Ko je pred dvema mesecema prejel nagrado za življenjsko delo od svojih gradbenih kolegov, je Zidar že napovedal, da se s prestola ne bo kar tako umaknil. Nadzorni svet SCT mu je, na njegovo željo, potrdil mandat vnaprej, od leta 2004 do 2009, kar pri podjetjih, ki poslujejo bolj ali manj normalno, pravzaprav ni nič nenavadnega. Demokratični centralizem v SCT, največjem gradbenem podjetju v Sloveniji, se bo torej nadaljeval. Tako namreč v diplomatskem jeziku pravijo njegovemu odločnemu vodenju, ki mu niti ni smiselno ugovarjati.
Zidar je kar dobro vijugal med obema političnima sistemoma. Zdi se namreč, kot da bi bolj izrabljal politiko kot politika njega. Dobro jo je namreč odnesel v vseh aferah, ki so jih mediji odkrili in potem tudi hitro pozabili: čudežno spreminjanje barve diskete iz rumene v rdečo pri zadevi gradnja predora Podmilj na odseku avtoceste čez Trojane, ali pa afera o množičnem odpuščanju delavcev v SCT, ki je bila afera, preden se je kar koli zgodilo, in potem se, najbrž tudi zato, nikomur ni nič zgodilo. Pa neuspeh njegovega nogometnega kluba in Zidarjev eleganten umik iz nogometa. Je prvi človek SCT že skoraj 30 let, kar je najdlje med vsemi vodilnimi kadri v Sloveniji. Pred kratkim je SCT sklenil dober posel z BTC, še vedno so med večjimi graditelji avtocestnega križa, kmalu pa bodo zgradili tudi viadukt Črni kal.
