Po toči zvoniti je prepozno

Namen avtorjev raziskave, ki so jo izdelali na Kmetijsko-gozdarskem zavodu v Mariboru, je bil predvsem izdelati predlog najverjetnejše strategije upravljanja s tveganjem zaradi toče glede na stopnjo tveganja, tako da bi njegova uporaba vplivala na stabilnost dohodkov iz kmetijske dejavnosti in s tem neposredno ali posredno na izpolnjevanje ciljev in prioritet slovenske strategije razvoja. Kot so poudarili avtorji raziskave, je namreč dejstvo, da prav toča vsako leto samo na kmetijskih kulturah v Sloveniji povzroči med 20 in 30 milijoni evrov škode.

Raziskovalci so v prvi fazi raziskave po besedah enega od soavtorjev, meteorologa Marka Žagarja, najprej določili najbolj tvegana območja s točo, za zdaj zgolj za območje severovzhodne Slovenije, saj imajo le v tem delu razpoložljivi radar na Lisci. V nadaljevanju so lahko na podlagi pridobljenih podatkov izdelali model za ocene posameznih alternativ upravljanja s tveganji.

Kot je v zvezi s tem povedal soavtor raziskave Črt Rozman z mariborske kmetijske fakultete, so preliminarni izračuni pričakovanih vrednosti modela pokazali, da so te višje pri tistih kombinacijah, v katere je vključeno tudi zavarovanje. Sicer pa lahko po njegovih besedah uporabnik pri izračunih stopnje tveganja za pogostost pojava škode po toči izbira kombinirani model zavarovanja in protitočnih zaščitnih mrež. Model aktivnega branjenja s protitočnimi mrežami pa je ekonomsko upravičen v glavnem na območjih z večjim tveganjem za točo in pri specializiranih pridelovalcih, še dodaja Žagar.

Kot so še poudarili avtorji raziskave, nameravajo v prihodnje izdelati tudi aplikacijo z javnim dostopom, ki bo opredelila stopnjo tveganja po lokaciji kmetijskega gospodarstva, katastrske občine in kmetijske kulture. Ta bo prva informacija investitorju in proizvajalcu o stopnji tveganja pri zagotavljanju ekonomske učinkovitosti proizvodnje, zagotovo pa bo zanimiva tudi za zavarovalnice pri določanju premije za kmetijska zavarovanja v prihodnosti.

Prav kmetijska zavarovanja so po besedah direktorja zavoda Staneta Klemenčiča še eno od precej nedorečenih področij, zato je po njegovem mnenju ena od možnosti tako imenovani sistem vzajemnega zavarovanja, ki bi proizvajalcem prinesel znižanje stroškov zavarovanja in možnost povečanja zajema kmetijskih površin v zavarovanje. Takšna oblika je že uveljavljena v sosednji Avstriji, vanjo pa je vključenih več kot 80 odstotkov tamkajšnjih kmetijskih površin.

Druga možnost je ustanovitev "sozavarovalnega poola" po vzoru Španije in še nekaterih držav, v katerem se obstoječe zavarovalnice dogovorijo za enoten pristop pri oblikovanju zavarovalnih pogojev v kmetijstvu, pri čemer pa jim mora biti osnovni cilj zniževanje stroškov zavarovanja in širitev zavarovanih kmetijskih območij.