'Ženske ne le da gasijo požar, poskušajo preprečiti, da sploh nastane'

Številke kažejo, da je politika pri nas še vedno predvsem domena moških. Če pogledamo samo lokalno raven – v 212 slovenskih občinah je trenutno 16 županj. Čeprav je zastopanost žensk le 7,5-odstotna, je to največ v zgodovini naše države.

Ženske ne vodijo mestnih občin, temveč predvsem tiste manjše – Črna na Koroškem, Črnomelj, Divača, Dravograd, Grad, Hrpelje - Kozina, Kostel, Kozje, Ljutomer, Majšperk, Semič, Solčava, Sveti Andraž v Slovenskih goricah, Šmarješke Toplice, Trbovlje in Turnišče.

Znanstvene raziskave po besedah Simone Kukovič z ljubljanske fakultete za družbene vede kažejo, da imajo ženske voditeljice vsebinsko drugačne prioritete in posledično drugače razdeljujejo javni denar. "Moški se večinoma osredotočajo na gospodarstvo, zaposlovanje, fiskalno politiko, kmetijstvo in logistiko, na primer ceste. Pri ženskah prednjačijo mehke politike, kot so igrala za otroke, varna pot v šolo, varstvo starejših, več zelenih površin, večji socialni transferjev. Te razlike so vidne, že ko razgrneš njihove volilne programe, še posebej pa potem, ko pogledaš realizirana proračunska sredstva," je pojasnila. Prav tako ženske na položaju vodijo bolj odprte in mirne razprave. "Bolj so vztrajne, bolj hočejo delati na dolgi rok, so bolj preventivno naravnane. Ne le da gasijo požar, ampak poskušajo preprečiti, da požar sploh nastane," je pojasnila.

'Manjka jim samo pogum'

Za to, da bi bilo v vodstvih občin več žensk, je ključna sprememba miselnosti v družbi, menijo slovenske županje, ki se srečujejo nekajkrat na leto in izmenjujejo izkušnje. Edino, kar manjka ženskam za naskok na takšne položaje, je pogum.

"Zagotovo delamo drugače od moških. Ne morem reči boljše ali slabše, odvisno od posameznika, kot je tudi pri naših moških kolegih. Vsi imamo svoje prednosti in slabosti," je dejala županja Občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah Darja Vudler. "Ženske smo na primer multipraktiki. Znamo delati več stvari hkrati. Zanašamo se tudi na intuicijo, kar včasih zelo prav pride."

"Ženske smo drugačne že po svojem ustroju, bolj čustvene, kar nas včasih tudi zavede. Moški so bolj odrezavi – ko gre na primer za kakšno investicijo, se moški odloči in ni več kompromisov, ženske pa tudi popustimo. Naša prednost je, da si prizadevamo za čim več vključevanja, tudi pri investicijah, čeprav si včasih s tem otežimo zadeve. Dobro pa je, da imaš v svojem delokrogu tako ženske kot moške, da je zadeva uravnotežena," pa je na to temo dejala županja Črnomlja Mojca Čemas Stjepanovič.

Županska rekorderka: Ta poklic zahteva celega človeka, vsak dan

Od leta 1994 do danes je imela Slovenija vsega skupaj 31 županj. Prvi sta bili Cveta Zalokar Oražem v Domžalah in Anka Rakun v Ljubnem. Ne samo prva, Rakunova je poleg Darinke Fakin v Majšperku tudi županja z najdaljšim, kar štirikratnim mandatom.

Z njo smo se pogovarjali, kako se spominja svojih začetkov, na kaj je najbolj ponosna in kakšen je ključ do uspeha – da te imajo ljudje tako radi, da te izvolijo kar štirikrat.

"To je bil čas, ko je naša država ustanovila občine, med njimi tudi najlepšo občino po imenu Ljubno," je pripovedovala Rakunova, ki se začetkov svojega delovanja spominja kot "oranja ledine", saj takrat niso imeli ne prostorov, ne opreme, ne kadra in ne znanja. "Skupaj z računovodkinjo sva postorili najnujnejše, da je občina z vsemi organi lahko začela delo. Zelo dobro smo se v prvem mandatu ujeli s svetniki in počasi tudi z občinsko upravo. Takoj smo začeli načrtovati proračun in izvajati naloge na področju infrastrukture, šolstva, zdravstva, komunale in drugod. V največje zadoščenje nam je bilo, ker so občani in občanke s hvaležnostjo sodelovali pri asfaltiranju cest, gradnji mostov, zamenjavi vseh salonitnih vodovodnih cevi v dolžini 45 km ..."

