Zdravnik o bedi zdravstva: Raje tvegam 400 evrov kazni in mirno spim

Kolege, ki te dni pišejo odpovedi, razume. Slovenski zdravstveni sistem je v razsulu, zadnji branik bolnikov pred njegovimi ruševinami – družinski zdravnik – pa so neizbežno klecnili pod bremenom. Številni kolegi našega sogovornika iz mlajše generacije zdravnikov danes delajo v tujini. Sam vztraja v odročnem okolju, kjer praviloma sploh težje najdejo zdravnika. Ker, kot pravi, ceni domačnost, ki jo takšno okolje ponuja, in strokovni izziv, ki ga postavlja.

A tudi na podeželju, kjer pomlad pomeni, da na lep sončen dan v ambulanto zaide manj bolnikov, ker zaradi obveznosti na polju celo obisk zdravnika prestavijo na deževen dan, norostim slovenskega zdravstva ni mogoče ubežati. Standardi in normativi, ki bi zdravnikom neizmerno olajšali življenje, čakajo na vlado, ki si bo vendarle upala zagristi v ne kislo, ampak gnilo zdravstveno jabolko, težav pa ne manjka niti v samem sistemu, kjer v "zdravstveni hierarhiji" nad argumentom še vedno prevlada "moč titule". Pogosto na škodo bolnika.

V takšnem sistemu zdravniki krmarijo po svoje. Eni odidejo, drugi se vdajo v usodo, v najbolj tragičnih primerih se dogajajo samomori. Številni pa – z mislijo na bolnike – predvsem iščejo rešitve, ki se lahko obrnejo celo v njihovo škodo.

Sogovornik ne skriva, da raje tvega jezo Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in 400 evrov kazni, ker je bolnika v nadaljno obravnavo poslal pod oznako "nujno", kot da bi moral živeti z zavestjo, da nekdo nosi (usodne) posledice zaradi neurejenega zdravstva.

"Vsak dan znova moram iskati rešitve, ki jih pred mene postavlja neurejen sistem," razlaga Lukač. "Konkretno danes (na dan pogovora, op. avt.) sem okoli pol devetih dobil klic soproge bolnika s karcinomom, da je slab in ima hude bolečine v trebuhu. Obljubil sem ji, da bom poklical sanitetne reševalce, ki ga bodo pripeljali v ordinacijo. A se je izkazalo, da so le-ti s prevozi zasedeni do poldneva. Znašel sem se pred dilemo ali naj zapustim ordinacijo in bolnike, ki čakajo na pregled in grem do bolnika, do katerega imam še nekaj vožnje, ali pokličem urgentne reševalce na 112, pri tem pa tvegam, da ne bodo na razpolago, če se zgodi še kaj bolj nujnega, kot je na primer oživljanje. Ampak moj bolnik pa tudi ne more čakati tri ure. Skratka – to so vsakodnevne težave, ki so stresne. Za kar koli se odločim, sem tudi odgovoren. Pa ne govorim samo o kazenski ali finančni odgovornosti, ampak tudi o etični – o tem, da se lahko zgodi, da nekdo drug zaradi moje odločitve ostane brez pomoči in oskrbe. Zato potrebujemo standarde in normative, da bi s tem zelo zmanjšali verjetnost, da se zgodita dva hkratna nujna primera, ki postavita zdravnika v vlogo, ko se mora odločiti, kateri je bolj pomemben. Kaj je bolj nujno – otrok, ki ne diha, ali starejša oseba, ki ne diha? Na prvi pogled je precej jasno, ampak če pričneš o tem razmišljati, se je pa v resnici težko odločiti – zakaj bi imel nekdo večjo pravico do življenja kot drug? Žal lahko pogosto bolnikom povem le – če bi bili v idelani državi, bi vse dobili takoj. Ker pa nismo in ker vas je pet, ki v istem trenutku potrebujete isto stvar, bo nekdo moral biti prvi in nekdo zadnji. O vrstnem redu pa se moram pogosto odločiti jaz. In ne glede na to, kako se bom, bodo štirje nezadovoljni. Jezili se bodo name, pa bi se morali jeziti na sistem."

Zdravnik pa mora živeti z odločitvijo ...

