V BiH opozarjajo na sporne članke Karmen Erjavec o otrocih, spočetih med medvojnimi posilstvi

Nekdanjo predstojnico Katedre za novinarstvo in redno profesorico na FDV Karmen Erjavec so v začetku leta 2015 osumili potvorbe znanstvenih del. Erjavčevo so sumili, da si je dele nekaterih strokovnih člankov enostavno izmislila, pri tem pa navajala intervjuje, ki jih dejansko ni opravila. Čeprav so takrat v javnosti odmevali predvsem primeri, ko naj bi si profesorica domnevno izmislila intervjuje z novinarji in uredniki nekaterih uredništev medijev, so se zdaj o tem razpisali mediji v BiH, saj naj bi Erjavčeva, skupaj s soavtorico Zalo Volčič, podobno naredila tudi pri člankih, v katerih sta preučevali izjemno občutljivo skupino otrok, spočetih med medvojnimi posilstvi v BiH.

Založba, pod okriljem katere so bili objavljeni sporni članki, izrazila zaskrbljenost

Januarja 2020 je tako založba Sage javno objavila opozorilo oziroma izraz zaskrbljenosti (Expression of Concern) glede treh spornih raziskovalnih člankov dr. Karmen Erjavec in Zale Volčič, povezanih tudi z raziskovanjem te izjemno občutljive skupine otrok, spočetih med medvojnimi posilstvi v BiH.

Čeprav je Senat UL ob koncu preiskave v sklepu zapisal, da se pojavljajo tudi sumi, ali so bile raziskave korektno in dejansko izvedene, se v SAGE niso odločili za popoln umik člankov, objavljenih v reviji Discourse and Society. Kot so zapisali pri založbi Sage, pod katere okriljem so bili sporni članki objavljeni, podatki v omenjenih člankih morda niso zanesljivi. Na odgovor, zakaj člankov niso v celoti umaknili, še čakamo.

'Sum akademske nepoštenosti ni bil ne dokazan ne ovržen'

Karmen Erjavec, ki je bila v času teh raziskav zaposlena na ljubljanski fakulteti za družbene vede, je takratne obtožbe, da raziskave niso bile dejansko izvedene, zanikala, je pa priznala, da ni hranila raziskovalne dokumentacije. Ljubljanska univerza je po preiskavi leta 2017 izdala sklep: ’’Senat UL v zadevi etične presoje dela dr. Karmen Erjavec na splošno obsoja objavljanje raziskovalnih del, ki zaradi neizsledljivosti in nedostopnosti raziskovalne dokumentacije ne vzdržijo znanstvene presoje verodostojnosti. Ker je glavni namen pisanja člankov poročanje o novih znanstvenih dognanjih, so vsi članki, pri katerih ni mogoče dokazati objavljenih ugotovitev, potencialno sporni, pojavljajo pa se tudi sumi, ali so bile raziskave korektno in dejansko izvedene. Senat UL tovrstna ravnanja ocenjuje kot metodološko in etično popolnoma nesprejemljiva in s tem zadevo dokončno zaključuje.’’

Iz sklepa, ki je bil sprejet leta 2017, je razvidno, da je na splošno glavni očitek ravno neizsledljivost in nedostopnost raziskovalne dokumentacije, je sporočila predstavnica UL Polona Movrin. Kot je pojasnila Movrinova, je bil ta sklep sicer na načelni ravni, sum akademske nepoštenosti profesorici Karmen Erjavec pa ni bil ne dokazan ne ovržen, torej ji komisija ni mogla dokazati očitkov, Erjavčeva pa jih ni mogla ovreči.

Obdržala profesorski naziv, zdaj je zaposlena na Univerzi v Novem mestu

Karmen Erjavec je ne glede na ta sklep obdržala profesorski naziv, saj, kot je pojasnila Polona Movrin z Univerze v Ljubljani, v času etične presoje del dr. Karmen Erjavec odvzem naziva takrat ni bil mogoč, po tem pa je bila sprejeta sprememba statuta UL, ki zdaj predvideva tudi odvzem naziva. Erjavčeva je tako zdaj zaposlena na Univerzi v Novem mestu, kjer so na prošnjo za komentar glede spornega dela, v katerem glede na trditve organizacij v BiH domnevno ni opravila pogovorov z otroki, spočetimi med medvojnimi posilstvi v BiH, odgovorili: ’’Glede na to, da prof. dr. Karmen Erjavec, ko je bil članek objavljen, ni bila zaposlena na naši univerzi, ne moremo podati komentarja na to tematiko.’’ Za odziv smo se obrnili tudi na dr. Karmen Erjavec, Zalo Volčič in Univerzo Queensland, kjer je bila slednja zaposlena, a odgovorov še nismo prejeli.

