Tamara Hozjan je pehotna vojakinja, ki opravlja tudi logistična dela za podporo poveljstva enote, v kateri dela. Hkrati je tudi bojiščna reševalka poveljstva 72. brigade. Nadporočnik Matija Zupančič opravlja delo pilota helikopterja, hkrati pa tudi pomaga na Generalštabu SV: "Delo je razgibano, saj včasih pozabljamo, da pilot helikopterja ni samo letenje," izpostavi tudi priprave, načrtovanje operacij in analiziranje. Helikopterje Slovenske vojske uporablja tudi gorska reševalna služba, tako da Zupančič visoko med vršace dviguje tudi gorske reševalce, ki hitijo pomagat planincem v težavah.
"Velikokrat gre za ekstremne vremenske pogoje, vremenska in tehnična zahtevnost pa nam izboljšujeta sposobnosti, potem smo lahko zaradi tega boljši tudi v drugih nalogah," pojasni. Tehnično najbolj zahtevno je bilo zanj vitlanje iz stene ponoči: "To je kar zanimiva stvar, kar se tiče pilotovih sposobnosti, verjetno tudi vrhunec," pravi. Reševanje na Mali Mojstrovki pa opiše kot kombinacijo tehnične zahtevnosti in zelo slabih vremenskih pogojev, ko spomni na snežni vihar pred letom dni, ki je močno oteževal reševanje v primeru množične nesreče sedmerice ponesrečenih planincev v Julijskih Alpah.
Da spoštuješ človeka levo in desno
Zupančič je šel po stopinjah očeta, ki je bil prav tako pilot. Najprej se je vpisal na fakulteto za strojništvo, nato pa se je prijavil na razpis Slovenske vojske za šolanje v tujini ter odšel na prestižno vojaško akademijo v ZDA. "Sem tudi prostovoljni gasilec, vedno sem si želel nekega organiziranega sistema, kjer pa ni neke rutine. Osnovna rutina je predpisana, vsak dan pa je lahko drugačen," pravi.
Tudi Hozjanovo je v vojaške vrste spodbudila mama, ki je bila kuharica v Vojašnici generala Maistra: "Bila sem bolj umirjeno in milo dekle, nesamozavestno. In je menila, da bi vojska iz mene naredila pravo žensko," se spominja. Priznava, da so bili začetki izredno težki: "Nisem bila športni tip, fizično in psihično sem bila nepripravljena," opisuje. Vojska pa jo je spremenila: "Zdaj sem samozavestna, odločna, prava vojakinja," ponosno pove. Iz časov usposabljanja, ki ga je prestala pred 17 leti, ji je v spominu najbolj ostalo preživetje v naravi: "Do takrat nikoli nisem imela možnosti sama sebe preizkusiti, kako je živeti v naravi brez hrane, postelje, udobja. Tam pa te pravzaprav naučijo, kako človek lahko sam deluje in preživi v naravi."
Dodaja, da se za poklic vojakinje zdaj odloča čedalje več deklet: "Menim, da so dekleta vedno bolj pogumna in si upajo priti k nam," je zadovoljna. Zupančič pa se spominja svojega šolanja v tujini: "Zanimiva štiriletna izkušnja. Kot je nekdo dejal, ni dobro biti tam, je pa dobro biti od tam," se smeji. V prvem letu gre predvsem za usposabljanje na nivoju vojaka: "Izgubiš neke pravice, začneš ceniti osnovne stvari. Tudi ure nimaš, frizura postane luksuz," pripoveduje. "Pozneje pa vidiš, da je celotno usposabljanje namenjeno temu, da spoštuješ človeka levo in desno od sebe, ne glede na to, od kod prihaja, kakšen socialni status ima," pojasni, da je poudarek na tem, da se ekipa poveže in deluje kot eno. Izpostavi tudi ustvarjena prijateljstva, za katera pravi, da trajajo vse življenje.
Še težje je tistim, ki ostanejo doma
Hozjanova je sicer mama dveh otrok, v vojski pa je tudi njen mož. Kako ji torej uspeva usklajevanje poklicnega in družinskega življenja? "Po eni strani je težko, ker je tudi mož vojak, po drugi strani pa lažje, ker sva oba v tem in razumeva drug drugega, naše poslanstvo in naše delo," odgovarja. Sestavni del vojaškega življenja so pogosto tudi misije v tujini. "Sama na misiji sicer nisem bila, je pa bil moj mož, tako da je bila moja misija v bistvu drugačna kot njegova. Rekla bi, da je moja absolutno težja, saj sem takrat za vse sama, prej sva bila dva za to. Ampak ženske to nekako speljemo," se posmeji. Dodaja pa, da je pravzaprav težji tisti čas, ko se vojak vrne domov, saj se moraš spet privaditi drug na drugega. "Ampak vse se da," odločno poudari.
Zupančič ima za seboj dve misiji, na Kosovu in BiH. "Je res, da sem bil jaz na misiji, ampak tisti, ki ostanejo doma, so na še večji misiji. Zame so poskrbeli, jaz sem moral samo opravljati svoje delo. Sicer ni preprosto, lahko je tudi nevarno, toda tisti doma se tudi borijo. Treba se je zahvaliti tudi vsem partnericam in partnerjem pripadnikov, ki omogočajo, da Slovenska vojska to lahko počne v tujini," je izpostavil.
