16 let na begu: razkrili vse podrobnosti filmskega skrivanja Ratka Mladića

16 let se je Ratko Mladić, general, osumljen vojnih zločinov, skrival v vojaških oporiščih, osamljenih vaseh in beograjskih stanovanjih. Njegov beg je bil uspešen tudi zato, ker je uporabljal svojo dobro znano taktiko – zastraševanje.

Iz tega je mož s kamnitim obrazom naredil celo kariero, ugotavlja britanski Guardian. Tri leta je nadzoroval oblegano Sarajevo. Bil je tudi v Srebrenici julija 1995 in paničnim ženskam zagotavljal, da bo z njihovimi družinski člani vse v redu. Medtem pa so njegovi možje poklali 8.000 moških in fantov v najhujšem pomoru, kar jih je Evropa videla po nacističnih časih.

Po vojni se je umaknil v Han Pijesak na vzhodu Bosne, ko so leta 1997 Natove sile začele iskati vojne zločince, se je čez reko Drino izmuznil v Srbijo, kjer mu je zatočišče ponudil avtor etničnega čiščenja na območju nekdanje Jugoslavije Slobodan Milošević.

A kot ugotavljajo pri Guardianu, se je s tem njegovo begunsko življenje šele začelo. Opravili so številne intervjuje z ljudmi, ki so na tej poti Mladića ali srečali ali celo ščitili ter tako ustvarili jasno sliko njegovega gibanja v teh letih.

Leta bega so bila vse prej kot glamurozna. Ostal je svoboden, ker je zaupal le peščici, živel je v izolaciji, molk prič si pa je zagotavljal tudi z grožnjami.

Leta po vojni je bil njegov vpliv med srbskimi vojaki še vedno izjemno velik, če ne drugega, zavedali so se, da čuvajo mračno državno skrivnost.

Julija 1997 je srbski vojaški oficir Milan Gunj prejel sumljiv telefonski klic iz Beograda. Vojak iz enega od vojaških počitniških domov mu je sporočil, naj pride na srečanje z nepričakovanimi gosti. Med ducatom mož je bil tudi Mladić.

"Bil sem presenečen in zmeden," je med drugim povedal na sojenju v Haagu. "Vedel sem, česa ga obtožuje mednarodno sodišče. Bila je zelo nelagodna situacija," je še povedal. Malo več kot čez mesec dni je Mladić izginil tako, kot se je pojavil. Tiho, nepričakovano in sredi noči.

Enako kot prej se je pojavil v vojaškem oporišču blizu Kragujevca. Tam je imel na voljo bazene, mize za namizni tenis, celo živali za lov.

General Džordže Čurćin, Mladičev stari prijatelj, je opisal tipičen dan ubežnika. "Hodila sva po gozdu, se pogovarjala, igrala šah, karte in namizni tenis. Potem sva se spet pogovarjala," je povedal.

Na začetku je bila politika srbske vojske do Mladića jasna – zagotoviti, da bo skrit mednarodni roki pravice, a da mu bo vseeno udobno.

V nekem trenutku so mu tako dodelili udobno stanovanje z 10 varnostniki, šoferjem, kuharjem in natakarjem, ki ga je spremljal celo na lovskih pohodih. V tem času se je lahko še vedno družil tudi z družino in celo obiskoval nogometne tekme v Beogradu.

Zunaj zaščitnega mehurčka pa je Srbija doživljala hitre spremembe. Milošević se je moral 5. oktobra 2000 odpovedati oblasti, naslednje leto ga je demokratična vlada pod vodstvom Zorana Džindžića dala aretirati in ga poslala v Haag. Mladić je bil pretresen.

"V noči, ko je bil Milošević aretiran, je zapustil stanovanje. Ko sem ga pozneje srečal, je bil globoko zaskrbljen za svojo varnost in varnost tistih, ki so ga ščitili. Bil je odločen, da se ne bo predal živ," se spominja Čurćin.

Miloševićevi prijatelji so mu takrat pomagali v novo vojaško bazo, tokrat v Krćmar blizu Valjeva. Baza je veljala za trdnjavo s podzemnimi bunkerji.

Kljub temu se je varnostni ščit okoli Mladića še rušil. Leta 2002 je bil razglašen za upokojenega generala, srbska vlada je uradno potrdila sodelovanje s sodiščem za vojne zločine v Haagu.

Aprila 2002 so mu zato generali dejali, da je čas, da zapusti oporišče, a je idejo zavrnil in tako sprožil notranje napetosti. Odšel je šele julija 2002.

Takrat pa se je začel manj udoben del bega. Vojaška mreža podpore se je skrčila na nekaj starih prijateljev iz vojne v BiH.
Prvi na seznamu je bil polkovnik, bosanski Srb Jovo Džogo, ki je sestavil načrt najemanja stanovanj po Beogradu. Najemal je specifična stanovanja, ki niso bila nikoli v pritličju ali na vrhu stavbe, vedno je izbral velike bloke, a brez varnostnikov, zaklenjenih vhodnih vrat ali varnostnih kamer.

"Ko mu je vojska odrekla podporo, se je selil med beograjskimi stanovanji. Stanovanja v tem času ni zapuščal, hrano in časopise so mu nosili v stanovanje, družina pa ga ni smela obiskati," pravi njegov odvetnik Miloš Šaljić.
Nekaj časa sta bila z drugim haaškim obtožencem Radovanom Karadžićem celo skoraj soseda, a se nista nikoli srečala.

