Zdravstvo se utegne sesuti

Ekonomist Rado Pezdir je skupaj s kolegi z Inštituta za ekonomske raziskave v zdravstvu pripravil priporočila izvajalcem slovenske zdravstvene politike. Ekonimisti ugotavljajo, da z zdravstvenim denarjem razpolagajo interesne skupine, katerih primarni interes ni skrb za učinkovito zdravljenje bolnikov.

Kateri so najnujnejši ukrepi, ki jih priporočate v svoji raziskavi?

»Različne raziskave kažejo, da v slovensko zdravstvo vlagamo podoben obseg sredstev kot druge države EU, s tem da je učinkovitost oziroma izkupiček za bolnika bistveno slabši. Mi smo pregledali razpoložljive podatke in smo na nekaterih področjih ugotovili, da je nekaj ukrepov nujnih, če hočemo izboljšati dostop do javnega zdravstva. Eno je denimo nadzor nad cenami zdravil. Trenutno so popolnoma nejasni in nepregledni postopki, kako se določajo cene zdravil. Kar je še huje, pri tem se ne upoštevajo ekonomske študije glede učinkovitosti posameznih zdravil, ki se z javnimi sredstvi sprejemajo na listo zdravil. Celo ni jasno, kdo so člani tega sveta, ki glasujejo o tem, katero zdravilo se bo znašlo na kakšni list. Eden od naših predlogov je tudi korekcija plač v javnem sektorju oziroma kolektivne pogodbe za zdravnike, ki trenutno ni vezana na njihovo produktivnost. Predlagamo uvedbo variabilnega deleža plače, s katerim bi nagrajevali produktivne zdravnike. Trenutno obstajajo ogromne razlike po produktivnosti med posameznimi zdravniki in posameznimi bolnišnicami, njihove plače pa so fiksne. Tako bi bolniki puščali manj denarja pri tistih zdravnikih, ki so neproduktivni. Predlagamo spremembo statusa bolnišnic iz javnih zavodov v gospodarske družbe. To pa zato, da se zagotovi avtonomija poslovnih direktorjev v bolnišnicah oziroma, da se natančno določi obveznosti in odgovornosti v bolnišnicah, ki zdaj zaradi najrazličnejših institucionalnih omejitev niso jasno določene in povzročajo neučinkovitost. Potreben je tudi temeljit premislek o financiranju zdravstvenih storitev: demografska gibanja in način financiranja zdravstvenega sistema kažejo izrazito slabosti, po drugi strani pa je delež zasebnega sektorja zelo majhen. Predlagamo premislek o javno-zasebnem partnerstvu.«

Primerjali ste slovenski in švedski model financiranja zdravstva. Kje so najbolj izrazite razlike?

»Primerjali smo višino sredstev in učinkovitost porabe ter javno-zasebno partnerstvo v obeh državah. Ugotovili smo, da je v Sloveniji bistveno več kartelne organizacije v lekarnah in zdravstvu in več možnosti, da posamezne interesne skupine uveljavljajo svoje interese mimo želja bolnikov. Povprečen Šved plača za zdravstvo toliko kot povprečen Slovenec, s tem da Šved iz zdravstvenega sistema dobi bistveno več. Sistem je oblikovan tako, da je tveganje obolevanja na Švedskem bistveno manjše, ob isti količini denarja na bolnika. Očitno je, da gre za sistemsko napako v našem zdravstvu - na lekarniškem in zdravniškem trgu. Nujno bi morali ukrepati, sicer se nam utegne zdravstvo sesuti.«

Je primerjava med Slovenijo in Švedsko pokazala, da je zdravljenje bolnikov pri nas v povprečju počasnejše?

