Na procesiji ob 100-letnici umora 'krvavega Nikolaja' 100.000 ljudi

Nikolaj II. je bil po februarski revoluciji leta 1917 prisiljen odstopiti. Carjevo družino so nato izgnali v Tobolsk v Sibiriji ter kasneje premestili v Jekaterinburg, v nekdanjo hišo judovskega tovarnarja in inženirja Nikolaja Ipatjeva.

Odločitev za usmrtitev naj bi sprejelo lokalno vodstvo boljševikov

Ko so se mestu bližali pripadniki bele garde ter kontingent čeških vojnih ujetnikov iz prve svetovne vojne, so se boljševiki v strahu, da bi te enote lahko osvobodile carsko družino, odločili za njeno usmrtitev. Odločitev za usmrtitev naj bi sprejelo lokalno vodstvo boljševikov.

Okoliščine njihove smrti so bile dolga leta ovite v tančico skrivnosti.

V kleti Ipatjeve hiše je bil glavni rabelj carjeve družine starejši boljševik Jakov Jurovski, ki je prvi streljal v carja. Ker so nekateri družinski člani streljanje preživeli, so jih krvniki pokončali z bajoneti.

Trupla zažgali, polili z žveplovo kislino in odvrgli v rudarski jarek

Trupla carja in njegovih družinskih članov so nato poskušali zažgati in dodatno uničiti še z žveplovo kislino, nato so jih odvrgli v zapuščen rudarski jašek. Jurovski je že naslednji dan ukazal, naj trupla zaradi širjenja govoric o umoru in mestu pokopa ponovno naložijo na tovornjak, s katerim so jih nameravali prepeljati na nov kraj pokopa, a je na poti obtičal v blatu. Trupla so zato pokopali kar ob cesti v bližini Jekaterinburga.

Posmrtne ostanke carja in njegove družine je leta 1979 odkril amaterski arheolog. Leta 1998 so potrdili, da gre za Nikolaja II. in člane njegove družine z izjemo carjeviča Alekseja in njegove sestre Marije. Oba so po usmrtitvi pokopali ločeno od drugih in ruski arheologi so šele leta 2007 z analizo DNK potrdili, da gre dejansko za njune posmrtne ostanke.

Ni dokazov, da bi Lenin dovolil ali ukazal usmrtitev

Dolgoletna ruska preiskava dogodkov po oktobrski revoluciji v Rusiji sicer ni prinesla nedvoumnih dokazov, da naj bi usmrtitev zadnjega ruskega carja in njegove družine ukazalo vodstvo boljševikov. Ne zgodovinarji ne arhivarji niso uspeli najti nobenega dokumenta, s katerim bi lahko potrdili, da sta vodja boljševikov Vladimir Iljič Lenin ali vodja vseruskega centralnega izvršnega komiteja Jakov Sverdlov leta 1918 ukazala ali dovolila usmrtitev.

Številni zgodovinarji sicer menijo, da sta oba odgovorna za smrt carja in njegove družine, saj sta kasneje to dejanje podprla in storilcev nista kaznovala.

Leta 1981 razglašeni za svetnike

Ruska pravoslavna cerkev je že leta 1981 celotno carsko družino razglasila za svetnike. Leta 1998 so družino z izjemo carjeviča Alekseja in Marije slovesno pokopali v katedrali svetega Petra in Pavla v Sankt Peterburgu. Slovesnosti se je udeležil tudi takratni prvi predsednik Rusije Boris Jelcin.

Zgodovinarji so razdeljeni glede vpliva Nikolajeve vladavine in njegovega odstopa. Zgodovinar z inštituta za rusko zgodovino Vladimir Lavrov, ki je naklonjen monarhiji, je ocenil, da je bil prenos oblasti nezakonit, sledila mu je protiruska in protipravoslavna revolucija.

Vojaki 'krvavega Nikolaja' postrelili več sto protestnikov

Rusi se carja spominjajo tudi kot "krvavega Nikolaja". Njegovi vojaki so namreč leta 1905 postrelili več sto miroljubnih protestnikov, kar je takrat pretreslo svetovno javnost.

Zgodovinar z ruske državne univerze za humanistične vede Kiril Solovjov je menil, da se politični krizi ni bilo mogoče izogniti, revoluciji pa bi se lahko, če bi car leta 1917 pristal na radikalne spremembe na oblasti. Toda Nikolaj II. je odlašal in do konca februarja 1917 razmer ni bilo več mogoče spremeniti na bolje.

Profesor zgodovine z evropske univerze v Sankt Peterburgu Boris Kolonicki je menil, da je bil Nikolaj II. slab politik. "Ni dovolil reform, ki so bile sicer skladne z njegovimi prepričanji. Bil je prepričan monarhist," je dodal zgodovinar. V javnosti se carja pogosto označuje za bedaka, vendar Kolonicki meni, da ni bil neumen. Bil je neobičajno zadržan mož, za katerega je bila družina na prvem mestu, znal je tudi očarati ljudi, pravi.

Bil je tudi precej trmast, vendar ni bil močna osebnost, prav tako ni znal dobro oceniti ljudi, ki jih je imenoval na pomembne položaje. "Hotel je biti avtokrat, vendar ni imel značaja avtokrata," je še dejal Kolonicki.