Žužkoreja: Na prvi slovenski farmi mokarjev

V vasici Valburga pri Smledniku je tedaj 22-letni Tilen Zajec dobil gomazečo poslovno idejo. Že od nekdaj je vedel, da želi na svojo podjetniško pot. Kot se spominja, je bilo precej veliko naključje, da je gledal oddajo, ki je prikazala, kako se s tem ukvarjajo na Nizozemskem. Začel je raziskovati in naredil analizo trga v Sloveniji: "Bolj kot sem o tem razmišljal, bolj je ideja postajala zanimiva. Zadnji potisk je bila ugotovitev, da tega v Sloveniji ne počne še nihče." Za začetek je kupil lonček zvijajočih se mokarjev in naredil poskus, kako bi bilo rediti te živali. "In potem je to prinesel domov. Najprej smo bili šokirani, da bomo to zdaj imeli doma. A hkrati smo bili zelo veseli, da ima poslovno idejo in željo, da bi nekaj počel. Potem smo ga v celoti podprli, potreboval pa je tudi nekaj finančne spodbude," pripoveduje njegova mama Irena Fajon Zajec.   

"Po treh letih dela z  žužki mi to ni več težko. Nikoli nisem bil njihov ljubitelj, a se jih nikoli nisem pretirano bal. A ko prvič vidiš pladenj, poln gomazečih črvov, je tudi tistemu, ki nima predsodkov, nekoliko težko delati z njimi. Ko preteče nekaj časa, pa se tega privadiš in nimaš s tem več nobenih težav," Zajec odgovarja na vprašanje, kako to, da se mu delo z žuželkami ne upira. "Presunljivo je predvsem videti večjo količino teh žuželk na enem pladnju. Meni se to v resnici ni nikoli gabilo, je pa res, da mi je prvih nekaj dni, ko smo dobili mokarje in sem poslušala, kako šelestijo, njihovo miganje pred spanjem še nekaj časa odzvanjalo v ušesih," se spoznavanja z insekti, ki so postali del družinskega vsakdana, spominja Fajon Zajčeva. 

Tona in pol mokarjev v vertikali 

Ker so orali ledino, je bilo na začetku precej vprašajev. Najprej so potrebovali primeren prostor, potem pa se je začelo pridobivanje vseh potrebnih dovoljenj za obratovanje. To je bil dolgotrajen in zapleten proces, a danes se lahko pohvalijo z rejo tone in pol mokarjev. Tilen se osem ur na dan ukvarja z žuželkami, na katere se sicer ni navezal posamično, mu pa delo z njimi manjka, če si dvakrat do trikrat na leto vzame prost vikend, pove. Več od tega ne gre. Mokarji namreč za preživetje potrebujejo njegovo asistenco.  

Po treh letih je nad nekoliko neobičajnim delom še vedno navdušen, potrdi njegova mama, ki mu tu in tam priskoči na pomoč.  "Vsak dan je zanimivo priti v službo. Delo je dinamično, treba pa je vedeti, kaj počneš." Njegov delovnik sestoji iz prebiranja bub, ličink in hroščev, ki jih mora ločiti na posebne pladnje, in odstranjevanja njihovih iztrebkov. Če bi to delal ročno, bi to pri takšni količini terjalo ogromno časa, zato mu delo olajša poseben sortirni stroj. 

Za žuželke pa je seveda treba tudi poskrbeti in jih nahraniti. Mokarji pri Zajčevih živijo v pravem razkošju, saj jih hranijo izključno z ekološko hrano, mladim hrano celo pasirajo, večji dobijo lično narezane koščke. Glavni so dnevni pregledi in čiščenje, nahraniti pa jih je treba trikrat do štirikrat na teden, oriše Zajec.  "Delo je precej časovno zahtevno in natančno. Reje na večji skali se ne moreš lotiti zgolj kot hobija," izpostavi. 

Prostor, v katerem se dogaja žužkoreja, je čist, brez posebnega vonja in poln polic, v katerih so vertikalno naloženi modri pladnji žuželk. Na prvi pogled nič kaj posebnega, ko pa iz enega izmed pladnjev odstremo pokrov, na njem uzremo zanimivo mešanico različnih razvojnih faz mokarjev.

Zadovoljno počivajo, ko pa zaznajo, da smo jim namenili košček korenja, oživijo. Iz skorajda sna lačno planejo po oranžnem krogcu in kmalu je ta prekrit z zvijajočimi se črvi. 

Mokarji z gomazenjem in premikanjem tudi segrevajo prostor, povesta sogovornika. So pa, ker se nahajajo na začetku prehranjevalne verige, na svoj način zahtevni za vzrejo. V prostoru tako ne smejo odpirati oken, zračenje mora strogo potekati s pomočjo rekuperacije, saj se sicer lahko hitro zgodi, da na farmo zaide kakšen pajek ali muha, ki bi si z veseljem postregla z nič hudega slutečimi žužki. Prav tako mora biti vedno poskrbljeno za primerno temperaturo. 