Seveda. Takšne odločitve se je treba naučiti sprejemati. Pogosto niso ne všečne, ne pravične. Ampak če se s tem ne naučiš živeti, dobesedno žreš samega sebe. Od tega pa bolniki nimajo nič, še najmanj pa sam.

V zadnjih mesecih je Slovenijo pretresel primer, ko je mlad zdravnik pod težo bremena tudi klonil.

Ali prideš do te točke, da se zlomiš, ali pa se od ljudi čustveno distanciraš. Večina naredi slednje. Po drugi strani pa se s tem ne distanciraš samo od bolnikov, ampak postopoma in sčasoma tudi od prijateljev, sorodnikov in svojih najbližjih. Tudi ko se pojavi določena stresna ali tragična situacija v družini, te to ne prizadene toliko, ampak skušaš stvar pri sebi reševati racionalno. Če je to dobro ali slabo, je pa že drugo vprašanje. Najbolj optimalno je najbrž iskanje nekega ravnotežja.

Kako vas na to pripravijo tekom študijskega procesa?

Skoraj nič. Veste, kaj je bila moja priprava? V tretjem letniku študija sem na prvih kliničnih vajah na internem oddelku dobil terminalno bolnega, ki sem ga nato na tri tedne spremljal. V tretjem letniku strokovno še nisi zelo podkovan, zato se je pogovor bolj kot okoli bolezni, vrtel okoli njegovega življenja. Pripovedoval mi je o svojem življenju, o vnukih … Potem pa je gospod umrl in sem moral na njegovo obdukcijo. Tam so človeka, o katerem sem toliko izvedel, razrezali, jaz pa bi naj pri tem obducentu strokovno razlagal stanje bolnika. Seveda obducenta ne zanima, koliko vnukov je imel ta človek, ampak jetrni testi, srčna funkcija, človek se spremeni v številko. To je hud preskok, ki ga nekateri zmorejo, drugi pa zapustijo medicino.

Slišati je kot precej slab pristop mladega človeka, ki bi naj postal zdravnik.

Pri nas delujemo na način, kjer te vržejo v bazen, ti pa plavaj. Nimamo posebnih metod, ki bi te naučile plavati.

Podobno je z delom v urgenci. Ko narediš izpit – mi imamo v bistvu pripravništvo, potem strokovni izpit – si bolj ali manj sposoben samostojno delati v urgentni službi. Po definiciji in v teoriji.

Pa v praksi?

V praksi pa veš toliko, kot si vedel na pripravništvu. To je delo, ki se ga človek uči s prakso. Najprej šest let študija, kjer se naučiš vso teorijo, potem pa so potrebna še leta specializacije za razvoj veščin.

Ko ste sami začeli s praktičnim delom – kateri so bili tisti izzivi, na katere bi si želeli, da bi vas izobraževalni proces bolje pripravil?

Bil sem med kroženjem celo na oddelku, kjer je bila na papirju mentor en specialist, dejansko prisoten pa je bil drug. Imeli so sistem, kjer so se na papirju mentorji menjavali tako, da so bili enakomerno razporejeni čez leto. Na koncu tako med njimi ni bilo težav, da bi bil kdo za mentorstvo bolje plačan kot drugi. Žal tukaj ni kot pri obrtnih poklicih, kjer dobiš "svojega" mojstra, od katerega se kot vajenec učiš. Pa bi moralo biti.

To je recimo ena velikih prednosti mentorstva v ambulanti družinske medicine, kjer si ves čas z zdravnikom – svojim mentorjem, vidiš tudi, kako se spoprijeti s situacijami kot je na primer pogovor s svojci, s hudo obolelim … tega se ne naučiš na fakulteti. Imaš sicer nekaj malega predavanj na to temo, ampak to so stvari, ki se jih naučiš v praksi. Tudi avto se ne naučiš voziti na predavanjih, pa če še tako obvladaš teorijo, ampak na cesti. To je podobno.

Predvsem zadnje tedne poslušamo o težavah družinskih zdravnikov, kaj pa je vam osebno pri vašem delu najtežje, katere so največje ovire, ki jih pred vas postavlja sistem?

