'Zlahka se šalimo, komentiramo, uporabljamo jezik, ki je še kako nevaren'

Rodila se je v Sarajevu, pred 48 leti, nato je del otroštva preživela v Dubaju, tik pred vojno v BiH pa se je njena družina vrnila v domovino. Ko se je začelo obleganje Sarajeva, je Šejla Kamerić ravno dopolnila 16 let, a kljub vojni je sledila svojim sanjam in se posvečala umetnosti. Prav izkušnja vojne v teh zgodnjih letih jo je izoblikovala in močno zaznamovala, kar se odraža tudi v subtilnih, a močnih sporočilih njenih umetniških del. 

Njeno delo zajema različne medije, vse od fotografije, video umetnosti, instalacij in performansov. Kamerićeva je postala mednarodno prepoznavna s svojim prefinjenim pristopom do vprašanj vojne, identitete in migracij. Njena umetniška dela pogosto raziskujejo osebne in kolektivne travme ter vsebujejo močna vizualna sporočila, ki gledalce pozivajo k razmišljanju o kompleksnih vprašanjih sodobne družbe. S svojim delom je osvojila številne nagrade in razstavljala v uglednih galerijah in muzejih po vsem svetu, s čimer je postala ena najpomembnejših umetnic svoje generacije na Balkanu. 

Njeno najbolj prepoznavno delo 'Bosnian girl' (Bosansko dekle) je avtoportret, ki ga spremlja besedilo v angleščini "Brez zob ...? Brki ...? Smrdi kot drek ...? Bosansko dekle!" Gre za grafit, ki ga je v 90. letih napisal nizozemski vojak na steni baze Združenih narodov v Potočarih pri Srebrenici. S svojim delom je dodatno osvetlila grozljive dogodke, ki so se odvijali med vojno v BiH.

V Cukrarni bo do 13. oktobra na ogled njena razstava z naslovom Popolna tenzija, ki je najobsežnejša razstava Šejle Kamerić v Sloveniji doslej. V njej raziskuje vseprisotne politične posledice nenehne vojne, kar počne z ustvarjanjem več zrcalnih podob, ki odražajo strukturno in časovno vpetost vojne v vsakdanje življenje. Gledalce poziva k razmisleku o svoji podobi, hkrati pa tudi k sodelovanju v umetničinem razmišljanju o lastnem položaju znotraj meja bele kocke in zunaj njih. V središču razstave sta dva nasprotujoča si pojma, besede in vojna. Prepletata se skozi obsežno uporabo dokumentacije kot umetniškega gradiva in s tem poudarjata tako njeno nujnost kot tudi absurdnost v kontekstu vojne. 

Vsestransko umetnico Šejlo Kamerić smo ujeli med zadnjimi pripravami na odprtje razstave, ki je že v prvih dneh požela številne pozitivne odzive obiskovalcev. 

Dobrodošli v Ljubljani, to ni prvič, da razstavljate tukaj?

Ne, pravzaprav je moja kariera zelo povezana z Ljubljano. Ena od prvih res velikih mednarodnih razstav, na katerih sem sodelovala, je bila Manifesta 3 (op. a. tretja edicija Mednarodnega bienala sodobne umetnosti), ki se je leta 2000 odvijala v Ljubljani. Takrat je bilo moje delo postavljeno na Tromostovju in je bilo zelo odmevno in tudi kritike so bile odlične. Na nek način je bil začetek moje kariere prav v Ljubljani. In od takrat sem večkrat razstavljala v Ljubljani. Toda trenutna razstava je moja največja doslej v Ljubljani. Pri njej sva se s kustosinjo odločili, da poleg del, ki so lokacijsko specifična, narejena prav za ta prostor Cukrarne, pokaževa tudi nekatera starejša dela, ki se jih del občinstva morda spomni izpred 20 let. 

V svojih umetniških delih se ukvarjate s političnimi vprašanji. Kako gresta politika in umetnost skupaj? Zakaj pogosto izbirate prav to temo?

Pravzaprav je vse, kar delamo, del neke politike. Bodisi nas ta politika izkorišča bodisi jo oblikujemo, najpogosteje pa kar oboje. Tisto, kar je neposredno povezano z mojo kariero, je izkušnja življenja v vojni. Preživela sem obleganje Sarajeva v 90. letih. In kot vse, ki smo bili že rojeni v tistem času in smo se zavedali tega časa, me je to seveda povsem izoblikovalo kot osebo in kot umetnico. Tako da so, hote ali nehote, moja dela enostavno postala politična, ker sem delovala v takšnih okoliščinah. In po vojni, ko nisem bila več pod neposrednimi napadi različnih politik, sem vseeno občutila in bila morda bolj občutljiva do tovrstnih vprašanj. Verjamem, da je to vprašanje neke globoke empatije, ki je meni zanimiva. Menim, da lahko umetnost ustvari nek varen prostor, v katerem se gradijo ti medčloveški odnosi in empatija.

