Življenje na poti: 'Najbolj nas ubija samota'

Počivališče Barje, petek ob 11. uri. S fotografom Mirom Majcnom pristopiva k vozniku, ki umiva stopničke svojega tovornjaka. Razburjeno razpravlja v srbohrvaščini in šele, ko se obrne, vidiva, da ima za rokav majice zataknjen telefon. Na hitro se predstaviva, pojasniva, da delava reportažo o življenju tovornjakarjev in želiva govoriti z njim. Povabi naju za mizo, na kateri ima manjšo plinsko jeklenko, deodorant, antibakterijski gel in čebulo, na klopci pa visijo mokri predpražniki iz tovornjaka. Medtem, ko odgovarja na najina vprašanja, svojega prijatelja na telefonu pusti kar na zvezi …

Darko je star malo čez 50 let. Rojen v Sarajevu, živi v Brčkem. Tovornjak vozi že skoraj 20 let – iz Slovenije, v Avstrijo, Nemčijo, Švico, Anglijo in nazaj. "Veste, kakšen problem imate v Sloveniji?" vpraša, še preden mu prvo vprašanje zastaviva midva. "Sindikat ne funkcionira, tako kot na primer v Franciji, vozniki tovornjakov nimajo nikogar, ki bi se boril za njihove pravice. Če bi se, bi vse firme lahko zaprle svoja vrata. Non stop smo v kamionu, stran od družine. Imam prijatelja Slovenca, Miha mu je ime, v tednu ima dva prosta dneva, to pomeni osem dni v mesecu, 96 na leto. Trije meseci v letu, to je 25 odstotkov časa, ki ga lahko preživi s svojo družino. Če živi 80 let, ima samo 20 let pravega življenja! Sem se s tem dotaknil vajine teme?"

'Naše življenje je v kamionu'

Darka doma čakajo žena in dva otroka, pa tudi že vnuček. Včasih jih ne vidi po šest, sedem tednov. Na vprašanje, kako prenaša to, da toliko časa stran preživi stran od družine, odgovori, da mu je težko. "Naše življenje je v kamionu. Po telefonu se skregam z ženo, z otroki, pobotamo se, a se ne vidimo. Ko jo pokličeš, je v tistem trenutku ni, ko se javi, ti že pozabiš, kaj je bilo. Ob sebi nimaš družine, nimaš prijateljev, nekaj malega njihovega življenja ujameš na Facebooku," pove razočarano, ko v papirnat lonček naliva kavo, ki nam jo je skuhal. "Najbolj nas ubija samota!" doda.

Dvakrat na teden lahko vozi po deset ur na dan, štirikrat po devet, ostalo mora počivati. Zanimivo, tovornjakarji se na počivališčih le redko družijo med seboj. "Ni več tako, kot je bilo včasih. Danes so vsi na svojih telefonih, Facebookih. Šoferji niso več to, kar so bili, vsaka generacija je slabša. In nobene kulturnosti ni več. Eden se uleže na travo, tam, kjer je nekdo drug malo prej uriniral ..."

Da si krajša čas med pavzami, najraje kuha. "Za zajtrk pojem jajca, za kosilo si naredim pohane bučke, ki jih prinesem od doma – zložim po plasteh: bučka, piščanec, šampioni, topljeni sir, jajčevec ..., vzamem dve plinski bombi, postavim gor posodo s pokrovom in to se zapeče kot v pečici. Prinesem si mizo, jo postavim v senco in pojem. Pijem pa ne. Šoferji moramo imeti 0,0," hitro pripomni.

Kaditi je nehal pred dvema letoma, ko je v Belgiji doživel srčni infarkt in so ga s helikopterjem odpeljali v bolnišnico. Se je pa od takrat zredil za kar 30 kilogramov. "Vem, da se premalo ukvarjam s športom. Ko vozim, devet ur sedim. Tudi, ko se ustavim, sedim. Premalo se gibljem." K sreči za zdaj, za razliko od kolegov, zaradi sedenja še nima bolečin v hrbtu.

Nočem govoriti samo o slabih straneh našega dela, opozori, in tudi čez šefe nikoli ne govorim. Zato je na mestu vprašanje, kaj ima rad pri svojem delu. "Najboljša je plača!" izstreli kot iz topa, njegov odgovor pa pospremi glasen smeh. "Šalim se. Najraje vidim, da je pot lepa, kamion varen in šef zadovoljen. Pri nas rečemo, da prideš kot čebela, zbodeš in greš – natovoriš, odpelješ, raztovoriš in pripelješ nazaj. Pa smo vsi zadovoljni."

'Sam bog ve, kaj vse sem v življenju že prepeljal'

Med pogovorom k nam prisede še Dalibor, tovornjakar iz Subotice, ki sva ga z Mirom spoznala že prej, a naju je prosil, da mu dava malo časa, da malo pospravi in se uredi. Rojen v BiH se je po vojni odselil v Srbijo. Tovornjak vozi že 21 let, v Sloveniji je skoraj pet let. "Tukaj dovolite, da firme zaposlujejo ljudi, ki jih prijavijo kot nekaj drugega, na primer čistilce, v resnici pa vsi delajo kot vozniki. Ti pa so nekulturni, ker je med njimi 40 odstotkov takšnih, ki so bili v zaporu in ne dobijo drugega dela," opozori. Darko hitro prikima: "Bravo, prijatelj!"

