Njen uspeh ne bi bil nič posebnega, če bi imela vse pogoje, da lahko uspe. Vendar pa jih nima, zato njen žarek sveti še toliko svetleje. To je pozitivna zgodba, ki prihaja iz Ukrajine, države, kjer lahko vsakodnevno slišimo na tisoče težkih in žalostnih zgodb.
Za boks se je odločila pred tremi leti, ko je zbolel njen oče. "Takrat sem vedela, da moram narediti nekaj, da postanem bolj prepoznavna in s čimer lahko bolje zaslužim," pravi danes 18-letna Veronika Nakota. Že prej je sicer v telovadnici trenirala boks in v njem uživala. A bolezen očeta je bila prelomna točka, da vanj stopi tudi bolj profesionalno. Trener Aleksander Ulanovski, ki je z njo od samega začetka, ji je takrat dejal, da se lahko poskusita predstaviti na ukrajinskem prvenstvu v boksu. "Pristala sem in tako sva začela trenirati dvakrat na dan," pove.
Začela sta z odhodom na ukrajinsko državno prvenstvo, na katerem si je Nakotova priborila svojo prvo zmago. "Nato smo se pripravili na prvo mednarodno tekmovanje, evropsko mladinsko prvenstvo. To je potekalo pred dvema letoma in tudi takrat sem zmagala," naniza svoje prve uspehe. V tem času je sicer njen oče umrl, a mlada Ukrajinka se je borila naprej. Pri tem pa ji je ob strani vedno stal tudi trener. "Ekipa sva še danes. Vedno mi pomaga in je tu zame," pove.
Nato pa je nastopil 24. februar. Ukrajino so v zgodnje jutro zbudile sirene, ki so naznanjale napad Rusije. In njuno življenje se je postavilo na glavo. "Razlika pred in po začetku vojne ... To sta dve popolnoma različni življenji," je jasen trener. "Rusi so nam popolnoma uničili življenje."
'Takrat sem prvič pomislila, da lahko umrem'
Domače mesto Nakotove in Ulanovskega je bilo med tistimi, ki so se znašla pod najhujšim udarom. "Harkov je bilo eno prvih mest, ki je bilo napadeno. Leži namreč zelo blizu ruske meje," se spominja 18-letnica, ki bi neposredni nevarnosti, če bi bilo vse po sreči, skoraj ubežala. V tem času je namreč potekalo ukrajinsko državno prvenstvo, vendar pa je Ukrajinka takrat ravno zbolela, zato se ga ni mogla udeležiti.
"Tisti četrtek so me okoli pete ure zjutraj zbudile glasne sirene. Nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Začela sem brskati po spletu in ugotovila sem, da je stanje resno," se spominja. Napadi so se vrstili na več različnih točk v Ukrajini. "Takrat sem prvič v življenju pomislila, da lahko umrem," prizna.
Čeprav živi sama, pa je bila zaradi bolezni v tem času pri njej tudi mama. Skupaj sta ostali tudi v tistih prvih dneh vojne. "Vsak dan sva opazovali, kako svoje domove zapušča vse več ljudi. Stvari so naložili v avtomobile in se odpeljali. Midve nisva imeli te priložnosti, zato sva začeli iskati zaklonišča, ki pa jih ni bilo tako veliko, prav tako niso bila tako blizu mojega stanovanja," pripoveduje.
Oblasti so sicer pozivale, naj se prebivalci zatečejo pod zemljo. Kot opisuje Nakotova, pa so dodatna navodila bila, da če se nimajo priložnosti zateči v zaklonišča, naj odidejo vsaj v pritličja ali kletne prostore svojih bivališč. A mladi boksarki se ta ideja ni zdela najbolj varna: "Na srečo me je gospa, ki je živela v bližini, povabila, da se zatečem k njej, kjer so imeli nekoliko boljše zaklonišče. Z njo sem bila kakšen teden, nato pa se je v Harkov vrnil tudi moj trener," pove. Ulanovski se je namreč na prvi dan vojne nahajal na zahodu Ukrajine, precej daleč od mest, kjer so se izvajali napadi. Skupaj z njegovo družino so takrat odpotovali na zahod Ukrajine. "Tam smo ostali kakšna dva tedna, nato pa smo prestopili mejo z Madžarsko," doda.
A tudi ta pot ni bila enostavna. Potovanje je bilo dolgo, spali so kar v avtomobilu. "Reka vozil se je namreč proti meji pomikala res po polžje. Od našega mesta do meje smo potrebovali morda štiri ali pet dni," pove Nakotova. Številni Ukrajinci so namreč takrat bežali iz države, pred mejo pa so se vile dolge kolone vozil. Številni so se na pot odpravili tudi peš.
A tudi Nakotova in Ulanovski sta se uspela brez večjih težav prebiti na varno. Čeprav je njen trener odrasel moški, ki sicer po odloku ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega ne bi smel zapustiti države, pa ima Ulanovski status invalida, zaradi česar ne more sodelovati v vojski.
Boksarkina mama in trenerjeva žena še vedno v Harkovu
Na Madžarskem sta nato nadaljevala z intenzivnimi pripravami na evropsko mladinsko prvenstvo v boksu. To je med 14. in 21. aprilom potekalo v prestolnici Bolgarije. "Imeli smo zelo malo časa za pripravo, saj zaradi bolezni in vojne takrat nisem trenirala že kakšne tri ali štiri tedne. Še toliko težje je bilo zaradi dogajanja v Ukrajini. Neprestano sem mislila na vojno v moji državi," prizna.
