Zbrane ob komemorativni slovesnosti so med drugimi nagovorili predsedujoči predsedstvu BiH Haris Silajdžić, visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Miroslav Lajčak in ameriški veleposlanik v BiH Charles English. "Dolgo smo bili priče zmanjševanja pomena tega, kar se je zgodilo na tem mestu. Mnogi niso želeli izreči besede genocid. Zdaj, ko imamo razsodbo najvišje mednarodne sodne instance, da je bil tukaj strojen genocid, kar je prva taka razsodba v zgodovini, mnogi želijo zmanjšati pomen te razsodbe ali jo celo ignorirati," je dejal Silajdžić.
Ob tem je izrazil nezadovoljstvo, ker mednarodna skupnost po njegovih besedah nima volje dosledno vztrajati pri spoštovanju razsodbe Meddržavnega sodišča v Haagu. Ob tem je posebej izpostavil obvezo Srbije, da temu haaškemu sodišču izroči odgovorne za genocid, posebej Ratka Mladića in Radovana Karadžića, ki sta še vedno na prostosti.
Lajčak: Šlo je za genocid
Lajčak je v svojem nagovoru vztrajal pri stališču, da je bil v Srebrenici strojen genocid. Ob tem je izpostavil, da mednarodna skupnost nikoli ne sme opustiti izvrševanja razsodbe, ki med drugim vključuje kazen za storilce srebreniškega zločina.
English je posebno sporočilo namenil trenutnim srbskim oblastem in poudaril, da morajo za genocid v Srebrenici prevzeti del odgovornosti, čeprav zanj niso neposredno odgovorne. "Priznati morajo genocid, odgovorne privesti pred roko pravice, zagotoviti njihovo kaznovanje in si iskreno prizadevati za spravo," je dejal English.
V imenu evropskega parlamenta sta se spominske slovesnosti v Potočarih udeležila evropski poslanec Jelko Kacin in podpredsednica Evropskega parlamenta Diana Wallis. "Premalo besed je, da bi lahko opisali tukajšnje vzdušje. Kljub vsemu, mi verjemite, da vsi kolegi iz vseh držav članic delimo žalost z vami. Vemo, kaj se je na tem mestu zgodilo, in vemo, da mora priti tudi pravica," je dejala Wallisova. Ob tem je izrazila upanje, da bo "ta lepa država v prihodnje našla svoje mesto v srcu Evrope", in da "mora Evropa biti združena v svoji različnosti".
Srbija pripravljena na sodelovanje
Da je Srbija popolnoma pripravljena na sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu in na čimprejšnjo aretacijo Mladića, pa je poudaril srbski predsednik Boris Tadić.
Dejal je še, da so srebreniške žrtve trajen opomin, ki Srbijo obvezuje, da se vsi odgovorni za vojne zločine znajdejo v Haagu, ne glede na narodnost ali vero, in ne glede nato, ali se pišejo Mladić, Orić, Haradinaj ali Gotovina.
Grozovit pokol 8000 tisoč ljudi
Nahujši pokol po drugi svetovni vojni v Evropi se je zgodil 11. julija 1995 v Srebrenici. Bosanski Srbi so po zavzetju te muslimanske enklave ubili okoli 8000 bosanskih Muslimanov. Trinajst let po grozljivem pokolu je v BiH poleg spominske slovesnosti tudi dan žalovanja za žrtvami. Gre za moške in fante, stare od 14 do 75 let, katerih posmrtne ostanke so izkopali iz 60 množičnih grobišč po državi. To so tudi edina že identificirana trupla žrtev tega pokola, ki je zahteval življenja več kot 8000 moških in fantov, medtem ko morajo posmrtne ostanke več tisoč žrtev še identificirati.
Vojska bosanskih Srbov pod vodstvom generalov Radislava Krstića in Ratka Mladića je ofenzivo na mesto, ki ga je varovalo kakih 400 nizozemskih pripadnikov mirovnih sil ZN, začela v začetku julija 1995. Muslimanska stran je modre čelade takrat prosila, naj jim vrnejo orožje, ki so jim ga zasegli, a so prošnjo zavrnili.
Srbske enote so zavzele več položajev modrih čelad okoli mesta in za talce zajele kakih 30 nizozemskih vojakov. Nizozemski poveljnik je Nato večkrat prosil za letalski napad na položaje bosanskih Srbov, a so prošnjo zavrnili. Ko so Srbi dvignili svojo zastavo nad Srebrenico, sta nizozemski letali odvrgli bombi na srbske položaje, vendar so nadaljnje napade ustavili, ko so Srbi zagrozili z usmrtitvijo Nizozemcev in obstreljevanjem beguncev. Srebrenica je 11. julija padla v srbske roke.
Skupina kakih 15.000 moških je nekaj ur pred padcem enklave pobegnila v hribe proti več kot sto kilometrov oddaljenem območju Tuzle, ki je bilo pod nadzorom muslimanskih sil. Kakih 20.000 žensk in otrok, med njimi tudi kakih 2000 fantov, starejših in bolnih moških, pa se je zateklo na sedež nizozemskih modrih čelad v bližnje Potočare v upanju, da jih bodo zaščitili, a jih niso.
Bili so le neme priče ločevanju moških in fantov ter žensk in starcev, ki so jih nato bosanski Srbi na tovornjakih in avtobusih odpeljali v neznano, vse to pa v navzočnosti televizijskih kamer. Kasneje se je izvedelo, da so moške peljali v smrt, ženske, otroke in starce pa na druga muslimanska območja. Nizozemske modre čelade so se 13. julija predale, tri dni kasneje pa Srebrenico brez orožja in opreme zapustile, s tem pa tudi na tisoče ljudi.
Srbske sile so 13. julija začele pobijati neoborožene muslimanske moške v skladišču v bližnji vasi Kravica. Pobijanje so nadaljevali vse do 19. julija, trupla pa zakopali v bližnjih gozdovih, ki so jih kasneje v strahu pred odkritjem in v želji po zakrivanju zločina bosanski Srbi izkopali in pokopali v ducatih množičnih grobišč po BiH.