In ne samo en mandat, vztrajala je kar štiri. Na vprašanje, kaj jo je vsa ta leta gnalo naprej, je odgovorila: "Ostalo je veliko odprtega dela, leta so prehitro minevala. Vesela sem bila uspehov in zadovoljstva, zato mi najlepše občine ni bilo težko voditi!"

Na vprašanje, ali je imela kdaj težave v tem – pretežno moškem – svetu in ali je kdaj čutila, da jo podcenjujejo, ker je ženska, je Rakunova odgovorila: "Nasprotno. Vedno sem bila cenjena, spoštovana in upoštevana. Mogoče res zato, ker nas je bilo žensk tako malo, in prepričana sem, da smo ženske prav zaradi tega, ker smo ženske, v veliki prednosti!" "Vedno sem zagovarjala tezo," je še dodala, "da je moški pogled eno, ženski pa drugo. Obojestranski pogled je tisti, ki kaže pravo pot, zato menim, da bi bilo prav, da bi bilo v politiki toliko žensk, kot jih je zdaj." Sama sicer meni, da se ženske težje odločajo za kandidaturo zaradi družinskih obveznosti. "Ta poklic zahteva celega človeka vsak dan."

Med svojimi največjimi uspehi Rakunova izpostavlja gradnjo prizidka osnovne šole, nove sodobne telovadnice in novega vrtca. "Gradili smo s pomočjo državnih sredstev in – kar je res pomembno – s pomočjo občanov, ki so se z referendumom odločili, da bodo iz svojega žepa pet let plačevali za gradnjo zgoraj navedenih objektov. Če danes pomislim, je bilo to za slovenski prostor in tiste čase res nekaj izjemno dragocenega." Ponosna je tudi na to, da so poleg prenove vodovodnega sistema poskrbeli za okolje in zgradili čistilno napravo z vsemi priključki, da jim je uspelo asfaltirati več kot 42.000 m cest v posameznih naseljih, za gradnjo novih mostov, ki so bili porušeni po katastrofalnih poplavah leta 1990, ter zavarovanja obrežij Savinje in Ljubnice.

Po drugi strani ji je največji izziv predstavljala prenova skakalnice, na kateri zdaj vsako leto poteka svetovno prvenstvo v smučarskih skokih za ženske, saj v času odločanja niso vedeli, ali bo investicija dolgoročno prinašala dobičke. "Dandanes smo vsi zelo zadovoljni, da je Ljubno na svetovnem zemljevidu smučarskoskakalnih lokacij, saj smo s tem tudi pripomogli k razvoju turističnih dejavnosti v občini in v celotni Zgornji Savinjski dolini."

Nedokončanih projektov iz tistega obdobja, ki bi jo po vseh teh letih preganjali, nima, je pa res, je priznala, da si je prizadevala za gradnjo kolesarskih poti, s čimer jim žal še danes ni uspelo.

Razlog, da se je leta 2010 odločila, da se po štirih mandatih ne bo več potegovala za županski stolček, je bila njena ocena, da je čas za spremembe. "Izpolnjevala sem tudi vse upokojitvene pogoje, zato sem menila, da je za občino bolje, če zaveje svež veter." Zdajšnjega župana podpira in na njegovo delo gleda zelo pozitivno. "Najino sodelovanje je bilo v njegovem prvem mandatu zelo zgledno, večkrat me je prosil za nasvet, imenoval me je tudi za podžupanjo," je še povedala.

Za nov mandat se ne bo več potegovala, "saj ta pripada mlajšim". "Je pa res, da sem skozi vse obdobje na neki način vezana na življenje in delo naše občine. Dobro delovanje in zadovoljstvo občanov sta še vedno moji prioriteti. Zato želim vse dobro razvoju najlepše občine in njenih občank in občanov," je sklenila Rakunova.