Legionela v izolski bolnišnici?

V bolnišnici Izola je v sredo umrla močno bolna pacientka. Sumijo, da je umrla zaradi okužbe z legionelo, vendar uradni vzrok smrti pred koncem obdukcije ne bo znan. Hudo bolna je še ena bolnica, ki naj bi prav tako zbolela za legionelozo. Tudi zato naj bi v bolnišnici vse od 13. ure do 16.30 ure zasedala Komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb. Ena od obolelih naj bi kazala znake okužbe z legionelo že ob sprejemu v bolnišnico, pri drugi so se simptomi razvili med zdravljenjem v bolnišnici. Prav zato obstaja sum, da se je okužila v izolski bolnišnici, vendar zaenkrat o tem ni nikakršnih dokazov. Zadnja testiranja vode v bolnišnici niso pokazala na prisotnost legionele, vendar ni znano, kdaj so bila ta testiranja opravljena.

Z bakterijami legionele so se v izolski bolnišnici spopadali tudi leta 2003, ko so bakterije v bolnišničnem toplovodnem sistemu odkrili povsem po naključju. Takrat so namreč zdravili tri paciente z legionelo, vsak naj bi se okužil na drugem mestu in ne v bolnišnici. Po pregledu so ugotovili, da je bila na enem mestu temperatura vode nižja od predpisanih 50 stopinj Celzija (48,9 stopinje Celzija), zato so se med drugim odločili za toplotni šok, pri katerem mora voda na izlivu doseči temperaturo vsaj 60 stopinj Celzija.

Kaj je legionarska bolezen in kako se jih lahko izognimo?

Prvo priznanje legionarske bolezni sega v leto 1976, ko jo priznali na srečanju ameriških veteranov na konvenciji v Filadelfiji. Gre za atipično pljučnico, torej hudo infekcijo pljuč s smrtnostjo do 15 odstotkov, povzroči pa lahko tudi izbruh zelo nevarne pontiac mrzlice, ki pa ni smrtna. Klasična legioneloza se razvije v dveh do desetih dneh po infekciji, spremljajo jo slabo počutje, bolečine v mišicah, glavobol, zmedenost, težave z dihanjem, suhi kašelj in povišana telesna temperatura. Traja nekaj tednov, zelo težka oblika pljučnice je sicer ozdravljiva, vendar raziskave z zdravljenjem z različnimi antibiotiki še potekajo. V primerjavi z navadno pljučnico je smrtnost zelo visoka. Oboli več moških kot žensk, najbolj ogroženi so starejši, bolni, z oslabljenim imunskim sistemom in pljučnimi boleznimi, sladkorni bolniki in strastnim kadilci. Tudi zato je večja nevarnost izbruha v bolnišnicah.

Legionela je bakterija, ki se zadržuje v vodi. V naravi se razvije pri temperaturah med 25 in 55 stopinj Celzija, pri pH vrednosti 5,5 do 9,2 in koncentracijah raztopljenega kisika od šest do 6,7 miligrama na liter. Našli so jo na primer v cevovodih, kjer je majhen pretok oziroma voda po ceveh ni tekla dolgo časa. Lahko je tudi v hladni vodi, vendar je njeno razmnoževanje onemogočeno, tako da je v podzemnih vodah in hladnih pitnih vodah zelo redka ali pa sploh ni prisotna. Tudi stari vodovodni sistemi so lahko gojišče.

Vse legionele lahko povzročijo okužbo, širijo se s kapljicami vode, torej tudi med tuširanjem, tako da bakterija pride neposredno v pljuča. Pri pitju vode, ki vsebuje bakterijo legionele, ne more priti do okužbe, do izbruha bolezni lahko pride le z vdihavanjem, torej med tuširanjem ali zadrževanjem v prostori, kjer so vlažilci zraka, klimatske naprave z vlažilci in wirlpooli. Nikakor pa se okužba ne prenaša s človeka na človeka.