'Nihče od otrok se ne počuti kot maligna rakava celica'

Po odločitvi založbe Sage, da omenjenih člankov ne umakne in izda le opozorilo bralcem člankov in ostalim raziskovalcem oziroma so izrazili ’expression of concern’, so svoje razočaranje izrazile organizacije in institucije v BiH, ki nimajo nobenih informacij o tem, da bi raziskovalki dejansko opravili intervjuje, s katero izmed deklic iz te občutljive skupine. Kot poudarjajo v Društvu Pozabljeni otroci vojne (Udruženje Zaboravljena djeca rata), so globoko razočarani nad načinom, na katerega sta raziskovalki konstruirali zgodbe deklic iz te izjemno občutljive skupine in jih akademski javnosti predstavili kot resnico, kar je povzročilo še dodatno stigmatizacijo teh otrok. ’’Nihče od otrok, spočetih v medvojnih posilstvih, ki jih poznam v BiH, nikoli ni dejal, da se počuti kot maligna rakava celica, niti se ne identificira z zlonamerno krvjo storilcev, kar sta zapisali ti dve avtorici,’’ poudarja predsednica društva Ajna Jusić, s katero smo se pogovarjali. Pogovor objavljamo v celoti.

Primer domnevne akademske nepoštenosti profesorice dr. Karmen Erjavec je Slovenijo pretresel že pred več leti, zato nas najprej zanima, zakaj ste se odzvali šele zdaj.

Društvo Pozabljeni otroci vojne se s tem primerom ukvarja že od leta 2015, ko se je društvo tudi ustanovilo. Gre za prvo in edino društvo, ki se ukvarja tudi z otroki, rojenimi materam žrtvam medvojnega posilstva. Društvo skrbno spremlja akademske preiskave, povezane s spornimi objavami Karmen Erjavec in Zale Volčič. Tudi sama sem bila vključena v korespondenco z uredniki revije Discourse and Society, ki vodijo ali so vodili preiskovalni proces, in v katerih so objavljena sporna dela na temo deklic iz BiH, spočetih med medvojnimi posilstvi v BiH. Društvo doslej ni javno reagiralo, ker smo čakali na zaključek vsaj ene od preiskav in odločitev urednikov Discourse & Society in založbe Sage, v katerem je objavljeno eno od spornih del Target’, ‘Cancer’ and ‘Warrior’.

Izrazili ste nejevero, da sta avtorici Karmen Erjavec in Zala Volčič dejansko opravili intervjuje z zelo občutljivo skupino otrok, ki so bili spočeti v medvojnih posilstvih v BiH. Mediji pri vas pišejo o tem, da nobena izmed organizacij ali strokovnjakov, ki se ukvarja s to občutljivo skupino, o tem nima informacij. Koliko takšnih organizacij o tem nima podatka po vaših informacijah?

Avtorici Volčič in Erjavec sta navedli, da sta se pogovarjali z otroki v BiH leta 2008 in 2009 in to preko organizacij, a do leta 2015 v BiH ni bilo niti enega združenja ali organizacije, ki bi se ukvarjala z otroki, spočetimi med vojnimi posilstvi. Zato tudi nikoli nista mogli odgovoriti na vprašanje, s katerimi organizacijami sta v BiH sodelovali in niti na vprašanje, katere so bile njune kontaktne osebe na terenu. O tem nista predložili nobenih dokazov. Mi vemo, da niti vodilne ženske organizacije, ki so delale z ženskami, ki so bile žrtve vojnega posilstva, avtorici nista kontaktirali in te niso sodelovale z Erjavčevo in Volčičevo. Pomembno je izpostaviti, da če raziskujete tako občutljivo tematiko preko organizacij, združenj ali institucij v BiH, najprej potrebujete etično dovoljenje za izdelavo takšne raziskave od svoje matične ustanove, a Erjavčeva in Volčičeva ga nista imeli niti od Univerze v Ljubljani niti od Univerze Queensland, kjer je bila zaposlena Volčičeva. Poleg tega vse do preiskovalnega postopka avtorici nista vedeli, da imamo v BiH etični kodeks raziskovanja o otrocih (iz leta 2006), ki je obvezujoč tako za domače kot tuje raziskovalce.

Kako verjetno je, da nobena takšna organizacija, ne bi vedela ničesar o tako zahtevnih in občutljivih pogovorih?

