Zgodnje odkrivanje demence: stara metoda v novi preobleki

"Veste, ko sem bila stara 30 let, sem si v službi 100 telefonskih številk zapomnila na pamet. Se mi je zdelo, da mi bo telefonska prišla prav in sem si jo zapomnila," pove gospa na kognitivnem testiranju za zgodnje odkrivanje demence, ki ga izvajamo v našem podjetju. Zdaj toži, da včasih potrebuje nekaj minut ali celo nekaj ur, da se spomni besede "pelargonija". Imena rože, ki jo spremlja že vse življenje.

Tako se vsak dan srečujemo z zaskrbljenimi posamezniki, ki tarnajo o težavah s spominom. Ali gre pri tem za prve znake te hude bolezni možganov, ki nas oropa spominov, zmožnosti komuniciranja, orientiranja in drugih miselnih sposobnosti, ali gre za težave, ki so običajne za staranje? Tako kot drugi organi v telesu se namreč tudi naši možgani z leti spreminjajo, procesiranje informacij in tvorjenje misli zato lahko postane počasnejše. 

Zgodi se, da se odpravimo v klet po moko, tam pa se sprašujemo, ali smo prišli po olje ali sladkor. Zelo verjetno je, da gre zgolj za običajno pozabljivost, še posebej če imamo v kuhinji razigrano družbo vnukov, ki komaj čakajo na svoje najljubše palačinke. Odraz težav, hujših od običajne pozabljivosti, so lahko nekateri drugi dogodki. Na primer, da stanovanjske ključe po peki palačink "pospravimo" v hladilnik, kamor resnično ne sodijo.

(Pre)pozno ukrepanje 

Znanost priča, da se bolezenski procesi, povezani z demenco, v možganih začnejo dogajati od 10 do 20 let, preden se pokažejo njeni prvi simptomi. Vendar praksa kaže, da jo diagnosticiramo šele ob začetku kognitivne prizadetosti, ko je kakovost bolnikovega življenja že nekoliko ali huje okrnjena, intervencije pa niso več tako učinkovite. 

Zakaj prihaja do tega? Ločevanje med bolezenskimi znaki in običajnim staranjem je težavno, saj sami pri sebi težko prepoznamo razlike med enimi in drugimi. Podrobne smernice je težko opredeliti, ker smo si ljudje med seboj različni. Čeprav imata na primer dva posameznika enako poškodovane možgane – demenca je posledica različnih bolezenskih procesov, ki vodi v odmiranje živčnih celic – ima lahko nekdo boljše kognitivne strategije in stopnjo možganske kondicije kot drugi.

Ko se problema začnemo zavedati, je lahko za učinkovito spoprijemanje z njim žal že prepozno. Demenca napreduje, zato nam je lahko priložnost za izobraževanje, načrtovanje in urejanje formalnih zadev odvzeta. Ob tem veliko breme pade na naše svojce in skrbnike. 

EEG ve, ali smo pozabljivi zaradi bolezni ali zaradi staranja 

Prav prejšnji teden smo obeležili 100-letnico uporabe elektroencefalografije pri človeku. Z njeno pomočjo je 6. julija 1924 nemški zdravnik Hans Berger prvič spremljal možgansko aktivnost 17-letnega pacienta. Njegovo delovanje je vodilo zanimanje za telepatijo, vendar je v svoji misiji, da bi možganska valovanja iz signala EEG uporabil za branje misli, spodletel. Ne glede na to so bili njegovi pionirski izsledki ključni za novonastalo področje. 

Preučevanje tega signala omogoča vpogled v fiziološko osnovo pri senzoričnih, motoričnih, kognitivnih in čustvenih procesih ter pri delovanju možganov med počitkom in spanjem. Prav tako je to nepogrešljivo orodje pri diagnosticiranju in zdravljenju različnih nevroloških motenj, kot so epilepsija in motnje spanca. S tehnološkim napredkom se razkriva še njen ogromen potencial uporabe pri drugih nevroloških in možganskih motnjah ter boleznih, kot je demenca.

EEG v kombinaciji s sodobno tehnologijo omogoča testiranje za ugotavljanje posebnosti v možganskem ritmu. Njegov rezultat prinaša boljšo opredelitev, ali imamo težave s spominom zaradi začetne stopnje bolezni ali gre za običajno pozabljanje, ki ga prinesejo leta in staranje.

Zdravila za demenco (še) ni. Je njeno zgodnje odkrivanje smiselno?

To je bolezen, ki se je ljudje, sodeč po nekaterih raziskavah, v starosti najbolj bojimo. Demenca nam postopoma vzame preteklost ter vse načrte in želje za prihodnost. Kakšno breme je to za posameznika, ne smemo zanemariti. Pogosto jo spremljajo strah, jeza, nemoč, občutek stigme, lahko celo hujša depresija.

Hkrati ne gre zanemariti prednosti, ki jih zgodnje odkrivanje lahko prinese. V predsimptomatskih fazah lahko spodbudi preventivne aktivnosti za zakasnitev napredovanja bolezni. Raziskave kažejo, da bi do 40 odstotkov primerov demenc lahko preprečili. Primeren življenjski slog lahko tudi ob že razviti bolezni prispeva h grajenju kognitivne in možganske rezerve ter na tak način viša funkcionalnost bolnikov.

Kot družba in kot posamezniki se moramo zavedati svojih možnosti za zgodnje diagnosticiranje ter imeti avtonomijo pri odločanju o tem. Izobraževanje o možnosti zgodnjega odkrivanje demence je izjemno pomembno, saj lahko pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje znatno izboljšata kakovost življenja bolnikov in njihovih svojcev. 

Življenje v 21. stoletju prinaša daljšo pričakovano življenjsko dobo, s tem pa večjo možnost, da jo bomo v življenju spoznali pobližje – na lastni koži ali pri svojih bližnjih. Hkrati nam tehnološki napredek prinaša možnost, da izkoristimo potencial metode EEG, jo pretvorimo v moderno preobleko in uporabimo za dragocene informacije o stanju in zdravju svojih možganov. V znanju je moč, radi rečemo.