V ZOO Ljubljana pozdravili filipinskega kljunorožca in svinjskega jelena

Konec lanskega novembra so se v ljubljanskem živalskem vrtu razveselili samca filipinskega kljunorožca (Penelopides panini), ki se je že navadil na nove prostore in oskrbnike. "Je endemit Filipinov ter del edine populacije te vrste kljunorožcev izven Filipinov," so sporočili iz ZOO Ljubljana. Ljubljanski filipinski kljunorožec sliši na ime Filip, v novem domu so mu že posadili bambus, v letalnici pa mu vzdržujejo temperaturo 20 stopinj Celzija in visoko vlago.  

Filipinski kljunorožci gnezdijo v drevesnih duplih, valijo samo samice. Vhod v duplino, zaradi varnosti samice z mladiči pred plenilci, samec z blatom in ostanki hrane zazida. Skozi ozko odprtino pa jih hrani.

Živijo v majhnih skupinah visoko v drevesnih krošnjah. Znotraj skupine se oblikujejo posamezni pari. Zanje je značilna spolna različnost. Samec je kremno bele, rdečkastorjave in črne barve, perje samice pa je večinoma črno. Dejavni so podnevi, ko se sliši njihovo pogosto in glasno oglašanje. Letajo med drevesnimi krošnjami ali skačejo z veje na vejo. Njihova poglavitna hrana so sadeži, lovijo pa tudi žuželke. Živijo lahko do 40 let.

Je endemit, kar pomeni, da živi le na majhnem območju otočja Filipinov in nikjer drugje na svetu. Populacijo v naravnem okolju strokovnjaki ocenjuje na okoli 1.200 ptic. Ogroža jih človek z izsekavanjem gozda za naselja in nasade. Kljub zakonski zaščiti se še vedno pojavlja nezakonit lov.

Vode ne pijejo, saj vse potrebe po vodi zadovoljijo z zaužitim sadjem. Ob tanjše veje drgnejo kljun in si ga tako očistijo od ostankov hrane. Radi se nastavljajo dežju in s tem negujejo perje.

Čreda svinjskih jelenov

Konec februarja pa so iz živalskega vrta La Torbiera pripeljali tudi čredico svinjskih jelenov (Axis porcinus). "Ime so dobili po načinu teka, saj tečejo s sklonjeno glavo pod ovirami, podobno kot prašiči, in jih ne preskakujejo kot ostali jeleni."

Samci svinjskih jelenov tehtajo do 50 kilogramov in v višino merijo do 70 centimetrov. Samice so vsaj za tretjino manjše. Njihovo telo je čokato, zadnje noge so daljše od prednjih. Pozimi je njihova dlaka gostejša in temno rjavo obarvana, poletna pa je krajša in rdečkasto rjava s svetlimi lisami. Konica in spodnja stran kratkega repa sta belo obarvani. V nevarnosti ga dvignejo in nasršijo dlake. To je značilni opozorilni znak za ostale jelene. Pod očmi, na boku in med prsti zadnjih parkljev ima dišavne žleze, s katerimi označuje svoj prostor.

Združujejo se le na paši in v času parjenja. Drugače so samci samotarji, samice pa so skupaj z mladiči. Hranijo se s travami, listjem, poganjki, cvetovi in sadeži. Zadržujejo se na relativno majhnem območju. Dnevno prehodijo do 400 metrov. Gibljejo se zjutraj in zvečer, čez dan pa počivajo. Plenijo jih indijski tigri, leopardi, rdeči volkovi in pitoni. Ko opozarjajo na nevarnost, se oglašajo lajajoče ali žvižgajo, so značilnosti živali opisali v ZOO Ljubljana. 

Obe vrsti sta predstavnika ogroženih živalskih vrst ter del vzrejnega programa, v sklopu katerega želi ljubljanski živalski vrt prispevati k naravovarstvu in ohranjanju ogroženih živalskih vrst.