Kot pripoveduje: "Da sem debela. da ne bom naredila razreda, ker sem imela same enke, da sem nesposobna pa to, pa tudi pri športu so me zafrkavali, ker sem jaz bolj slaba v športu in od takrat pač ne želim več telovaditi." O težavah doma ni spregovorila. "Ker si nisem upala, ker nisem hotela imeti težav v šoli." Kot pravi, se je sošolk in sošolcev bala.
Poslušala je tudi, da je debil in grda. Vse, kar so ji govorile, se je kot nož zarezalo v srce trinajstletnice, ki je tem besedam verjela. Nekoč vedro in nasmejano dekle se je zapiralo vase, stiska pa je bila vse večja.
Takrat se nisem prepoznala, nisem se hotela več učiti, izgubila sem upanje v sebe, pripoveduje. Zaradi zmerljivk o debelosti, pa četudi sploh ni bila debela, je začela tudi hujšati, a šlo je še dlje. Začela se je rezati. Porodi se vprašanje, kako trinajstletno dekle sploh pride do takšne ideje? Kot pove, je posnetek videla na YouTubu.
Da je ne bi dodatno zaznamovali, tudi njena mama in babica nastopata zakrito, četudi apelirata: takšne zgodbe morajo na plano. Takšne stvari se ne bi smele dogajati, poudarjata. Človeku se naježi koža, ko iz ust njene babice sliši: "Naša deklica bo stara 15 let, čeprav se nam je zgodilo, da bi se vmes lahko njena življenjska pot končala tragično."
Za družino je bil čisto navaden petek, a za dekle, malo pred koncem sedmega razreda osnovne šole, niti približno ne. Kot pripoveduje njena babica: "Petek kot vsak navadni petek, s hčerjo sva se odpravljali po opoldanskih nakupih, da sva lahko v soboto čim več časa z otroki, pa da grem še na kak izlet, v bistvu še nakupa nisva opravili do konca, ko me je poklical mož, da morava takoj domov, da se je naša punca najedla tablet in da je z njo zelo hudo."
Doma sta naleteli na srhljiv prizor. Videli sta krhko 13-letnico, ki je bila v smrtni nevarnosti. Tedaj je vse prišlo na dan. Končni rezultat bi lahko bil zelo hud, če ne bi hitro odreagirali, bi se lahko zgodilo, da danes ne bi več bila med nami. V bolnišnici je bila več kot 14 dni in tam spoznala, da ni edina. Kot pripoveduje, se je poškodovala tudi ena izmed njenih prijateljic.
Morda le nekaj tednov, preden si je poskusila vzeti svoje življenje, je vse, kar je tlačila v sebi, začelo prihajati na plano. Kot pripoveduje babica: "Mi smo že dalj časa opažali, da naša deklica ni več tako nasmejana, postala je tudi zadirčna do sestric, v šoli so bile slabše ocene, nobenega interesa ni imela za nič in v bistvu en konec tedna, ko smo se aktivno pripravljali za eno oceno, ko bi jo morala pridobiti v šoli, je znorela, začela jokat, da ne more več, da bo itak slaba ocena, da jo zafrkavajo, da jo ponižujejo, da bo tako ali tako spet ena dobila. Potem je dobila panični napad, seveda smo takrat poklicali reševalce."
Tedaj so zanjo začeli aktivno iskati pomoč, v šoli so povedali, kaj se dogaja, a njena stiska je bila že tako globoka, da je niso mogli ustaviti, kmalu si je poskusila vzeti življenje.
Dobila je termin čez deset mesecev. Mama se s čakanjem ni sprijaznila. Naprosila je psihiatrinjo v bolnišnici, da jo še naprej obravnava, četudi je bilo to enkrat mesečno, hči pa je potrebovala bistveno več. "Potem pa so me poklicali iz tega zdravstvenega doma, tam sem jim zelo hvaležna, da so me sploh poslušali, za kaj gre, in so rekli, da če bo kateri od staršev odpovedal svoj termin, da bo lahko moj otrok prišel prej na vrsto." Čez pet mesecev je res nekdo odpovedal termin in 14-letnica je prišla na vrsto, danes je veliko bolje, tudi zato, ker je zamenjala šolo: "Zelo dobro se počutim, zdaj sem v novem okolju, v novi šoli, zelo veliko prijateljev imam, tudi učitelji mi v šoli dajejo podporo."
Njena zgodba ni osamljena, zato je njena babica organizirala tudi posvet, na katerega se je odzvalo veliko mladih – do nasilja moramo imeti ničelno toleranco, tudi do verbalnega nasilja, ki je veliko bolj uničujoče, kot si ljudje predstavljamo.
