Ženske so tudi dobesedno oblekle hlače

V času prve svetovne vojne se zgodijo velike spremembe, tako v zaledju kot na fronti. "Ženske sedaj prvič neposredno sodelujejo tudi na fronti, predvsem kot bolniške strežnice, kar se še ni zgodilo v nobenem drugem vojaške spopadu," pripoveduje dr. Irena Selišnik s Filozofske fakultete v Ljubljani in vlogo žensk in moških med Veliko vojno povzame z besedami: "Če je moški vojak, je ona bolniška strežnica". 

S potrdilom o moralnosti na fronto 

Morale so biti samske ženske, za katere se vzpostavi posebne tečaje, kjer se jih izobražuje za bolniške strežnice. Pred odhodom na fronto pa so morale pridobiti celo potrdilo o svoji moralnosti. To je običajno napisal župnik, "lahko pa tudi žandarmerija, ki je s tem potrdila, da je ženska nekaznovana". 

"In seveda so bile tukaj prostitutke," pravi Selišnikova. Na fronti so obstajali organizirani bordeli, "in tam ima vojak 15 minut časa da opravi, dolga kolona čaka pred vrati, da pride na vrsto". Znano je, da je med vojaki na fronti razsajal tudi sifilis, zato se je v teh bordelih vojake začelo izobraževati o spolno prenosljivih boleznih, da jih ti ne bi prinesli domov. "Govorilo se je o sifilisu in kondomih, kar je bilo za predvojno avstrijsko družbo nekaj presenetljivega."

Za sifilisom so trpele tudi nekatere prostitutke v Ljubljani, in nekateri so "namerno šli z njimi, da bi bili potem oproščeni vojaške službe. Težko je razumeti, da so se namerno okužili, saj je bila to smrtna obsodba. Takrat še niso imeli antibiotikov, tako da si zelo žalostno končal, končal si v blaznici na Studencu. Poleg tega so sifilis takrat zdravili z arzenom, če te ni ubila sama bolezen, te je ubilo zdravilo".

In kot v vseh vojnah, je prihajalo tudi do spolnega nasilja in posilstev, a to je zaenkrat še dokaj neraziskano področje. "Posilstvo je zagotovo bilo. Če beremo spomine iz tega časa, naj bi bili najbolj nevarni madžarski vojak, vendar pa to ni bilo tako javno izpostavljeno, kot je danes, takrat se je tega držala stigma".

Na tem mestu moramo omeniti tudi splave, ki so bili v času vojne zelo pogosti. Ženske so zanosile na fronti, ali pa medtem, ko je bil na fronti njihov mož. V Ljubljani so v ta namen delovale tudi posebne 'babice'. Nekatere žesnke so vseeno obdržale otroke, možje pa so otroke po prihodu s fronte sprejeli za svoje, saj jim pravzaprav ni preostalo drugega. "O tem se ni govorilo, treba je tudi vedeti, da so se posamezne slovenske dežele med seboj razlikovale, Kranjska je bila zelo konzervativna, medtem ko je Koroška že v 19.stoletju veljala za 'evropsko Jamajko' in je imela največji delež nezakonskih otrok v avstrijskem merilu."

Po vojni, ko se vojaki s fronte vrnejo domov, so se tako močno spremenile tudi čustvene razmere. Povečalo se je nasilje, še posebej pa narašča število ločitev, "tudi za to, ker naj bi ženske prešuštvovale z ruskimi ujetniki, ki so bili še posebej zaželjeni," pravi Selišnikova. Za območje današnje Slovenije je v tem času veljal Obči državljanski zakonik iz leta 1811, ki je določal, da je ločitev mogoča glede na posameznikovo veroizpoved. To je pomenilo, da so se npr. Judje lahko ločili, rimokatoličani pa ne. "Lahko so se ločili samo od mize in postelje. Žena je dobivala podporo zase in otroke, vendar pa ponovna poroka ni bila mogoča, kar pa so nekateri možje izigrali na ta način, da prestopijo v pravoslavje in se potem ponovno poročijo v pravoslavni cerkvi," dodaja.

