Zgodba o liberalnem in neliberalnem slonu v dnevni sobi srednje in vzhodne Evrope

V zadnjih tridesetih letih so države srednje in vzhodne Evrope doživele (ne)pričakovane in temeljite notranjepolitične in zunanjepolitične spremembe. Pretežno male države so po koncu hladne vojne in blokovske delitve stremele k politični in ekonomski tranziciji s ciljem doseganja odprtih družb, njihova zunanjepolitična usmeritev pa je bila, v skladu z novimi razmerami v mednarodnem okolju, članstvo v Evropski uniji (EU).

Tovrstno razumevanje spremenjenih okoliščin in želje mladih neodvisnih držav gre z roko v roki s teorijo liberalizma v mednarodnih odnosih, ki predvideva sodelovanje (in odvisnost) malih in odprtih ekonomij od mednarodnega in regionalnega reda, ki jih sili v t. i. multilateralizem. Slednji jih namreč, ob predpostavki stabilnosti, napeljuje k političnemu in gospodarskemu sodelovanju. O tem je pisal tudi Guardiancich (2016) in poudaril, da so se sicer države srednje in vzhodne Evrope pred članstvom v EU kljub liberalni demokraciji soočale z valom protestov, a so bile "vsaj zaščitene od EU pred povratkom v avtoritarizem". To zaščito lahko opredelimo kot liberalnega slona v dnevni sobi srednje in vzhodne Evrope – izziv, novost in znak za optimizem v vsej njegovi smiselnosti.

Če gledamo za nazaj, lahko z gotovostjo trdimo, da so države srednje in vzhodne Evrope dajale nov zagon procesu evropske integracije, saj je šlo, kot se raziskovalci radi šalimo, tudi na primeru Slovenije za "pridne učence". Države so namreč med procesom pridruževanja EU druga za drugo uvajale pomembne politične in družbenoekonomske reforme, pri tem pa sta se stopnja in način ponotranjanja evropskih vrednot in norm razlikovala.

A težave so se začele že dobro leto dni pred njihovim uradnim članstvom v EU, ko so se države srednje in vzhodne Evrope v primeru iraške krize odločile za podporo intervencionistični politiki ZDA, pri čemer so se postavile na stran ZDA kot vodje (ne)liberalnega svetovnega reda ter zavrnile nemško in francosko vizijo za EU v tem 'konfliktu'. Ghergisan je poudaril, da je dejanje držav srednje in vzhodne Evrope, ki je odprlo razpravo o novi in stari Evropi, treba razumeti kot jasno izraženo stališče o tem, da mednarodno varnost in zaščito tem državam lahko (naj)bolje nudi ZDA. To je na neki način popolnoma legitimno, saj je, gledano skozi zgodovinsko perspektivo, Rusija vedno predstavljala grožnjo višegrajskim in baltskim državam, ZDA in Nato pa ščit pred to.

Koalicija "voljnih" iz leta 2003 je torej prvi potisk liberalnega slona proti jedilnici srednje in vzhodne Evrope. Tej je sledil relativno hiter porast evroskepticizma (predvsem na Češkem), v nadaljevanju pa so gospodarska, begunska in ukrajinska kriza to skepso in odklon zgolj še stopnjevale in utrjevale. To je spodbudilo raziskovalce različnega predznaka, da so prišli do akademskega konsenza, da je politično demokratizacijo držav srednje in vzhodne Evrope treba znova podrobno proučiti. Mnogi te spremembe opredeljujejo kot režimske spremembe, nekateri govorijo o tekmovalnem avtoritarizmu, vse spremembe pa so dejansko odraz spremenjenih okoliščin v aktualnem mednarodnem svetovnem redu.

Spremembe oziroma erozija temeljnih norm in značilnosti liberalnega svetovnega reda, kot so  mednarodno pravo in demokratične norme, neposredno vplivajo na male države. Že res, da sta Donald Trump in brexit posledici erozije liberalnega svetovnega reda, a ta ne nastaja v vakuumu – še več, neliberalen slon v dnevni sobi držav srednje in vzhodne Evrope niso zgolj Orban, Vučić, Babiš, Đukanović in Kaczynski, temveč tudi in predvsem velike sile, kot so ZDA, Turčija, Rusija in Kitajska, ki s svojimi zunanjepolitičnimi akcijami oblikujejo strukturo mednarodne skupnosti.

Zgoraj našteti akterji so zgolj izkoristili kontekst, v katerem spremembe nastajajo, se krepijo in dobivajo sogovorce. Vsi od naštetih akterjev namreč izrabljajo aktualne razmere za koncentracijo oblasti, pri čemer nimajo večjih težav z obračunavanjem z mediji, civilno družbo in opozicijskimi strankami. Zgledi namreč vlečejo, avtoritarizem je privlačen, ker daje občutek varnosti, enostavni odgovori na kompleksna vprašanja pa še bolj. Kako bi to paradigmatsko spremembo opredelili? Lahko jo opredelimo kot "subverzijo" temeljev post-1945 svetovnega reda (individualizem, svoboda, enakost, demokracija, pravo in mednarodna soodvisnost) na način, da jih mednarodni akterji (vlade, predsedniki) povezujejo z odtujenimi "elitami", "globalisti" oziroma "birokrati".

Agenda neliberalnih političnih akterjev je zelo enostavna: "Boj proti globalizaciji in liberalni viziji transnacionalnega in/ali kozmopolitskega svetovnega reda s starejšimi zahodnimi koncepti, katerih torišče je suverenizem in mednarodni soobstoj (in ne soodvisnost)". In to, na bolj ali manj neposreden način, počnejo praktično vsi akterji, saj se vedejo tako, kot da je mednarodni svetovni red švedska miza – vzameš tisto, kar ti v tistem trenutku ustreza. Verjetno bi bilo predrzno reči, da element suverenizma v relativno določenem in z liberalnimi političnimi normami zamejen mednarodni sistem danes povzroča pravo disonanco, saj je ta zgolj politično in kulturno ter ideološko pogojen, medtem ko se ga v ekonomskem smislu ne potiska v ospredje.

Zato govorijo o mednarodnem soobstoju, ki je dejansko ekonomski soobstoj, in ne more obstajati brez politične, ideološke in kulturne determinante. Zna se zgoditi, da bo moralo, preden bodo akterji to ugotovili, priti še do kakšnega brexita, Trumpa ali Sulejmanija. Do takrat pa se bodo raziskovalci spraševali o neliberalnosti srednje in vzhodne Evrope, ne bodo pa upali prevpraševati potez svetovnih velesil. Povedano drugače – trdim, da bodo Madžarska, Poljska in še kdo neliberalen do takrat, ko bo to ZDA, in obratno. Ali si kdo upa izpeljati in odgovoriti na naslednje raziskovalno vprašanje: "Ali je suverenizem zunanjepolitična strategija malih držav srednje in vzhodne Evrope, ki za lastno preživetje in doseganje koristi ubirajo t. i. strategijo "pridruževanja velikim silam" (bandwagoning)"?