Ta val je v veliki meri zajadrala tudi politika. Predvsem v državah, že prej skeptičnih do beguncev. Poljaki so na hitro vrata zaprli beguncem, ki bi jih naj sprejeli v okviru kvot.
Podobne pomisleke je slišati tudi v drugih državah. Na Češkem je na primer predsednik dejal, da obstaja možnost, da bi migranti kamenjali nezveste ženske in skušali uvesti svoje zakone. Po njegovem so napadi "boj za prihodnost Evrope". Slovaški premier Robert Fico je izjavil, da upa, "da bodo nekateri ljudje zdaj odprli oči".
Tudi drugod po svetu je iskreno podporo hitro zamenjalo še dodajanje lastnih načrtov, ocenjuje Economist. Ruski predsednik Vladimir Putin je francoskemu kolegu jasno namignil, da pričakuje konec mednarodne izolacije Rusije. Turčija pa, da je treba teroriste "nehati deliti na naše in vaše", s čimer so opozorili na različno obravnavo, ki jo ima Zahod do različnih skupin, ki bi jih lahko imenovali skrajne.
Med vsem tem je bilo sicer slišati kar nekaj pozivov, da teroristom ne sme uspeti, da bi med ljudmi postavili zidove. A v času, ko rastejo mejne kontrole ena za drugo, se bo najbrž zgodilo prav to, še ocenjujejo pri Economistu.
Kdo si upa začeti razpravo o islamu?
Na drugi strani je odzive politikov pozorno poslušal tudi The Spectatorjev Douglas Murray. In dopolnil prispevek, ki ga je spisal po napadih na Charlie Hebdo.
Zmotilo ga je tisto, česar nismo slišali. "Po vseh takšnih napadih, izvršenih "v imenu Mohameda" poslušamo, da nimajo zveze z Islamom. Tako je po 11. septembru dejal George Bush, po 7.7. Tony Blair, po napadih v Sydneyju Tony Abbot, David Cameron potem, ko sta skrajneža obglavila vojaka, ko so skrajneži napadli trgovski center v Keniji ali ko je Džihad John obglavil Alana Henninga. Tako je govoril Francois Hollande po napadih na Charlie Hebdo," našteva avtor.
In meni, da politiki nimajo prav. Prepričan je celo, da s tem zavestno in odkrito lažejo in se zasebno zavedajo drugačne resnice, a jo, v strahu, da bi se javnost lotila linča, skrivajo.
A s tem usluge ne delajo nikomur, trdi avtor. Prvič, ker splošna javnost informacije nabira še kje drugje, kot iz političnih govorov, drugič, ker to onemogoča resno razpravo o tem, s čim se soočamo, tretjič, ker muslimanom omogoča, da se izogibajo soočenju s slabimi praksami v lastni religiji in četrtič, ker bo zaradi tega nekoč prišlo do zaskrbljujočih situacij.
Kot pravi, je tudi v luči množičnih migracij težave mogoče rešiti le, če rečemo bobu bob. In po mnenju avtorja je jasno dejstvo, da večina muslimanov živi povsem miroljubno, po tekstih, ki v njihovi sveti knjigi zapovedujejo mir. Da pa obstaja del - avtor navaja podatek 15 odstotkov, ki so jim blizu skrajnejše ideje, ki jih je prav tako mogoče najti v isti knjigi, kar povzroča razkole celo med samimi muslimani, z množičnimi selitvami pa se seli tudi ta problem. "Če ga želimo rešiti, moramo končati leta pretvarjanja o tem, za kaj v resnici gre," še meni Murray.