V tem času je za njegove potrebe skrbela četverica "asistentov". Bil je zahteven gost. Pred jutranjo vadbo je zahteval vroče mleko z medom, hrana je morala biti sveža, kupljena isti dan, ko jo je pojedel.

Čeprav je bil v prostovoljnem ujetništvu, naj bi Mladić v tem času zelo skrbel za svoj videz. Znancem naj bi povedal, da ljudje videz pred smrtjo odnesemo tudi v posmrtno življenje.
Tako je Mladić živel do marca 2003, ko je bil premier Džindžić ustreljen. Boris Tadić je njegov umor pripisal tudi lovu na vojne zločince.

Mladić je postal še bolj previden. Selitve so bile pogostejše, varnostniki se z njim niso več redno selili. Dva, ki naj bi videla varnostni načrt, so našli ubita, nekaterim naj bi grozil s smrtjo otrok. Še posebej se je prestrašil, ko so na vrata v stavbi, v kateri je živel, potrkali policisti, ki so preiskovali z njim nepovezano nesrečo.

Beograd je zapustil konec leta 2005, ko se je preselil v vas Ljuba ob Sremski Mitrovici. Kljub temu je bil Mladić še vedno na robu, tudi zato ker je bil Džogo leta 2006 aretiran.
Ker je bil prepričan, da je aretacija le še vprašanje časa, je na hitro razpustil svojo varnostno mrežo in potrkal na vrata svaka Krsta Jegdića.

Ta je odprl vrata, ker je menil, da gre za drugega svaka iz vzhodne Bosne. Mladić je vanj uperil pištolo, njegovemu sinu pa naročil, naj vozniku sporoči, da lahko odide. Medtem naj bi njegovemu očetu povedal, da je lahko življenje najstnika ogroženo, če ne bo poslušen.

Manj navdušena je bila nad situacijo Jegdićeva žena, ki je od pobeglega generala zahtevala, da odide. Od tam je odšel k bratu Miroslavu v Malo Mostanico. Njegova nedokončana trinadstropna hiša iz rdeče opeke z balkoni brez ograje je bila zapuščena, saj se je brat pred škandalom, ki ga je povzročila haaška obtožnica generala, raje umaknil v Makedonijo.

Hiša je postala Mladićevo zatočišče, dokler se ni na dovozu ustavilo terensko vozilo z agenti. Mladič jim je ušel skozi zadnja vrata v bližnji gozd. Po svoje stvari se je vrnil naslednje jutro, kam je odšel po tem, pa ni povsem jasno. Nekateri menijo, da v Lazarevo, kjer so ga na koncu ujeli, drugi, da je odšel v vas Gacko.

Jasno je, da se je njegov beg končal v Lazarovem na kmetiji bratranca Branislava. Tam je živel v popolni izolaciji, njegovo zdravstveno stanje pa se je tako poslabšalo, da je med drugim doživel infarkt, a sorodnikom ni dovolil, da bi ga odpeljali v bolnišnico.

Obiskov ni dovolil niti ženi Bosiljki niti sinu Darku, a mnogi menijo, da je bil na koncu prav odnos z družino tisti, ki je pripeljal do njegovega ujetja.

6. maja 2008 je sin Darko prišel na obisk v Lazarovo in s seboj pripeljal hčerki. Mladić ni smel dovoliti, da bi ga videli, a jih je opazoval skozi okno.

Ko je Darko izvedel, da je oče bolan, je v Lazarevo sorodnike, s katerimi prej skoraj ni imel stika, poklical dvakrat v treh dneh, kar je vzbudilo veliko zanimanje policije, ki je ves čas natančno nadzirala Mladićeve sorodnike.

Policiste so na preverjanje poslali le za "vsak primer", je trdil Tadić, ki je zatrjeval, da je prav skromna policijska akcija dokaz, da vlada ni ves čas vedela, kjer se skriva Mladić, kot jim je marsikdo očital.

Ko so policisti vkorakali v sobo, so našli posteljo, za katero je bilo očitno, da je še pred kratkim v njej nekdo ležal, Mladića pa so odkrili v drugem delu sobe. Ko so zahtevali, da se identificira, je povedal, da je Ratko Mladić.

Čeprav se nikoli ni nameraval predati živ, na koncu moči za samomor ni zbral, je pa prosil Branislava, naj ga ustreli, če bi kdaj prišlo do aretacije. A bratranca ta dan ni bilo doma, poleg tega, trdi Mladićev odvetnik, nikoli ne bi zbral poguma za usodni strel.

Ko ga je odvetnik Šaljić srečal prvič po ujetju, je komaj verjel, da gre za Mladića. "Bil je dobesedno moder, njegove ustnice in obraz so bili nekako zapotegnjeni. Če bi ga srečal na ulici, ga ne bi spoznal," je dejal.

Šaljiću izročitve Mladića v Haag ni uspelo preprečiti, je pa sodnik izpolnil eno Mladićevo željo.

Pred izročitvijo je lahko obiskal grob hčerke Ane, ki naj bi se leta 1994 z Mladićevo pištolo ubila, ker ni prenesla, kdo je postal njen oče. Ta je uradno vedno trdil, da so jo ubili sovražniki. Kakor koli, tisti, ki Mladića poznajo, pravijo, da v njegovem življenju obstajata odbobji "pred" Anino smrtjo in "po" njej. Mladić naj bi namreč po tem postal "hladen, morilski stroj".