Zgodbe iz porodnišničnega zaklonišča v času osamosvojitvene vojne

Bila je nedelja, 30. junij, ko se je sprožil zračni alarm, se spominja Hedvika Škraban, prva in dolgoletna glavna medicinska sestra nove ljubljanske porodnišnice. Tisti dan je bila doma, a ko se je sprožil alarm in so vsi odhiteli v zaklonišča, je bila njena glavna misel: "Kaj pa je z mojo službo in mojo porodnišnico? Tresla sem se in šla. Rekli so mi, da je vse polno, da je zasedena cela Titova cesta, da ne bom mogla peljati. In sem poskusila. Usedla sem se v avto in se zapeljala."

In tudi uspešno prišla do porodnišnice. Začelo se je pripravljanje porodne sobe v zaklonišču in premeščanje. "To je bilo najtežje. Porodnice s popadki, ne veš, ali bo med potjo rodila ali bo prej rodila ali bo kasneje. Zraven je bolečina, stres, vse to," opisuje Hedvika. Premestili so 47 nosečnic in 54 mamic, ki so v zaklonišča hitele kar z novorojenčki v naročju. "Kar stresno je bilo. Ne moreš misliti takrat. Takrat se osredotočiš na določeno stvar, da bo v redu, da bo tisti otrok, ki prihaja na svet, v redu in mama. To je bistveno. Kaj pa se dogaja zunaj, pa pozabiš," se spominja Hedvika.

Na tisto, sicer sončno, a tako temačno, v strah ujeto nedeljo leta 1991 so se v ljubljanskem zaklonišču rodili tri deklice in en deček. "Otroci so vsi jokali, kričali, vse je bilo v redu. Rodili so se zdravi, čisto vsi v redu," še zaključi Hedvika. Konec je bil takrat srečen tako v zaklonišču kot nekaj metrov nad njim.