Zeleni spomenik ožičeni Ljubljani

 Kot že leta doslej so se na pot ob žici prvi v četrtek podali vrtčevski otroci, v petek šolarji in dijaki. A tudi včeraj, ko je ob rekreativnem pohodu potekal še tek trojk, je bilo precej drugače kot pred 67 leti, ko so v spomin na narodnoosvobodilni boj organizirali prvi partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane. Tedaj se je teka udeležil tudi danes 87-letni Anton Majcen - Zvone, nekdanji atlet, ki je kasneje sodeloval še na 59 tekih. "Zakaj smo se za to odločili? Jaz osebno zato, ker je bila to priložnost, da pokažem svoj tekmovalni značaj. Moj oče je bil partizan in ker je bil to partizanski tek, sem šel. Tretji razlog je bila pa nagrada. Takrat je bila to Cortebert ura, to je bilo za nas takrat nekaj velikega."

Kot tekmovalec in organizator je pri pohodih kar pol stoletja vse od začetka sodeloval tudi danes 95-letni olimpijec, nekdanji smučarski tekač in funkcionar Janez Pavčič. "25-krat sem tekel in bil soorganizator teka čez Golovec, potem sem pa 25-krat deloval samo kot organizator čez Golovec. No, po 50 letih sem pa nehal in sem štafetno palico predal mlajšim."

 1171 dni v žičnem obroču

 Bilo je navsezgodaj 19. februarja 1942, ko je začelo več tisoč italijanskih vojakov zaradi vse izrazitejšega odpora Ljubljančanov okrog Ljubljane graditi žično ogrado in bunkerje. Štiri dni kasneje je bilo mesto v žičnem obroču, prehod vanj in iz njega strogo prepovedan oz. dovoljen le s posebnimi dovolilnicami, pripoveduje zgodovinar dr. Božo Repe. "Če bi aktualiziral, bi rekel z eno besedo: tukaj je bila Gaza. 33 kilometrov širok obroč, tukaj so bile žične ograje, bunkerji, minska polja in tako naprej. Vendar tudi to ni preprečilo gibanja med partizanskimi četami zunaj in aktivisti znotraj." Po mestu – razdeljenem na sektorje, ločene z zaporami in španskimi jezdeci – so Italijani ob pomoči domačih kolaborantov začeli prečesavati ulico za ulico, hišo za hišo, da bi našli sodelavce odporniškega gibanja. "Če bi takrat obstajali satelitski posnetki, bi bila Slovenija kot neko veliko koncentracijsko taborišče, razdeljena na sektorje," je jasen Repe.

 Po koncu vojne so žično ograjo prebivalci začeli takoj odstranjevati, bunkerje rušiti, a že kmalu se je rodila ideja, da bi v spomin in opomin pripravili tudi pohod.

Aleja spominov in tovarištva

V začetku 70. let so bili pohodi že tradicija, a ker se je trasa vsako leto spreminjala, so mladi študenti arhitekture – Mitja Omersa, Jože Štok in Franc Kastelic – predstavili predlog stalne pešpoti, obdane s pasom zelenja. Poimenovali so jo Aleja spominov in tovarištva. 27. aprila 1973 so zasadili prvo drevo, 12 let kasneje – po 350 tisoč urah prostovoljnega dela – so pot slavnostno odprli. To je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi s spominom, je jasna urbanistka in krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti. "Da se poveže z nečim, kar ima tudi v sedanjosti smisel in hkrati plemeniti ta spomin. To je bila res daljnovidna in izjemno dobra ideja, da so se takrat odločili in to na takšen način počastili."

 Leta 1985 je pot dobila končno podobo s smerokazi, informacijskimi tablami, talnimi oznakami in konstruktivističnimi jambori z rdečo zvezdo. Zasnoval jo je arhitekt, kasnejši ljubljanski podžupan Janez Koželj s sodelavci, ki so zmagali na natečaju z idejo o vsem dostopnem prostoru za druženje in rekreacijo. "Že v tem natečaju smo predvideli, da bi ideološko vsebino Poti spominov in tovarištva nekako sprali, da bi se skrivala v sami poti," pojasnjuje Koželj.

Po osamosvojitvi je poti grozilo, da jo bo tedanja desna mestna oblast uničila. Pod pretvezo, da jih bodo obnovili in prepleskali, so požagali jambore z rdečimi zvezdami. Pot so nameravali preorati. A je kmalu ustanovljeno Društvo za ohranitev pomena Poti spominov in tovarištva – Zeleni prstan namere mestnih oblasti preprečilo. Z vso silo smo jo branili, se danes spominja Julka Žibert iz Zelenega prstana. "Nismo dovolili, da bi se to preoralo. In Ljubljančani to spoštujejo." Pod županom Zoranom Jankovićem pa je ljubljanska občina kasneje nekaj jamborov postavila nazaj.

Kakšen pa je danes pomen poti, ob kateri je zasajenih več kot sedem tisoč dreves? Je ustrezno zaščitena in dobro urejena? Kaj pomeni mladim generacijam, ki se vsako leto podajajo na Pot ob žici? O tem za 24UR Fokus govorijo tudi petošolci iz Osnovne šole Trnovo. Celoten prispevek si lahko ogledate na VOYO.