Prvič se uvede socialne podpore

In če so samske ženske odhajale na fronto kot bolničarke, so poročene matere živele od socialnih podpor. V času vojne namreč pride do sprememb v samem razumevanju socialne države. Pred tem je za ženske vedno skrbel moški, sedaj pa so ti na fronti, in država prvič uvede socialne podpore, ki so jih prejemale ženske. Te sedaj prvič tudi same 'trošijo ta denar', a zaradi velikega pomanjkanje, ki je bilo v mestih še večje kot na fronti, jim tudi to ni pomagalo. "Tri ure si stal v vrsti in potem ko si končno prišel na vrsto ni bilo več hrane, tudi boni ti tako niso pomagali. V tem primeru si se moral znajti in iti na podeželje k sorodnikom, tihotapiti hrano iz madžarskega dela monarhije, ker tam niso imeli tako velikega problema s preskrbo kot avstrijski del. Potrebno se je bilo pač znajti," pripoveduje Selišnikarjeva. Poročene ženske so dobivale socialno podporo tudi v primeru smrti moža na fronti "in nato životarijo s to socialno podporo".

'Nekateri so se na začetku zgražali, ko so videli žensko v hlačah'

Predvsem pa je čas prve svetovne vojne znan po feminizaciji delovne sile. Zaradi splošne mobilizacije ženske sedaj prevzamejo vloge svojih mož in očetov, prevzamejo poljedelska dela, množično delajo v industriji in vojnih delavnicah, delajo v idrijskem rudniku, pomagajo graditi ceste, delajo kot dimnikarce… "Ženske so oblekle hlače, tudi dobesedno, kar je med nekaterimi na začetku sprožilo zgražanje". Meščanke so opravljale predvsem prostovoljna dela pri Rdečem križu, medtem ko so ženske in otroci na podeželju prevzeli delo na poljih, kasneje jim na pomoč pridejo ruski ujetniki, ki jih dodeli država.

Velike spremembe se zgodijo predvsem v uradništvu, kjer se poklic uradnice začne močno feminizirati. Ženske služijo kot pomožna pisarniška pomoč že pred vojno, med vojno pa se njihovo število močno poveča, tudi do desetkrat. "To so bile ženske, ki so bile večinoma nadpovprečno izobražene, imele so opravljenih osem razredov ljudske šole ali opravljen kakšen dekliški licej". In prav uradništvo je poklic, kjer feminizacija tudi po vojni vztraja, čeprav so imeli v prvih letih po vojni prednost vojni invalidi. Veliko vlogo so odigrali predvsem očetje, ki so v tem času "veliki promotorji ženske izobrazbe. Najprej podpirajo svoje hčere, da gredo na višje šole, nato pa so tudi tisti, ki jim priskrbijo službe."

Žene celo vdrejo v skladišče in pokradejo hrano

Veliko pomanjkanje hrane v mestih so občutili vsi, še posebej pa delavske ženske, ki se leta 1915 tudi uprejo, gredo na ulice in demonstrirajo za kruh, nato pa znova v naslednjih letih tudi za konec vojne. Žene železničarjev pa v Ljubljani celo vdrejo v skladišče in pokradejo hrano.

Politične aktivnosti žensk v času vojne so se izražale predvsem v spontanih nemirih, demonstracijah za hrano. A pomembno vlogo so odigrale z majniško deklaracijo oziroma v okviru deklaracijskega gibanja, kjer so prav ženske zbirale podpise in same prispevale kar 200.000 podpisov, ki jih je Franja Tavčar, žena ljubljanskega župana, na velikem deklaracijskem shodu 24. marca 1918 v Ljubljani slovesno izročila predsedniku Jugoslovanskega kluba Antonu Korošcu. Hkrati so bile ženske tudi tiste, ki so podpise zbirale. 

"Ženske med prvo svetovno vojno zasedejo nove vloge, tako v poklicnem kot družinskem življenju," zaključi Selišnikova. Vojna je spodbudila določene procese, medvojno obdobje pa je okrepilo vlogo žensk, kar je imelo dolgosežne posledice.