V kolikšni meri pa je vojno dogajanje zaznamovalo vaše življenje?

Na žalost me je vojna povsem zaznamovala in težko je ločiti ali si zamisliti, kakšna bi bila moje življenje in kariera, če ne bi imela takšne izkušnje. Tisto, kar skozi to razstavo in ostala dela kažem in želim sporočiti, je ta nek prostor, v katerem vsi delujemo, ne glede na to, ali imamo neposredno izkušnjo z vojno ali ne. To, da smo vsi pod vplivom neke globalne vojne, ki se odvija na različnih ravneh. Če ne govorimo o oboroženih spopadih, so tu neki drugi spopadi. Boj za človekove pravice je prav tako vojna, ker nekateri ljudje nimajo pravice, da svobodno živijo in delajo, da hranijo svoje otroke ... Novice, ki jih zdaj prebiramo o migrantih, ki skušajo priti v Evropo, so katastrofalne. Hkrati v Evropi v vseh evropskih državah primanjkuje delovne sile. To so ti paradoksi. Tudi to je pravzaprav vojna, ljudje vsak dan umirajo na odprtem morju. Potem so tu pravice žensk. Femicid v Italiji, Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji ... Na stotine žensk vsako leto izgubi življenje, še več jih vsak dan preživlja trpinčenje. Tako da, ko govorimo o vojni, moramo pravzaprav govoriti o človeški naravi, o tem, kaj nas žene, da se razločujemo, iščemo razlike in da to uporabljamo kot neke vrste orožje, s katerim napadamo vse, kar je drugačno od nas. In seveda moramo na vse možne načine popraviti takšno vedenje. Umetnost je med drugim – poleg tega, da je to nekaj, kar mora zbujati občutke ugodja, in je prostor, v katerega se zatečemo, prostor, ki si zamišlja neko boljšo prihodnost – z vsemi svojimi orodji tudi popravek družbe. Skozi vse to nas umetnost izobražuje in popravlja, tako posameznike kot družbo. 

Včasih imamo predstavo, da se v vojni življenje ustavi. V resnici pa ljudje skušajo kljub vojni živeti svoja življenja, se šolati ... Sami ste med vojno hodili na Akademijo likovnih umetnosti v Sarajevu. Kako je bilo to videti?

Svoje umetniško izobraževanje sem začela zelo zgodaj. Pred vojno sem se pri 14 letih vpisala na umetniško šolo, potem pa sem samo nadaljevala s študijem med vojno. Res zveni zelo nenavadno, da se sploh da študirati in izobraževati med vojno. Toda življenje gre vedno naprej. In to je ta lepota, o kateri moramo govoriti. Lepo je videti, da ne glede na težke okoliščine, se življenje nadaljuje in na nek način vedno zmaga. Tako bo tudi ta planet obstal ne glede na usode posameznikov, narodov, družb in civilizacij. Moja izkušnja življenja in izobraževanja v takšnih razmerah je absolutno ključna za to, kar delam. 

Glavno mesto v razstavnem prostoru zavzema delo Hladili smo se ob bazenu, ko se je začela vojna. Je to avtobiografska zgodba? 

Ta fotografija je nastala leta 2006 v Jeruzalemu. Bila sem tam v času, ko se je začela vojna med Izraelom in Libanonom. Zaradi svoje izkušnje z vojno sem preprosto zmrznila od strahu in posttravmatske stresne motnje, ki sem jo začutila, saj sem vedela, kaj to pomeni. Nisem se mogla pretvarjati, da to nima veze z mano, ker se je to odvijalo nekje daleč, na neki meji. Zame je bila ta meja zelo blizu, ker ni šlo za fizično razdaljo, pač pa je šlo za čustveno bližino s temi grozotami, ko padajo granate in ljudje umirajo. V situaciji, ko sem iz hotelske sobe manično spremljala novice in poskušala nekako funkcionirati, sem pogledala čez okno in videla eno zelo običajno situacijo. Bil je topel dan, ljudje so bili ob bazenu, sproščeno so se kopali, tudi zunaj bazena in hotela se je odvijalo neko življenje, promet, hiše in življenja v njih. Ampak tisto, kar je zanimivo na tej fotografiji, je to, da se v ozadju odpira pokrajina, jeruzalemski hribi, vidimo tudi zid, ki se je takrat gradil in je že bil očiten. To je zid grozljive delitve. In zdaj, toliko let pozneje, je ta zid mesto, kjer vsi pademo na izpitu. Ko dovolimo, da se gradijo zidovi, je naslednje, kar dopustimo, to, da izgubimo vso humanost in nehamo drug drugega dojemati kot bližnjega.

Kako pa se spominjate začetka vojne v BiH?