Najtežje je, ko moraš iti čez strokovne odločitve zaradi zavarovalniških pravil. Ko veš, da bi nekomu z določenim zdravilom, terapijo ali preiskavo lahko veliko bolje in hitreje pomagal, ampak je ZZZS to omejil le na določeno skupino bolnikov. In tako bolnik pred vami po teh kriterijih ne spada v "upravičeno" skupino. In potem moraš bolniku to povedati, razložiti in mu celo reči – da bo, če pa plača iz lastnega žepa, to zdravilo lahko prejel in bo tako morda boljšega zdravja kot če tega ne stori. Zato je neprimerno govoriti o javnem zdravstvu in kako smo v tem sistemu vsi enaki. Nismo. Že ZZZS je omejil dostop do določenega zdravljenja in preiskav.

Kako pogosto se dogajajo takšne situacije?

Dnevno. Tipičen primer absurda je upravičenost do določenega števila plenic, ki se je pred nekaj dnevi znašla v medijih. V skladu s pravili, bolniku "dovolijo" na stranišče enkrat na osem ur. Pa naj na ZZZS sami poskusijo prakticirati omejevanje odhodov na stranišče na osem ur. Pač – poskusimo! Glede na to, da so v isti koš vrgli vse – od bolnikov z multiplo sklerozo, do nepokretnih, bolnikov po kapi, do malčkov s cerebralno paralizo … Torej ne glede na to, kako inkontinenten je določen bolnik. Pa dopovejte otroku, da ne more odvajati, ko želi, ampak vsakih osem ur ali pa bo zavit v mokro plenico. Tudi odrasel, ki ni bolnik, se s tem ne bi strinjal.

ZZZS in politika pa se na kakršne koli očitke večinoma branita z molkom. Na provokativna vprašanja ali na vprašanja, na katera bi morali odgovoriti v svojo škodo, ne odgovarjajo. Ker zakonsko verjetno tudi niso dolžni odgovarjati. In če nekdo na vprašanja in probleme ne odgovarja, se ne moreš pogovarjati.

Na ZZZS običajno rečejo, da standarde postavlja njihov strokovni odbor, kjer so člani tudi zdravniki in tukaj se zadeva konča. Za pisalno mizo odločajo o tem, do česa in v kakšnem obsegu bo kdo upravičen. Oni ne zdravijo ljudi z imenom in priimkom, ampak nekaj čez 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo, torej številke in statistične podatke.

Ljudje z imenom in priimkom pa sedijo v vaši ordinaciji ...

Tako je. In jaz sem tisti, ki mora prenesti njihove številke na ljudi. Neke splošne in sistemske rešitve na individualne zgodbe. Ker nikoli dva bolnika nista enaka. Za enega je bolj primerno eno, za drugega drugo zdravilo. Ampak ZZZS te postavi v situacijo, kjer za bolnika ne moreš narediti tisto, kar je zanj najbolje, ampak tisto, kar dovoljuje plačnik, torej ZZZS.

Velikokrat je to skregano tako z zdravo pametjo kot z ekonomsko računico. Tipičen primer: srčni vzpodbujevalnik. Dostop do vstavitve srčnega vzpodbujevalnika je bil v preteklosti zelo omejen. In potem so kardiologi dokazali, da oseba z vgrajenim srčnim vzpodbujevalnikom živi toliko bolj kvalitetno, da se to ekonomsko izplača, saj porabi veliko manj ostalih storitev zdravstvenega sistema in ostaja tudi produktiven člen družbe. Na koncu, dolgoročno gledano, srčni vzpodbujevalnik stane sistem v celoti recimo toliko kot tableta aspirina dnevno.

Torej – začetni strošek je visok, ampak potem s takšnim bolnikom leta in leta ni novih stroškov. Podobno bi tudi z marsikaterim drugim zdravilom podaljšali ali izboljšali kvaliteto življenja za deset ali dvajset let in občutno zmanjšali stroške dolgotrajnega zdravljenja. Ampak s tem se pri nas nihče ne ukvarja. Pri nas smo nezmožni dolgoročnega planiranja. Seštevamo mesečne minuse, namesto da bi nas zanimali dolgoročni plusi.

Družinski zdravniki ste pravzaprav sredi razsutega zdravstvenega sistema vztrajali še precej dolgo ...