To je zaradi večih razlogov nemogoče. Ti otroci so namreč še vedno precej neizpostavljeni in javnosti nevidni, oni pa trdita, da sta skupno opravili intervjuje s 30 otroki (z 19 v eni in z 11 v drugi raziskavi), v obdobju le nekaj mesecev, kar drugim raziskovalcem ni uspelo niti pred niti po Volčičevi in Erjavčevi (denimo raziskovalcem organizacij Carpenter, UNICEF, Stupinskiene, Delic), čeprav so nekateri od raziskovalcev na terenu v BiH preživeli več let.

Nadalje, vsi resni in etično ozaveščeni raziskovalci, ki so svoje raziskave delali o žrtvah vojnih zločinov in otrocih, spočetih med medvojnimi posilstvi, so pisali o tem, kako težko in skoraj nemogoče je priti do teh otrok zaradi občutljivosti te teme. Prav tako tudi strokovnjaki, ki so preko kontaktov naših mam spoznali nekaj primerov takšnih otrok, poročajo, da se ti govoru o tem izogibajo.

V preiskovalnem postopku je Volčičeva, do takrat povsem neobveščena o obstoju obvezujočega etičnega kodeksa v BiH, trdila, da za izvedbo intervjujev nista potrebovali dovoljenja mater ali roditeljev teh otrok. To je v BiH nemogoče, če namreč opravljate intervjuje z mladoletnimi otroki in to še v posebno ranljivih in občutljivih skupinah, kot je ta, celo za otroke iz sirotišnice, kot trdita, da sta. Priti do teh otrok brez posredovanja in pristanka matere, organizacije ali institucije, ki pozna mamo, je nemogoče. Priti v kontakt s to skupino otrok v sirotišnici, je nemogoče brez predhodne odobritve pristojnih inštitucij socialnih služb (Ministrstva za delo in socialno politiko, centrov za socialno delo, domov za otroke brez roditeljev). A da bi v BiH sploh lahko zaprosili za ta dovoljenja, ponavljam, morate imeti etično dovoljenje svoje matične znanstvene ustanove. A niti Karmen Erjavec niti Zala Volčič ga nista imeli. Kako sta lahko torej izvedli te dve raziskavi v BiH? In kako je mogoče, da se ne spomnita imena niti ene organizacije, inštitucije ali kontaktne osebe, ki so jima domnevno pomagale, da prideta v kontakt s toliko otroki? Če še naprej trdita, da sta izpeljali ti dve raziskavi, potem sta pravzaprav brutalno izkoristili deklice, ki so se rodile po posilstvih, kar bi bi bilo povsem neetično in tudi nezakonito. Zato se v tem primeru postavlja vprašanje verodostojnosti opisane metodologije v njunih delih.

Zakaj je to, da gre pri tem za preučevanje tako občutljive in ranljive skupine, še posebej problematično?

Imamo veliko razlogov in dokazov, da verjamemo, da avtorici spornih člankov Volčič in Erjavec nista opravili raziskav o tej skupini otrok v BiH. Globoko smo razočarani nad načinom, na katerega so konstruirale zgodbe deklic in jih akademski javnosti predstavili kot resnico, kar je povzročilo dodatno stigmatizacijo teh otrok. Nihče od otrok, spočetih v medvojnih posilstvih, ki jih poznam v BiH, nikoli ni dejal, da se počuti kot maligna rakava celica, niti se ne identificira z zlonamerno krvjo storilcev, kar pišeta ti dve avtorici. Še vedno težko verjamemo, da se je to zgodilo, istočasno smo jezni, šokirani in žalostni. Užalostila in razočarala nas je tudi odločitev založbe SAGE in urednikov revije Discourse&Society, ki so, ne glede na številne dokaze namesto da bi umaknili članek, objavili le ’expression of concern’. Po drugi strani je za nas pozitivno to, da so neresnice Erjavčeve in Volčičeve o nas, vsaj na ta način izpostavljene kritični javnosti. Iskreno upamo, da bo ta odločitev uredništva in preiskovalcev preprečila, da bi drugi raziskovalci postopali tako neetično in nedopustno. V luči konvencij ZN in resolucij, s katerimi se regulira tudi naš status in naše pravice, kar vključuje tudi kodekse za znanstvena raziskovanja na tem področju in za določene občutljive skupine, člani našega društva tesno sodelujejo z  agencijami ZN. Zagotovo se bomo potrudili, da bodo vse naše sodelavce opozorili na tako nedopustne prakse posameznih članov akademske skupnosti.