Zgodba o 'vrtu' in 'džungli' – breme evropskega človeka v 21. stoletju

Evropo, oziroma predvsem EU, je Borell izenačil z "vrtom", ki je urejen, saj naj bi EU uspela ravno povezati politično svobodo, ekonomsko obilje in družbeno kohezijo (o tem, zakaj te stvari seveda ne držijo, in o številnih izkoriščanjih, naraščanju neenakosti, krhanju družbenih vezi v obdobju neoliberalizacije EU tu ne bom razpravljal). V tem kontekstu je Borell izpostavil, da je ves preostali svet v bistvu "džungla", ki ni niti približno tako napredna ali civilizirana, kot je Evropa. K temu je dodal, da vrtnarji ne morejo uspešno ograditi lastnega "vrta", temveč da se morajo podati v "džunglo": "Vrtnarji morajo v džunglo. Evropejci morajo biti veliko bolj povezani s preostalim svetom. V nasprotnem primeru nas bo preostali svet napadel na različne načine in sredstva".

Takšen nagovor in uporaba označevalcev, kot je "džungla", ter ideja o nujnosti "civiliziranja" "džungle" s strani Evropejcev, močno spominja na že viden zagovor kolonizacije in moralnega upravičevanja ekspanzije evropskih oz. širše rečeno, "Zahodnih" imperijev. Ob koncu 19. stoletja je znameniti pesnik in pisatelj Rudyard Kipling, prejemnik nobelove nagrade za književnost, napisal pesem z naslovom Breme belega človeka. Kipling, ki je še danes popularen, med drugim tudi zaradi znamenite in ravno tako problematične Knjige o džungli, je v pesmi Breme belega človeka slavil in zagovarjal kolonizacija in imperialistično politiko "belega človeka" zaradi izvoza naprednih vrednot in dviga standarda "barbarskih" ljudstev (Kiplingova pesem je nastala v luči poskusa kolonizacije Filipinov s strani Združenih držav Amerike). Ideja v pesmi je, da morajo belci, ker so bolj "civilizirani" in naprednejši od preostalih delov sveta, to svojo civilizacijo izvažati. Namreč preveč sebično naj bi bilo, da vse te visoke dosežke obdržijo le zase, če pa se koristi in ugodnosti "civilizacije" lahko razširijo tudi na druga ljudstva. 

Moralno in razsvetljensko slabo zakrinkani rasizem in imperializem pri Kiplingu je v bistvu služil za upravičevanje kolonizacije in imperialistične politike "belega človeka" ravno zaradi razlogov, o katerih je govoril znameniti angleški politik in bogataš, Cecil Rhodes. Cecil Rhodes je koncepcijo širitve britanskega imperija utemeljeval bolj odkrito in realistično od Kiplinga – za Rhodesa je bilo pomembno, da se britanski imperij širi, saj se je na ta način preprečevala "državljanska vojna", oziroma razredna vojna v srcu imperija. Znamenito naj bi izjavil: "Imperij je, kot sem vedno rekel, vedno vprašanje kruha in masla. Če se želite izogniti državljanski vojni, morate postati imperialisti". Takšna konceptualizacija kolonializma in imperializma je bila torej odmev kapitalističnega razvoja in potrebe po konstantni širitvi trgov in moči britanskega kapitala. Britanski imperij se je širil in krepil ravno prek ropanja, izkoriščanja, zasužnjevanja novih področij in izvažanja "odvečnih". Na ta način je Velika Britanija postala v bistvu vodilna svetovna sila, frakcije britanske industrijske in finančne moči pa najbogatejše in najmočnejše na svetu, kar se je v tistem obdobju kazalo v pomenu londonskega Cytija.

Posledice kolonializma in imperializma vse od konca 15. stoletja naprej so danes dobro znane in tudi skrbno dokumentirane. S širitvijo kapitalizma je vedno prihajalo do množičnega nasilja. "Džungla" je bila dojeta bodisi kot prostor brez ljudstva, bodisi kot prostor, kjer prebivajo manj vredni in manj razviti. To je dajalo "moralno" upravičenost kolonizatorjem, da so iztrebljali staroselske skupnosti. Izvoz "civilizacije" je temeljil na "civiliziranju" za trg in kapitalizem, kot je to pokazala Jessyca Brown v knjigi Morala trga, saj je bilo ključno, da so se nova geografska območja in resursi vključili v kapitalistično trgovino. Civilizacijska vloga trgovine in kapitalistično izkoriščanje "džungle" sta bila dojeto kot moralna dolžnost "belega človeka". Procese civiliziranja "džungle" pa je vedno spremljala vojaška okupacija, devastacija, plenjenje in množično pobijanje.