»Primerjali smo čakalne vrste in v nekaterih primerih ugotovili zelo različne čakalne vrste. Slovenske čakalne vrste so v nekaterih primerih nenormalno dolge in tudi produktivnost nenormalno niha. Produktivnost dela zdravnikov je celo v razmerju 1:2, za enako plačo in pri istih posegih. Verjetnost obolevanja se v Sloveniji veča in problem je sistemske narave. Problem ni v zdravnikih in bolnikih, ampak v tem, da je sistem tako tog, da dopušča iztekanje denarja, ne da bi imel ugoden učinek na bolnike oziroma na zdravstvo. Z razpoložljivim denarjem ne ravnamo kot dober gospodar. Z njim razpolagajo interesne skupine in njihov primarni interes ni skrb za zdravje, temveč kako zagotoviti interese nekih lobijev. Govorimo o farmacevtski industriji, kadar gre za uvrščanje zdravil na posamezne liste, o lekarniškem lobiju, kadar govorimo o dostopnosti in ceni zdravil, o zdravniškem lobiju pa takrat, ko govorimo o fiksni kolektivni pogodbi, ki ni oblikovana glede na produktivnost, temveč glede na spreminjanje plač v javnem sektorju. Nikjer ni v ospredju bolnik, na podlagi katerega bi oblikovali osnovne parametre za oblikovanje ponudbe zdravstvenih storitev. Vedno so neki drugi interesi.«

Kako je sploh zagotovljeno, da ne prihaja do konflikta interesov ali celo korupcije?

»Ko smo denimo zaprosili za podatke, kdo so člani sveta, ki odloča o uvrstitvi zdravil na listo, nismo dobili odgovora, čeprav gre za javni denar. To je največji paradoks, ki je politične narave. Ni znano, po kakšnih postopkih se uvršča zdravila na listo, pri tem pa ni nobenih ekonomskih študij, ki so običajne v večini evropskih držav. Obstaja močan sum, da gre za v resnici za subvencioniranje domače generične farmacevtske industrije. S tega vidika je lahko sistem izpostavljen tudi korupciji.«

Ali obstaja groba primerjava švedskega in slovenskega modela, po katerem bi lahko ocenili, kolikšen delež celotnih sredstev gre v slovenskem javnem zdravstvu v nič ali pa ni dovolj učinkovito porabljenih?

»Ocene v tem trenutku še ni mogoče dati. V tej fazi raziskave smo naredili pregled stanja in podali odgovore na vprašanje, kje so največje sistemske napake. Nadaljevati nameravamo s podrobnejšo analizo slovenskega zdravstvenega sistema, ko bomo izračunali tudi natančne številke. V interesu davkoplačevalcev in bolnikov je, da vedo, kaj se dogaja z njihovim denarjem in posledično z njihovim zdravjem.«

Minister za zdravje je predlagal dodatno povišanje zdravstvenih prispevkov za določene skupine zavezancev. Kako ocenjujete ta predlog?

»To vprašanje zadene jedro težav slovenskega zdravstvenega sistema, ki ima veliko nedorečenosti in sistemskih napak. Kar pomeni, da bi lahko v ta sistem vložili neomejeno količino denarja, pa bi izginil. Razpršil bi se in bi bil popolnoma neučinkovito porabljen. Kajti nobenega razloga ni, da bi bil učinkovit ob vseh kartelih in togosti, ki obstaja v slovenskem zdravstvu. Ideja ministrstva je, da bi se nenormalno dodatno obdavčilo gospodarstvo. To pa po drugi strani pomeni: manj delovnih mest, manj investicij. Gre za izrazito slab načrt. Ob tem je v slovenskem sistemu zelo malo zasebnih sredstev in zasebne iniciative, ki bi bila ob pravi regulaciji in nadzoru zelo učinkovita.«

Glavni problem je torej okostenelost sistema in branjenje okopov?

»Če natančno pogledate strateške cilje slovenskega zdravstvenega sistema in ukrepe, ki jih je pripravilo ministrstvo za zdravje, boste videli, da glavne odločitve o ponudbi storitev in o ceni zdravil določata zdravniška in lekarniška zbornica. Obstaja torej skupina posvečenih ljudi, ki samo zato, ker opravljajo ta poklic - mimo vseh ekonomskih kriterijev - določajo, kakšna po ponudba in cena na trgu zdravstvenih storitev. Opravka imamo z institucionalno blokado nekega lobija, ki sam sebe določa in hkrati nadzoruje.«