Najpogostejše vprašanje, ki ga civilisti postavljajo Hozjanovi, je, kaj sploh počne v vojski. "Zelo težko odgovorim na to, saj je naše delo zares široko. Lahko odgovorim, kaj počnem jaz osebno, ne morem pa govoriti za vse, saj imamo pri nas res veliko poklicev." Našteje logiste, kuharje, športnike, glasbenike, letalce, inženirce, kinologe in vojake pehotnike. "Moj poklic je morda medijsko bolj pokrit, zato se večkrat zgodi, da me bolj sprašujejo, če sem bil jaz v helikopterju, kot pa kaj počnem," pa pravi Zupančič.
Oba sta v vojski že dolga leta, varnostne razmere v svetu pa se ves čas spreminjajo in zaostrujejo. Kako sta se sama s sabo pogovorila glede tega? "Neprestano se usposabljamo in urimo, bom rekla, upam, da ne za to situacijo. Ampak nekako to sprejmeš, ko prideš v službo, da je to pač del naše službe," pravi Hozjanova.
"Naše osnovno poslanstvo je obramba Republike Slovenije in pripravljenost za oborožen boj, tega se je treba zavedati in od začetka sem to sprejel," je stvaren tudi Zupančič. "Vse, kar delamo, se urimo in usposabljamo, je z namenom tega, ampak to s pridom uporabljamo tudi drugje. Državljanom vračamo tisto, kar je država v nas vložila. Mislim, da ni bolj častnega in viteškega poklica, kot je ta," je prepričan pripadnik SV, ki je predlani na Krasu pomagal gasiti največji požar v zgodovini Slovenije, lani pa je z letališča Slovenj Gradec koordiniral delovanje vseh zrakoplovov, ki so bili udeleženi pri reševanju po uničujočih poplavah, ki so se v zgodovino zapisale kot največja naravna nesreča v samostojni državi.
Prepevanje v studiu
Vsakodnevno življenje v uniformi Hozjanova vidi kot prednost: "Ni mi treba vsak dan razmišljati, kaj bom oblekla. V službo pridem preprosto v svojih oblačilih in tam oblečem uniformo," opisuje, kako imajo uniforme, ki so primerne za različne vremenske pogoje, od sonca do dežja in snega, zato je z udobnostjo zadovoljna. Zupančič pa kot pilot dodaja, da sam uniformo doživlja predvsem kot zaščito: "Zame je to predvsem ognjevarna uniforma za letenje. Je pa pozimi bolje, saj imam vedno dolge rokave na sebi," se posmeji.
Slovenske vojake in vojakinje boste sicer kmalu lahko še bolje spoznali, saj se bliža Dan Slovenske vojske 2024. V torek, 14. maja, bo v mariborski dvorani Tabor celodnevno dogajanje, kjer bodo predstavili različne poklice, pokazali opremo, v vojaških veščinah se boste lahko preizkusili tudi sami. "Lahko se predstavimo in pokažemo, kakšen je naš poklic, pa tudi, da se spet vidimo med sabo. Imamo res veliko enot in se pogosto ne vidimo, na ta dan pa se imamo nekateri stari prijatelji spet možnost videti," je Hozjanova opisala, kaj pripadnikom SV pomeni dan slovenske vojske.
"Poleg povedanega nam predstavlja tudi praznik Slovenske vojske, ko se je leta 1991 začela pripravljati prva skupina nabornikov. Vsako leto se postrojijo vse enote in to je tudi slovesen dan za nas, saj gre tudi za povišanja v činih, podelitve nagrad, priznanj in odlikovanj," doda Zupančič.
Mimogrede, ko smo že pri činih, ki jih v vojski vsekakor ne manjka: treba jih je znati našteti na pamet, to je eden izmed pogojev za končanje temeljnega vojaškega usposabljanja v Vipavi, ki ga mora na začetku opraviti vsak vojak.
Ob 18. uri se bo začel še večerni program s protokolarno slovesnostjo, ki ji bo sledil koncert Big banda Orkestra Slovenske vojske z gosti, znanimi slovenskimi glasbenicami in glasbeniki. Del tega pa bo tudi naša sogovornica. Če Matija Zupančič v prostem času ljubi motorje in plezanje po feratah, Tamara Hozjan obožuje glasbo. Je namreč tudi pevka v vojaškem bendu Naboj, vodja in vokalistka vojaškega prvega banda v Slovenski vojski. Ustvarili so tudi prvo avtorsko pesem, ki ima vojaško vsebino, hkrati so se lotili še snemanja videospota. "Ker ti imaš to moč, kot predniki naši so jo nekoč. Ker ti imaš to moč, da premagaš temno noč. Ker ti imaš to moč, kot predniki naši so jo nekoč, za našo domovino tu smo zdaj, če kdo nas potrebuje, ne vprašamo, zakaj," je premierno zapela v našem studiu in požela aplavz. "Jaz nisem tako dober pilot, kot ona poje," se je pošalil Zupančič.
Kako dobro vojaško življenje predstavijo filmi, zakaj je Forrest Gump Zupančičev najljubši, kakšna je vojaška hrana, katere so tiste vrednote, ki jih človeku dajo vojaške vrste? Prisluhnite POPkastu o življenju v uniformi z našima sogovornikoma.