Dejstvo je, da smo družinski zdravniki prva oziroma zadnja bojna linija, kakor pač obrnemo. Če jaz dvignem roke nad svojim bolnikom, ni zadaj nikogar več. Na vseh drugih ravneh vam rečejo – to se pa z osebnim zdravnikom dogovorite, vam bo osebni zdravnik uredil, razložil … In ko pridejo vsi ti bolniki iz dneva v dan vedno znova do tebe – ali se sesuješ že na začetku ali pa skušaš še prej vsem ustreči in se sesuješ na koncu. Sesuješ se v vsakem primeru. Tako psihično kot tudi fizično. Morda ne v enem letu, morda ne v treh ali petih, ampak breme te dohiti. Večina zdravnikov je izgorelih po desetih letih dela, številni že med specializacijo ugotovijo, da ne zmorejo več.

Da, imam tudi kolege, ki danes delajo v tujini. Krasno je, da je pri nas študij vsem dostopen, to je dejansko ena naših prednosti. Ampak očitno ne vemo, kaj s to prednostjo početi. Državo stane ogromno, da izobrazi zdravnika. A kaj, ko taista država temu zdravniku ne omogoča delovnih pogojev in sama nato pripomore, da gre ta zdravnik delati v tujino. Neverjetno je, da država nima načrta, kaj bo po študiju počela z ljudmi, ki jim plača izobraževanje. Še en primer popolne odsotnosti načrtovanja.

Kako gledate na rešitve, kot je zaposlovanje zdravnikov iz tujine, tudi iz držav tretjega sveta?

Pri "uvozu" zdravnikov se je treba zavedati, da ni prav nobene garancije, da bodo ti zdravniki tukaj tudi ostali. Slovenija je članica Evropske unije. Ko bodo ti ljudje dobili licenco za delo v Sloveniji, jo bodo pravzaprav dobili za delo v Evropski uniji. In tudi osebno poznam več primerov, ko so ti zdravniki pri nas ostali leto dve, nato pa odšli na sever v države, ki jim omogočajo boljše pogoje.

Pa da smo si na jasnem – jaz takšnega človeka razumem. On ni domačin, zanj vprašanje, kaj bo z našimi ljudmi, ni ključno. Poleg tega se marsikateri zdravnik tujec pri nas sreča z odklonilnim odnosom bolnikov. Kot družba pač pogosto dajemo težo kriterijem kot so barva kože ali naglas – pred znanjem in potencialom, ki ga ima nekdo. Uvoz zdravnikov je urgentni ukrep, ki pa ne more biti stalna rešitev. Država mora ugotoviti, kako preprečiti odhajanje domačih zdravnikov.

O tem je veliko govora, vendar se je v zadnjih letih spremenilo le malo in to ne nujno na bolje, opozarjajo tudi številni vaši kolegi. Če pogledate svojih skoraj enajst let prakse – kaj se je v tem času spremenilo na bolje, kaj na slabše?

Na slabše pa se je spremnilo predvsem v smislu, da je birokracije vsaj trikrat več. Žal vse, kar ni napisano, pomeni, da se ni zgodilo. Zato morajo biti papirji urejeni tako, da zadovoljijo zdravniško zbornico, ki te lahko preverja strokovno, ZZZS, ki te lahko preverja finančno in nenazadnje tudi kriminaliste, če pride do tega. "Zanimivo" – pri vsem skupaj še najmanj šteje stanje bolnika, ali je bil ta oskrbljen. Pomembno je, da je zadovoljna birokracija.

Koliko časa ta birokracija odvzame od časa, ki bi ga lahko namenili bolniku?

Dve tretjini časa obiska bolnika gresta za klikanje, pisanje ...

Bolnik bi bil gotovo bolj zadovoljen, če bi se – v na primer petnajstih minutah – lahko v prvi vrsti posvetili njemu …

Najbrž bi tudi manjkrat prišel, ker bi imel občutek, da je prišel na kraj, kjer je bil deležen temeljite obravnave, in da se stvari nekam premikajo. Sicer pa – na bolnika nimam petnajst minut. To bi bilo že precej idealno.

Koliko pa?