Zato se je treba vprašati, kaj implicira Borellov govor? Ter na kaj se nanaša? Borell je bil odkrit, da je njegov govor nastal v kontekstu ključnega dogodka v zadnjem letu – to je vojna v Ukrajini, vojaška agresija Rusije in aneksija vzhodnih predelov Ukrajine k Rusiji. Borell je jasno v svojem govoru omenjal konec ureditve, ki je nastala po hladni vojni, konec enega obdobja in začetek novega. Predvsem pa je za to okrivil Rusijo in spodbudil bodoče diplomante akademije, da morajo širiti ta "evropski vrt". K temu je paradoksalno in nekoliko fetišistično dodal, da je jasno, da je Evropa "vrt", kajti begunci in migranti iz "džungle" ne derejo v tisočih v Rusijo temveč v EU (EU pa jih zelo pridno pušča pred vrati, razen takrat, ko jih je treba vključiti v ekonomsko izkoriščanje). 

Smiselno vprašanje, ki se zastavlja, je sledeče - kaj so bile iz Borellove perspektive vojne, ki so jih vodile "zahodne" sile v 21. stoletju? Verjetno so vojne v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji, itd., za Borella bile predvsem izvažanje civilizacije v "džunglo", ne pa protipravne in imperialistične vojne (enako kot je danes ruski napad na Ukrajino). Takrat je verjetno šlo za širitev civilizacije, saj so, če uporabim, Borellov in Kiplingov izraz, civilizirani belci, Američani, Evropejci in ostali zavezniki, oz. "vrtnarji", izvažali civilizacijo in izpolnjevali lastno moralno in umsko dolžnost. Številne evropske države so pri teh vojnah sodelovale – tudi Slovenija je podpirala nekatere izmed teh vojn – čeprav so bile utemeljene v lažeh (najbolj znameniti fake news, še preden je postalo popularno govoriti o tem, je bila ameriška izmišljotina, da ima Sadam Husein v Iraku orožje za množično uničevanje, šlo pa je seveda za nadzor nad nafto). Po drugi strani pa je očitno vojna Rusije zoper Ukrajino razumljena kot vojna neciviliziranih barbarov proti evropskim, naprednim "vrtnarjem". Tako pridemo do ključnega momenta: vojne niso problematične – ali pa so precej manj problematične – dokler potekajo stran od Evrope, stran od "vrta" in pa predvsem, ko in če jih vodijo "zahodni vrtnarji" v "džungli". 

Borellov zagovor širitve "evropskih" vrednot in civilizacije na "džunglo" seveda ne implicira vojaških agresij EU ter tudi ne teritorialnih osvajanj – kot je to impliciral Kiplingov zagovor kolonializma. Vendar ravno primer ruskega napada na Ukrajino je kristalizacijska točka Borellovega govora in tudi razlikovanja med vrtnarji in "džunglo". In ravno implikacija, da je tokrat džungla napadla "vrt", je odsev globljih rasističnih prepričanj. V pogojih, ko se konflikt med zahodnim blokom, pod vodstvom ZDA, ter blokom, ki ga vodita Kitajska in Rusija, vse bolj zaostruje, nas reaktivacija evropske kolonialne in rasistične miselne dediščine v 21. stoletju z zagovorom moralne in umske večvrednosti Evrope mora skrbeti. Bolj jasni izraz rasističnega imaginarija od Borellove ponovitve Kiplingove geste z dobrim stoletnim zamikom, bi si težko izmislili. Orodja nadvlade in podrejanja so lahko drugačna kot v 18. ali 19. stoletju, vendar je princip enak. Kakšni bodo izidi obujenega bremena evropskega človeka v 21. stoletju, bomo šele videli.