Eni so se izživljali, drugi, neprepoznavno poslikani, upali na všečke

Medtem ko se starejše generacije sprejema v srednjo šolo pogosto spomnijo po koruzi, štampiljki črke F na roki ali po tem, da je bilo treba pred občinstvom peti bolj ali manj čudne pesmi, je tokrat marsikdo ob gledanju fotografij dobil občutek, da se "fazani" niso ravno zabavali, ko so jih starejši škropili z barvo za kovine, spet drugi so se pod težo vrstniškega pritiska pač vdali v usodo in kasneje na spletu iskali nasvete, kako s kože odstraniti posledice alkoholnih pisal, razpršil za grafite in kovino. "Že celo popoldne drgnem, pa ne gre dol," je na enem od forumov tarnala dijakinja.

Gre torej le za nedolžno zabavo ali za zabavo, kjer se v imenu tradicije v resnici zabava večinoma izvajalec iniciacije, tisti na drugi strani pa se mu ne upa upirati, ker bi bilo to v nasprotju s tradicijo?

Zoran Pavlović iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani meni, da gre pri tovrstnih "obredih" predvsem za kulturološko in civilizacijsko zadevo.

"Bil pa bi že čas, da se odpovemo tovrstnim iniciacijam, ki so lahko izgovor za slabo prikrit sadizem. Ni mogoče predpostavljati, da se bo vsakemu brucu oziroma "fazanu" tak sprejem zdel zabaven in duhovit, kar pomeni, da se bodo nekateri počutili prisiljene v neprijetno izkušnjo, ki jo je težko, če ne nemogoče, odkloniti – tudi zaradi moči vrstniškega pritiska," pravi Pavlović in dodaja, da če ni mogoče zagotoviti res prostovoljnega sodelovanja v bolj gledališki uprizoritvi nekdaj tradicionalnega rituala, potem se mu je treba odpovedati. "Šola bi morala nove dijake zaščititi pred nasiljem starih, kot ceremonijo sprejemanja pa razviti bolj prijateljske modele," zaključuje.

Ob javnih še prikriti, dolgotrajni in nasilni "obredi"

Da iniciacije niso tako nedolžne, kot morda kdo misli, pravi tudi svetovalec Bogdan Žorž. "Sam tovrstne pojave delim v dve veliki skupini. V eni skupini so "obredi", ki se dogajajo skrivaj, prikrito, v tajnosti. Običajno ne gre le za enkratne pojave, ampak kar za dolgotrajnejše izkazovanje moči nad novinci. Neredko se tovrstno izkazovanje moči sprevrže v pravo nasilno izživljanje, z vsemi možnimi oblikami poniževanja, izkoriščanja, in včasih že primesmi sadizma. Meja med mladostniško razposajenostjo in nasiljem je tu še posebej nejasna, stvari veliko lažje uidejo izpod nadzora, ker se dogajajo daleč od pogledov odraslih. Druga velika skupina pa so obredi, ki se dogajajo v javnosti, kot bolj ali manj organizirani, pripravljeni, včasih celo v obliki pravih javnih prireditev. Meja med mladostniško razposajenostjo in nasiljem je tu lažje prepoznavna. Prestopanje te meje pa je praviloma povezano z objestnostjo posameznikov," pravi Žorž.

Kot razlaga, je družba te obrede uvedla kot nadomestilo za klasične iniciacije, ki jih poznamo z začetkov civilizacije in dokler vse ostane znotraj meja, ki ne tlačijo nikogaršnjega dostojanstva, so lahko celo koristni. "Starejši v tem primeru dobijo nekakšno potrditev svoje odraslosti, zrelosti ..." pravi Žorž.

Izvajalci: eni z lastnimi ranami, drugi menijo, da si lahko dovolijo prav vse

Prav tako pa velja, da je v primeru prestopanja meje škoda obojestranska – pri čemer pa je škoda, ki jo utrpijo žrtve, neprimerno večja, poudarja. "In tu prihajajo do izraza osebnostne značilnosti udeležencev. Kot storilci, ki z večjo lahkoto prestopajo meje, se pogosteje pojavljajo mladi z lastnimi bolečimi izkušnjami iz preteklosti, ki so bili sami v preteklosti žrtve – bodisi doma bodisi od starejših vrstnikov. Gre za ponavljanje in stopnjevanje vzorca. Vedno pa se kot storilci pojavljajo tudi mladi brez lastnih bolečih izkušenj – a tudi brez privzgojenih občutkov za meje. Torej mladi, ki odraščajo z občutkom, da jim je vse dovoljeno," razlaga Žorž.

Na dogajanje pa močno vpliva tudi mladostniška želja po ugajanju in sprejetosti in to na obeh straneh. Izvajalci postanejo bolj pogumni, "žrtve" pa se težje uprejo. "V mladostniški dobi so vrstniški vplivi najpomembnejši. Mladostnik vedno želi pripadati skupini vrstnikov, se identificirati s skupino, biti sprejet v skupino. In za to pripadnost skupini je pripravljen narediti zelo veliko – včasih celo preveč!" pravi Žorž.

Poveličevanje "junaštev" na Facebooku zamegljuje občutek za meje še sprejemljivega

Na stopnjevanje "poguma" pa vse bolj vplivajo tudi sodobni elektronski mediji, med njimi spletna omrežja kot na primer Facebook.

"Preko teh sodobnih družbenih omrežij se ne širijo le vrstniški vplivi, ampak se dojemljivost za vrstniške vplive tudi zlorablja. Osebno sem prepričan, da je vpliv teh medijev veliko večji, kot na splošno priznavamo. Je sicer res, da ti mediji nimajo neposrednega vpliva na tiste, ki tega vpliva niso pripravljeni sprejeti – ampak ne pozabimo na odprtost mladih za vrstniške vplive. Pri tem ne gre le za širjenje idej, gre tudi za to, da se s takšnim širjenjem idej in poveličevanjem "junaštev" dodatno zamegljuje občutek za meje še sprejemljivega in dopustnega."

Kako pa naj vem, koga lahko porišem?

Meja sprejemljivega se sicer ne zabriše le pri izvajalcih inicijacij. Za nekaj vrstniškega odobravanja so namreč nekateri pripravljeni storiti marsikaj. "Nekaj jih je vpilo, da naj jih porišem, ker bodo "carji" na FB," razlaga dijak, ki pravi, da je potem težko ločiti med tistimi, ki jih iniciacija ne moti, in tistimi, za katere je neprijetna.