'Zlo je treba sankcionirati in omejiti, nasilja se ne sme glorificirati'

Nič hudega sluteča žrtev, 32-letni Sandi je tisti večer spal na klopi blizu koprskega nakupovalnega središča. Pristopila sta fanta, ki ju ni poznal. Eden se ga je lotil s pestmi, drugi je brutalen napad snemal. Napadalec, ki ima vsega 16 let, je Sandija, ko je ta pristal na tleh, še zbrcal in ga ob tem žalil.

"Policija je prišla prva, ampak to je trajalo, takrat sem bi že ves krvav, pretepen," se napada spominja Sandi, ki še vedno čuti posledice tepeža, brc. Zdaj čaka na operacijo zlomljenih obraznih kosti, zaradi bolečin je na močnih protibolečinskih zdravilih. Varnega se počuti samo še pred stavbo Rdečega križa. "Če človeku ne moreš pomagati, ga tudi zmrcvarit ne rabiš," je razočaran.

Prav brezdomci, ostareli, otroci, ljudje, ki se niso zmožni braniti, so najpogostejše tarče takšnih nasilnežev, ki družbena omrežja izrabljajo za dokazovanje, iskanje pozornosti. "TikTok in splet je priročno sredstvo za to, da nekdo dobi všečke, da postane popularen. Seveda popularen v negativnem smislu," pravi kriminalistični psiholog Peter Umek.  

"Starši se seveda potem sklicujejo, češ da je njihov otrok zgolj snemal, zgolj ploskal, zgolj opazoval. A dragi prijatelji, dragi starši – tudi opazovalec je nasilnež," je jasen psihoterapevt, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici Miha Kramli. 

Spomladi incident na strehi celjskega nakupovalnega središča, poleti pa v domu starejših Trebnje. Kaj se dogaja in kako preprečiti ponavljanje in porast takšnih ravnanj? Nujno je, menijo psihologi, da se odklonsko vedenje dovolj zgodaj zazna. "Iz teh malih nasilnežev postanejo veliki, problematični nasilneži ali kriminalci. Na nekem drugem področju, ne samo nasilje," opozarja Umek, Kramli pa dodaja, da takšnih dejanj družba ne sme glorificirati. Nasilno osebo je treba, poudarja, sankcionirati: "Zlo je potrebno sankcionirati in omejiti."

S kakšnimi vrednotami in v kakšni državi želimo živeti? To je vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti celotna družba, z vodilnimi na čelu, pravi vodja vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar.

"Če vemo, kako nevarni so računalniki, tablice in da jih otroci imajo, kaj bom naredila? Bom le gledala ali bom nekako uzakonila, da do 15. leta ni pametnih telefonov? Če vidiš, da da starš malemu otroku kamero ali telefon, je treba starša sankcionirati. Če jih drugače ne moreš spravit k pameti," meni. Čas bo, da država pametne naprave postavi ob bok alkoholnim in tobačnim izdelkom, je ostra Zalokarjeva.

Da smo z vse bolj nazornimi prizori vse manj občutljivi na nasilje in kri, pa je za našo oddajo po morilskem pohodu sedmošolca v Beogradu opomnil psihiater Željko Čurič. "Kakšne so bile grozljivke nekoč in danes? Nekoč je bila stopnja senzibilizacije višja. Danes je grozljivka, ko nekdo nekoga razcefra. Ampak takrat vonjaš, ne vidiš, kaj se dogaja," je opozoril takrat. Ter dodal, da se spremeni, ko takšna dekleta in fante izpostavijo posledicam. "Te so običajno mrtvašnice ali centri za urgentno medicino." 

"Sistem je sesut in še huje bo, če si država, politika ne bo upala prepovedati stvari in uzakonit nove zakone," meni Zalokarjeva. Ter odgovornost in naloge dodeliti tistim, ki so zanje pristojni. Starši so, kot pove, dolžni otroka vzgojiti: "Da bo otrok, ko bo prišel v šolo, znal pozdravit in reči dober dan. Ki bo znal sedeti pri miru in biti spoštljiv."

Nesmiselno se ji zdi, da se šolam nalaga, da otroka vzgojijo in naučijo delovnih navad, če otrok tega doma nima. "Če starš s tem ni opremljen oz. otroka ni vzgajal, je to brezpredmetno," je prepričana.

Ter ob tem meni, da so potrebni tudi ostrejši prijemi, da zgolj pogovor včasih ne zadostuje. V družbi imamo namreč tudi takšne, ki se na terapije ne odzivajo.