Običajno imam deset bolnikov na uro. Pa vmes se moram oglasiti na kakšen klic. Morda si "privoščim" odhod na stranišče ali kozarec vode. Če je recimo "samo" sedem bolnikov na uro, je to že prav prijetno. To se na primer zgodi na podeželju, ko je lepo vreme in so zaposleni z delom.

Delate v okolju, kamor ponavadi zdravniki ne želijo. Zakaj? Kaj je v takšnem okolju večji izziv?

V prvi vrsti si strokovno izoliran. Jaz ne morem poklicati kolega v ordinacijo in mu reči – poglej še ti to rano, spremembo – s čimer bi imel neko dodatno mnenje, strokovno kritje, da sva oba pogledala isto stvar in se odločila za enako terapijo, kot lahko to storijo v bolnišnici ali večjem zdravstvenem domu. To odžene ogromno kolegov. Odgovornost je namreč precej večja, ker vse odločitve sprejmeš sam in si zanje tudi sam odgovoren. Ne moreš porazdeliti bremena. Če zbolim, ni nikogar. Če grem na dopust, ni nikogar … V večjem zavodu ali bolnišnici se odsotnost ene osebe ne pozna na delovnem procesu v takšni meri, kot se to pozna, če je zdravnik sam. Financiranje pa je enako za zdravnika sredi Ljubljane kot za nekoga na Goričkem. Zato gremo v takšna okolja na koncu praviloma tisti, ki v tem vidimo nek izziv, je pa to tudi okolje, kjer se vseeno počutiš manj birokratsko in bolj koristno.

V takšnem okolju zdravnik običajno postane pomemben del skupnosti.

Pri svojem delu vidim, da do podeželskega zdravnika vlada veliko zaupanje, bolnikom je moje mnenje zelo pomembno. Pogosto celo, ko pridejo od kakšnega znanega specialista, vseeno zavijejo z izvidom še v ordinacijo osebnega zdravnika in vprašajo ali naj vzamejo predpisano terapijo. S tem je človeku naložena še dodatna odgovornost.

Zagotovo bi se prav k družinskim zdravnikom zatekli tudi, če bi Slovenija uvedla evtanazijo.

Res si ne želim, da me kdorkoli kadarkoli postavi v to vlogo, da odločam o tem, kdo bo živel in kdo ne. To mora vedno ostati izključno odločitev posameznika. Že sedaj, ko me na primer bolnik vpraša ali naj gre na neko operacijo ali ne, jaz mu nikoli ne rečem – pojdite. Moja dolžnost je, da predstavim, kaj lahko s tem pridobi in kakšna so tveganja. Ne smem in ne želim pa vplivati na njegovo odločitev.

Kakšno mnenje pa je o tem perečem vprašanju med družinskimi zdravniki?

Mnenja med kolegi so zelo različna. Od tega, da je to pravica bolnika, osebni zdravnik pa bi mu moral pri tej odločitvi stati ob strani na strokovno pravilen in človeški način, do kolegov, ki so zaradi ugovora vesti absolutno proti.

Osebno mislim, da je evtanazijo izjemno težko strokovno upravičiti. Morda celo težje kot splav, kjer so vsaj nekateri argumenti, ko stroka loči od skupka celic do živega bitja z razvijajočim se zavedanjem. Čeprav je tudi tam dilema velika. Vendar je pri nekom s polno zavestjo še težje reči, da je "upravičen do smrti".

Menim, da bi morali evtanazijo videti kot zadnje sredstvo, ki pride v poštev, ko so izčrpane res vse druge možnosti, ne le zdravljenja, ampak tudi vse možnosti ustrezne paliativne oskrbe.

Iz pogovora z mojimi bolniki pogosto vidim, da se ljudje k ideji evtanazije zatečejo predvsem takrat, ko vidijo, kako nekdo trpi zaradi telesnih bolečin, psihičnega stresa ali obojega.

Mislim, da bi optimalna paliativna oskrba velikokrat preprečila, da bi sploh pričeli razmišljati o evtanaziji, ker bi tako imeli zagotovljeno ustrezno pomoč. Namesto tega pa pri nas ni dorečeno niti to, kdo mora kaj zagotavljati – s paliativo se ukvarjajo vsi – od osebnega in dežurnega zdravnika do paliativnega tima.