Ko se je v BiH začela vojna, sem ravno praznovala 16 let. Aprila, ko se je začelo obleganje Sarajeva, sem kot najstnica, mlada oseba, pravzaprav občutila šok in vznemirjenje glede vsega, kar se je dogajalo. Ves čas sem bila prepričana, da se bo to takoj rešilo, da se bo končalo v nekaj dneh ali tednih. Obleganje Sarajeva se je začelo v spomladanskem času in jaz sem bila povsem prepričana, da se bom septembra vrnila v šolo. Mislila sem si, zdaj ne bomo šli več v šolo, ampak bo od septembra vse v redu in se bo življenje znova nadaljevalo. Seveda je to bilo zelo optimistično in naivno razmišljanje. Vojna se je nadaljevala še štiri leta. In ta začetna naivnost se je zelo hitro razblinila tudi pri nas, ki smo bili v tistem času otroci. Zdi se mi, da sem zelo hitro po začetku obleganja namesto 16 imela 56 let. 

Eno od vaših najbolj prepoznavnih del je 'Bosnian girl' (op. a. Bosansko dekle) – črno-beli avtoportret, ki ga spremlja zapis oziroma grafit nizozemskih vojakov ZN iz Potočarov iz časa padca Srebrenice. Nam lahko poveste kaj več o samem nastanku tega umetniškega dela?

O tem delu se je zelo veliko govorilo in to je eno od mojih najbolj znanih del. Delo je nastalo leta 2003. Moj prijatelj, fotograf Tarik Samarah, je bil eden od prvih novinarjev, ki so vstopili v zgradbo tovarne v Potočarih pri Srebrenici, ki so jo uporabljali kot bazo Združenih narodov za nizozemske vojake. On je v tem prostoru, iz katerega so pozneje ljudi odvažali na množične usmrtitve, poleg dokazov o genocidu, ki so še vedno bili vidni, našel tudi grafite, ki so jih pustili vojaki Združenih narodov. In ko sem videla grafit "Bosnian girl", je bila to neka moja takojšnja reakcija na to sporočilo, saj sem sama preživela vojno. Zato sem to morala prenesti nase. Delo je nastalo zelo hitro, zamislila sem si ga kot delo v javnem prostoru, kot plakate, letake, oglas v časopisu. In na takšen način je to delo leta 2003, še pred družbenimi omrežji, postalo viralno. Ljudje so ga začeli deliti, sporočilo se je začelo širiti. Delo je seveda intrigantno, saj prikazuje portret mladega dekleta, ki bi lahko bil del neke modne kampanje, vendar pa sporočilo pravzaprav pripoveduje nekaj povsem drugega. Opis dela pa daje dodatno informacijo kot tudi dokaz, v katerem izvemo o vojni. Predvsem pa govori o predsodkih, katerih žrtve smo vsi, hkrati pa smo tudi vsi storilci teh predsodkov. Zlahka se šalimo, komentiramo, uporabljamo jezik, ki je še kako nevaren. 

Obiskovalci razstave si lahko ogledajo tudi zanimivo inštalacijo, svetlobni napis 'Refugees Willcome' (op. a. 'Begunci bodo prišli'), kjer gre za zanimivo igro besed. Kaj sporoča?

Zanimiva je paranoja, ki se je dogajala in se še vedno dogaja, v kateri so zahodne civilizacije v popolnem strahu pred migracijami in varujejo svoje meje. Neizbežno je, da se migracije ves čas dogajajo. Migracije so povsem naravni pojav in tako, kot se ptice in živali selijo, tako je tudi v človeški naravi, da se premikamo, da iščemo prostor, kjer bomo živeli bolje. Ta slogan "Refugees Welcome" (op. a. Begunci dobrodošli), s katerim so nekateri izražali dobrodošlico ljudem, ki iščejo boljše življenje, je spremenjen s to malo igro besed oziroma s spremembo treh črk v "Refugees Willcome". Te tri črke "ill" utripajo, kar je na nek način opozorilo oziroma sprožilec za razmišljanje tako tistim, ki jih je strah, in o tistem, kar je neizbežno.

Kaj lahko pričakujemo od razstave v Ljubljani?

V bistvu bi rada videla, kako se bo publika odzvala na to razstavo. Jaz sem se odzvala na sam prostor, pa tudi na čas, v katerem se nahajamo. Vsi mi smo na tak ali drugačen način pod vplivom globalnega političnega dogajanja, vojn, ki se dogajajo okoli nas, nestanovitnosti, ki nas je na nek način pretresla med pandemijo in vse tisto, kar je prišlo po pandemiji, vseh teh simptomov, iz katerih vidimo, kako nestabilna in negotova so naša življenja. Želela sem, da skozi dela, v katerih govorim o vprašanjih, ki so mi blizu in pomembna, naredim zgodbo, v kateri bo javnost morda lahko reflektirala lastne občutke o trenutku, v katerem živimo.