Zločin in (pravična) kazen

V dneh, ko se slovenska javnost sprašuje, ali je naša kaznovalna politika premila in je v naših zaporih – ob hudem kadrovskem pomanjkanju – več obsojencev kot kdaj koli v zgodovini, skoraj ni boljšega sogovornika od dr. Dragana Petrovca, penologa, pravnika, profesorja in raziskovalca na Inštitutu za kriminologijo, ki se s temi temami ukvarja že celo življenje. Gostili smo ga v tokratnem POPkastu. 

Petrovec je v 80. letih prejšnjega stoletja s skupino sodelavcev v ženskem zaporu na Igu z edinstvenim eksperimentom uspel dokazati, da se tog, piramidni sistem ukazovanja da spremeniti v bolj demokratičnega, kjer šteje vsak glas – tako zaposlenih kot obsojenk. Usedli so se za mizo in se pogovarjali.

"To je bila igra z odprtimi kartami in sčasoma smo ugotovili, da ne potrebujemo več zidov in zaklenjenih vrat. Za 90 odstotkov obsojenk je to pomenilo odprt režim – vsak petek so lahko odšle domov in se v nedeljo vrnile. Zlorab, zamujanja in izvrševanja kaznivih dejanj na prostosti praktično ni bilo," se spominja. 

Zelo hitro so v odprti režim izpuščali tudi ženske, obsojene za najhujša kazniva dejanja. Tudi morilke. "Povratništvo je bilo v ostalih zavodih v povprečju nekje med 50- in 60-odstotno, v našem pa samo 20-odstotno. Precej tega smo lahko pripisali na račun novega in drugačnega dela z obsojenimi." 

Zlahka in še hitreje, tudi na račun izkušenj, so enako dosegli tudi v moškem zaporu v Kopru. "Za več takih uspehov pa je zmanjkalo ljudi, ki bi se bili pripravljeni odreči tradicionalni moči nad zaporniki in vsem mogočim zlorabam, ki jih tak položaj prinese," pravi Petrovec in dodaja: "Oblast je nedvomno najmočnejša droga."

V POPkastu nam je razkril, zakaj se tak odprt režim zapora ni obnesel in kako bi to delovalo v današnjih časih. "Danes je Ig le še bleda senca tistega, kar smo vzpostavili. Ostale so samo še razvaline," je razočaran. Časi so se spremenili in zdaj imamo v zaporih velik delež obsojenih, ki so odvisni od droge in kjer odprti sistemi ne pridejo v poštev. "Druga stvar so tujci, pri katerih ne veš, kam bi jih dal v odprtem režimu, saj nimajo kam, razen da poskušajo pobegniti. Čeprav ne bi vsem pripisoval begosumnosti." 

Da bi kar preslikali model zapora iz 80. let v sedanjost, torej ne gre, se pa zagotovo da z nekaj domišljije storiti več za rešitev današnjih stisk, je prepričan. Kaj predlaga? Nov zapor, ki raste v Dobrunjah, je po njegovem mnenju le del sprostitve, ne pa tudi rešitve. "Drugi del bi lahko dosegli skozi ustreznejšo kaznovalno politiko – razumnejše, nekoliko milejše kazni za kazniva dejanja, ki ne predstavljajo velike nevarnosti, pa več odprtega režima za obsojence, pri katerih se da vzpostaviti neko pozitivno perspektivo, imamo tudi možnost pogojnih odpustov po določenem času," našteva.

In ko smo že pri kaznovalni politiki. Kazen, ki jo je prejel jeseniški ravnatelj za spolni napad – tri leta in 10 mesecev zapora – se je marsikomu zdela premila, občani so pozivali k protestom. "O tem primeru ne morem in ne smem imeti svojega mnenja, ker gre za postopek, ki ni javen, in za okoliščine, ki – kolikor jih oškodovani niso sami predstavili javnosti – niso znane in tudi ne smejo biti znane," pravi Petrovec. Hkrati opozarja, da se spolno nasilje giblje na zelo širokem pasu – od blagih oblik, kot je na primer otrok, ki je priča spolnim dejanjem starejših, pa vse do skrajno nasilnih, kot so posilstva. 

O tem, kakšna je pravična kazen, je težko soditi. Petrovec odgovarja, da je odgovor na to odvisen od tega, v kakšni vlogi smo. Tu je žrtev, za katero praviloma nobena kazen ni dovolj visoka, pa svojci, ki so posredno vpleteni in tudi trpijo. Storilec, tožilec, javnost, sodnik ... Enoznačnega odgovora ni. 

Raziskave sicer kažejo, da višje zaporne kazni in strogi, rigidni zaporski sistemi ne zmanjšujejo povratništva. Pomemben je hiter, dosleden in ne prestrog odziv, pravi Petrovec. "Storilec mora vedeti, da ne bo ušel kazni. Če to naslikam s prispodobo: če bi vedel, da gre vedno, ko kot voznik prekoračim hitrost, en evro iz mojega računa. Brez izjeme. En evro je zelo prizanesljiva kazen, ampak ker je dosledna in ji ne morem pobegniti, bi iz mene in iz večine ljudi naredila vzorne voznike."

Po njegovem mnenju je v zaporih približno 20 odstotkov ljudi, ki morajo biti stalno pod ključem in jim ni pomoči. Ljudje, kot sta Silvo Plut in Metod Trobec, na primer. Za ostalih 80 odstotkov pa bi lahko veljal bolj sproščen režim. Tudi za morilce? Odvisno, pravi. "Vsak umor je zgodba zase. Ženska, ki je po 20 letih trpinčenja vzela pravico v svoje roke in pokončala svojega nasilnega moža, kar seveda ni bilo prav, ni nevarna nikomur več. Moškemu se bo – na žalost ali pa na srečo – na daleč izognila." 

Petrovec je prepričan, da mora biti vloga zapora rehabilitacijska in ne kaznovalna. Ali torej meni, da se lahko rehabilitira vsakogar? "Nikakor. So ljudje, ki se jih ne da rehabilitirati, problem je samo v tem, da ne vemo, kateri so. To pomeni, da skozi neko penološko etiko ne smeš nikjer obupati. Po svoji vesti moraš narediti, kar se da, in potem še vedno lahko priznaš sebi in drugim, da nisi bil uspešen. Ali zato, ker ne znamo dovolj, ali pa zato, ker se določenih ljudi pač ne da prilagoditi." 

Sam sicer nasprotuje 30-letni zaporni kazni in dosmrtnemu zaporu. "Skoraj pol stoletja smo imeli v Sloveniji najvišjo kazen 20 let zapora in nihče se ni razburjal ali se počutil ogroženega."

V POPkastu nam je razkril tudi, zakaj ljudje iz vojske in policije niso primerni za delo v zaporu, zakaj je poimenovanje pravosodni policist povsem zgrešeno, v katerih državah imajo najbolj humane zapore in kako si ob vseh teh težkih temah, s katerimi se ukvarja, lajša dušo.