Ekološko gnojilo iz iztrebkov mokarjev

Mokarji so odličen vir beljakovin in vitaminov, uporabljajo se kot krma za piščance, ribe in prašiče, so tudi hrana za kuščarje, kače, pajke, pripoveduje Zajec. Od leta 2021 pa so odobreni v Evropski uniji tudi kot hrana za ljudi. So dober beljakovinski nadomestek. Pri ljudeh pa v prehranske namene insekti, čeprav jih nekateri označujejo za beljakovinski vir prihodnosti, še vedno zbujajo veliko predsodkov, zgražanj in pomislekov, zato je težko pričakovati, da se bodo v večji meri znašli na krožnikih Evropejcev. 

Kot poudarjata sogovornika, ki se tega zavedata, pri njih mokarjev niti slučajno ne redijo za hrano za ljudi ali živali, za to nimajo nobenega interesa, izpostavita. V obratu namreč iz iztrebkov mokarjev izdelujejo ekološko gnojilo, ki se je, kot, pravita, že izkazalo za učinkovito, povpraševanje pa vsako leto narašča. Škodljivci, kot so uši, namreč zbežijo stran od 'kakcev mokarjev'. Kot pripovedujeta: "To ne bo delovalo na miši in voluharje, odganja pa večino ščitkarjev, kot so strune, stenice, uši, hržice." Deluje tako, da okrepi rastlino. Kot ponazori Fajon Zajčeva: "V gnojilu je namreč hitin mokarjev in vrtnina to snov z encimi najprej razgradi, kar ji pomaga, da bolje raste. Ko pa do nje pride škodljivka, recimo struna, zazna ta hitin in misli, da je tam že veliko žuželk, ki že jedo to rastlino. Zato se pri njej ne ustavlja, ampak gre dalje, saj išče prosto korenino." Kot poudarja, to gnojilo tako ne pobije nobenega organizma: "Vsaka žival, tudi če je za nas škodljivec, ima svojo vlogo v naravi. Jež, ki je za nas koristen na vrtu, brez žuželk recimo ne more preživeti." Kot pove Zajec, je lani povpraševanje po organskem gnojilu prekašalo ponudbo, zato so letos proizvodnjo mokarjev še povečali. Njegova velika prednost je tudi ta, da prah, s katerim lahko pognojite tudi sobne rastline, nima neprijetnega vonja.  

Poleg ekološkega gnojila pa lahko stranke pri njih kupijo tudi žive mokarje, a seveda ne v prehranske namene.  "Všeč mi je bilo predvsem to, da pri reji mokarjev v najbolj idealnem scenariju ne pride do nobene izgube. Žive mokarje se lahko prodaja, njihov stranski produkt pa je tudi dobro gnojilo. Seveda smo se o tem tudi sami prepričali in to preizkusili, preden smo začeli s proizvodnjo," pravi Zajec. Prehranjujejo se lahko s čimer koli organskim, mi pa uporabljamo najbolj kakovostna živila, saj kar pojedo, bodo tudi iztrebili. Potrebujejo vir vlage, zato jim poleg otrobov dajemo tudi korenje in krompir, pojasni. 

In kako nastane takšno gnojilo? Za 700-gramsko vrečko gnojila približno kilogram mokarjev potrebuje teden dni: "A to je odvisno. So namreč v različnih fazah. Imajo tudi različen bioritem – zelo stare ličinke ne bodo pridelale toliko kot relativno nove." Ko sortirni stroj loči iztrebke, gredo ti v pasterizacijo – toplotno obdelavo nad 70 stopinj Celzija, da s tem preprečijo morebitno namnožitev salmonele ali E.coli. Gnojilo pa gre tudi v mikrobiološko analizo.  

Proizvodnjo si želi še povečati 

Medtem ko prebira različne faze mokarjev in izdeluje gnojilo, je Tilen zaščiten z delovno masko. A ne zaradi vonja, temveč zaradi prahu, saj bi lahko ta ob tako dolgi izpostavljenosti škodoval dihalom. Druge posebne delovne opreme ne potrebuje. Z mokarji so samooskrbni, razplod je učinkovit, mokarjeva življenjska doba je sicer približno sedem mesecev: "Pri razplodu smo relativno uspešni, a ni vedno garancije, da bo šlo vse po načrtu."

"Delo z živimi bitji nikoli ne postane monotono. A moraš se najti v tem, sam vidim čar v tem delu, zato sem še za dolgo časa 'dober'," razmišlja. Želi si, da bi proizvodnjo sčasoma še povečal in imel še dva do tri zaposlene. In kaj ga je njegova poslovna pot naučila doslej? "Nikoli si ne pustite, da bi mislili, da česa v življenju ne boste počeli. Če bi me pred več kot tremi leti vprašali, če se bom ukvarjal z žužkorejo, bi rekel, da ni za to nobene možnosti. A  ko se ti odprejo vrata, je pomembno, da prestopiš prag, saj mogoče na novo odkriješ kaj nepričakovano lepega."