Daliborja pot vodi na Norveško, Švedsko, Dansko, v Nemčijo in Italijo ... Na poti je po dva, tri mesece, potem grem za dva tedna domov. "Vse, kar sem rekel, da ne bom delal, zdaj delam. Ješ, spiš, živiš v kamionu. Nimaš nikogar, da se z njim usedeš, kaj spiješ, se pogovoriš. Manjka ti normalno življenje. In vse to delaš za druge, ne zase. Za 560 evrov plače! To je sramota."

Doma ima devetmesečnega sina. Ko pokaže njegove slike na telefonu in posnetek, na katerem dela prve korake, za trenutek utihne. "Evo, to ..." reče in vsi vemo, o čem govori. "Življenje nas, 'torbarjev', je eno veliko trpljenje."

Nevarnosti: podtaknjena droga, spreji in vsiljivec v kabini

Na vprašanje, kakšen tovor vozi, odgovori, da je trenutno prazen, sicer pa je tovor vedno zapečaten. "Vem tisto, kar piše na papirjih. To pokažem tudi na meji. Kaj je dejansko notri, pa ne vem. Sam bog ve, kaj vse in koliko česa sem že prepeljal," pove v smehu. Njegovemu prijatelju, na primer, so na zadnje osi podtaknili 98 kilogramov droge, ki so jo zasegli cariniki na Švedskem.

Pokaže na v bližini parkiran tovornjak, ki ima v obliki kvadratka zalepljeno ponjavo. "Takole prerežejo cerado in pogledajo notri, kaj voziš – če imaš tehniko, če se splača krasti. Ali pa ti v kabino poškropijo sprej, da zaspiš za nekaj ur, oni pa medtem pogledajo, kaj imaš pri sebi. Nimam nič, prijatelj, mogoče 50 evrov v žepu in bančno kartico!" To se stalno dogaja, a meni se k sreči še ni zgodilo." Kar se takšnih napadov tiče, je najhujša Italija, pravi, tudi v Belgiji in na Nizozemskem. Najvarnejša pa je Švedska.

Tudi Davor pravi, da sam k sreči še ni imel slabe izkušnje, pozna pa veliko ljudi, ki so jo imeli. "Kolega je v Belgiji spal, v kabini si je z zavesicami naredil temo. Sam tega nikoli ne delam, ne maram zaves. Ko se je zbudil, je ob sebi zagledal silhueto. Nekdo je bil v njegovi kabini! Zamahnil je z roko in ga odgnal, da je pobegnil. K sreči se je vse dobro končalo." Pogosto sliši tudi zgodbice o migrantih, ki se skrivajo v tovornjake ali z njih kradejo robo. "Moja cerada je k sreči še nepoškodovana."

'Kamion ni samo kamion, je voznik, ki opravlja svoje delo'

Sta pa oba že plačala kazni za prometne prekrške, prehitro vožnjo. "Mene je moja napaka stala tisoč evrov, hitel sem in prekoračil hitrost, da bi ugodil nadrejenim, ker se je z robo mudilo," pravi Dalibor. Darko pojasni, da se to pogosteje dogaja pri voznikih, ki so plačani na kilometer. Dobijo po 12 ali 13 centov na kilometer, zato se jim gre, da jih naredijo čim več. Tudi pozimi, prizna, ko zapade prvi sneg in pogosto zapeljejo tja, kamor ne bi smeli, s tem pa povzročijo pravi kaos na cestah in razburijo ostale voznike. "Veste, vsi ljudje razmišljajo samo, da je kamion kamion, nihče pa ne pomisli, da je kamion voznik – človek, ki opravlja svoje delo. In se mu mudi."

Čeprav smo o takšnih voznikih že večkrat poročali, pa oba naša sogovornika zanikata, da bi med vožnjo kdaj gledala televizijo. Filme na prenosnih računalnikih gledata, ko počivata. Dalibor pravi celo, da med vožnjo ne posluša niti glasbe. "90 odstotkov časa peljem v tišini. Če poslušam glasbo, namreč ne slišim njega (tovornjaka, op. a.). Vozim in ne vem, katera budala vozi za menoj, zato moram spremljati cesto."

Ker se Dalibor ravno odpravlja pod tuš – v roki drži žetone – ga vprašam, kako je s higieno na počivališčih. Misel na umivanje in tuširanje takole po bencinskih servisih za žensko ni niti malo prijetna. "Slaba. Pa ne samo pri vas, povsod na Balkanu. Za razliko od Nemčije in Švedske, na primer, kjer imajo celo ogrevane toaletne prostore," odgovori.  

Dalibor in Darko, ki se prej nista poznala, se med pogovorom z nama dogovorita, da bosta šla pozneje skupaj na neko izobraževanje za voznike v Ljubljani. Preden odideta, nam brez obotavljanja pokažeta še kabini svojih tovornjakov – posteljo in omare, v katerih imata spravljeno posodo in hrano. Medtem ko ima Dalibor tako čisto kabino, da se tudi sama sezujem, preden se povzpnem gor, Darko med opravičevanjem za nered pospravlja manjši kaos, ki je nastal po zajtrku. Njegovo armaturo krasijo slike družine. Ko ga sprašujem o funkcijah različnih gumbkov, pojasni, da je pravzaprav lažje peljati tovornjak kot avto. Preden se dokončno poslovimo, naredimo še nekaj fotografij. Kako izgleda njun dom na poti, si lahko ogledate v pripetih fotogalerijah.