V Harkovu je za seboj pustila tudi mamo, ki ni želela zapustiti države in se skupaj s hčerjo podati na pot. "Res je težko pomisliti, da je mama trenutno še vedno v Ukrajini, medtem ko v državi vihra vojna. Tudi ko pomislim na preostalo družino. Vendar pa je večji del družine na varnejših območjih v državi. Tudi mama lahko odide na bolj varen kraj, vendar si tega ne želi. Želi ostati v Harkovu. Neprestano mislim nanje," pove 18-letnica. A kljub skrbem je Nakotova na aprilskem prvenstvu v Sofiji v kategoriji do 70 kilogramov osvojila zlato medaljo.
- FOTO: Damjan Žibert
- FOTO: Damjan Žibert
- FOTO: Damjan Žibert
- FOTO: Damjan Žibert
Uspehe na tekmovanjih poklanja tudi svoji državi in rojakom, ki se v njej borijo. To je na nek način postala tudi njena misija: Na tekmovanjih želi predstavljati barve svoje države in jih povzdigniti kar se da visoko. "Želim si biti uspešna in se izkazati na tekmovanjih. Ukrajino želim narediti ponosno. Prav tako pa si želim tudi, da bi na tekmovanjih vihrala ukrajinska zastava in donela ukrajinska himna. To se mi zdi v tem trenutku izjemno pomembno. S tem želim osvetliti trenutno dogajanje v moji državi," prizna.
Tudi žena Ulanovskega trenutno ostaja v Harkovu. Zaradi napredovanja na mesto vodje za izdajanje dokumentov dela namreč ne more opravljati od drugod. "Zaradi službe ne more živeti v tujini, zato se je morala vrniti. Takoj ko bi namreč odšla, bi ostala brez službe," pojasnjuje Ulanovski. A kljub temu se trudita videti čim pogosteje. "Glede na dogajanje v Ukrajini pa seveda ni lahko, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi," dodaja.
Iz Ukrajine, na Madžarsko in naposled v Slovenijo
Že med bivanjem na Madžarskem pa sta Ulanovski in Nakotova začela pogledovati proti Sloveniji. "Vse od začetka moje športne kariere, sem živela v Harkovu. Iz Ukrajine sem se preselila šele letos," pove 18-letnica. Najprej smo odšli na Madžarsko, vendar pa tamkajšnji pogoji niso bili najboljši. Znano je namreč, kako Madžarska postopa glede vojne v Ukrajini. "Tam se nisva se počutila dobro. Zato sva se odločili za Slovenijo," pove. Oba sogovornika se ob tem strinjata, da so Slovenci tudi prijaznejši in vljudnejši kot Madžari.
A tudi življenje v naši mali državi pod Alpami ni popolno. "Trenutno nimamo najboljšega prostora za trening, zato s trenerjem vadiva na ulici," pove in opiše, da si pri treningu pomagata s stvarmi, ki jih najdeta. V Ukrajini je imeli sicer Ulanovski svojo lastno telovadnico, ki jo je iz nič zgradil sam. Tega zdaj ni več. "Pred vojno sem imel svoje šiviljsko podjetje, ustvarjali smo športna oblačila, zaposlenih smo imeli okoli 20 oseb. Tega zdaj ni več. Trener boksa je bil moj hobi, v Harkovu sem odprl tudi dvorano za trening boksa, zdaj pa ni ničesar več. Ne biznisa ne hobija. Težko razumeš, če česa takšnega ne doživiš sam," pove Ulanovski.
"V Sloveniji boks ni tako zelo razširjen in popularen šport. Tudi država ni tako zelo velika. Skoraj toliko ljudi, kot jih živi v Sloveniji, živi v mojem domačem mestu," pa pove boksarka, ki se pošali, da bo morda prav ona naredila ta šport bolj popularen tudi med Slovenci. Poudarja, da so treningi njeno vse. Ostale stvari, kot so izobrazba, počitek, prijatelji, v življenju postavlja na stranski tir. Tako je tudi v Sloveniji: "Trenutno zgolj treniram in se pripravljam na prvenstva." Naslednje bo februarja potekalo na Madžarskem. Vendar pa s trenerjem ciljata še veliko višje. "Cilj so Olimpijske igre v Parizu leta 2024," razkrije njen trener.
"Želim si, da bi se vojna končala. Res bi bila srečna, če bi se vojna že končno končala. To bi bil najlepši dan zame," pa svoje želje za prihodnost pove Nakotova. Do takrat sicer z Ulanovskim ostajata v Sloveniji. Tu ostajata s finančno pomočjo, ki jima jo v sklopu pomoči državljanom Ukrajine nudi Slovenija. "Dobimo finančno pomoč za preživetje in bivanje. Pri urejanju vse potrebne dokumentacije pa nama je močno pomagal tudi prijatelj," dodaja Ukrajinka. Država pa jima pomaga tudi pri zdravstveni oskrbi. "Trenutno živiva od pomoči Slovenije in od prihrankov. Nekaj jih še je," pove Ulanovski. Za športno udejstvovanje pa medtem ne dobivata ničesar, dodajata.
Oba sogovornika se ob tem zahvaljujeta vsem, ki so jima kakorkoli pomagali. "Želim se zahvaliti vsem ljudem, ki nas podpirajo. Ki pomagajo tudi meni osebno, da dosežem svoje cilje. Ko zmagujem, zmagujem za naše vojake, za naše ljudi. Zmagujem za Ukrajino. Tam imam prijatelje, ki se borijo za našo državo, ki so tudi že umrli za našo državo," dodaja Nakotova. Podobno pa tudi iz ust njenega trenerja.