Kar na področju paliativne oskrbe trenutno poznamo v Sloveniji, je veliko premalo. Kot osebni zdravnik si želim, da lahko paliativnemu timu, ki naj deluje tako kot urgentna služba praktično 24 ur na dan, predam umirajočega bolnika, ki mu sam zaradi vseh omejitev ne morem pomagati vsakič, ko se mu njegovo stanje poslabša. Hudo je, ko nastopijo bolečine ali bolniki ne morejo jesti in jih ves čas sili na bruhanje. To so težave, ki bi jih morali lajšati.

Smo se torej debate o evtanaziji lotili z napačnega konca?

Mi se o evtanaziji še sploh nismo začeli pogovajati. Ostali smo na moralnem nivoju – ali nekdo ima pravico do evtanazije ali ne. Jaz osebno mislim, da jo ima vsakdo, da je to osebna odločitev. Ampak s tem se zgodba ne konča, ampak začne.

Če se za to odločimo, je pa seveda področje treba opredeliti strokovno, tudi finančno – kdo bo to plačeval. Bo plačevala država, zavarovalnica ali bo postopek samoplačniški kot se dogaja zdaj, ko ljudje hodijo v tujino. Tudi – kdo bo to izvajal? Lahko nekoga prisiliš, da bo to počel? Kje se bo to izvajalo? Kdo bo nad tem bdel? In najpomembneje – kako bomo preprečili zlorabe?

To pa je tisto, kar me osebno najbolj skrbi. Kot vemo, so v preteklosti že bili sistemi, ki so to zlorabljali. In kdor misli, da smo danes na kaj takšnega imuni, se pošteno moti. Strah me je, da bi bilo na koncu še najmanj pomembno, kaj si želi oseba, ki stoji pred to odločitvijo, ampak bodo pritiski od države, zavarovalnic, svojcev, lobijev, morda celo farmacevtskih lobijev, ki bodo imeli interese za prodajo potrebnih pripomočkov in substanc, s katerimi se evtanazija izvede.

Glavno vprašanje, ki se postavi, torej je, ali smo sposobni urediti področje evtanazije, če nismo zmožni organizirati niti paliativne oskrbe, ki bi večini bolnikov bolj koristila kot evtanazija.

Smo?

Mislim, da ne, kot družba imamo krizo vrednot, ki se kaže na precej preprostih zadevah – koliko imamo tolerance do korupcije, tolerance do nasilja, nestrpnosti, tudi na slovenskih cestah se v vožnji odražajo nekatere vrednote družbe. Če pod vse to potegnem črto, dejansko mislim, da ne.

Ste kdaj razpravljali s tujimi kolegi iz dežel, ki so že sprejele evtanazijo, kako sistem deluje pri njih?

Ne. Tudi dvomim, da se kolegi, ki to izvajajo v tujini, s tem ravno izpostavljajo. Mene vse skupaj spominja na status rablja, ta pa ni nikoli živel znotraj grajskih zidov. Mislim, da to ni enostavno delo. Podobno tudi pri nas kolegi, ki bi se s tem ukvarjali, tega najbrž ne bi obešali na veliki zvon.

Je pa pri nas debata javnosti precej burna …

Razumem, da so nosilci debate bolniki, saj gre za področje, ki se jih neposredno tiče, na drugi strani pa stroka, ki jim mora nuditi podporo – kolikor pač lahko. Naloga stroke ni moraliziranje, ampak pomoč. Moti pa me, da se začnejo oglašati estradniki, ki s tem nimajo nič, ampak želijo samo pristaviti lonček, običajno k bolj všečnemu delu razprave. Mislim, da družba, ki deluje na takšen način, težko strokovno utemelji, zakaj evtanazija - če se zakonitost nečesa pogojuje s tem ali je všečno ali ne. Če se imamo za razvito državo, bi morala tudi ta država nekje potegniti črto in reči, kje je meja, do katere lahko odloča ljudstvo. Če je to mogoče narediti na področju davkov, bi lahko tudi pri strokovnih debatah rekli – od tukaj dalje pa odloča stroka.

Je vprašanje evtanazije za vas bolj družbena ali bolj strokovna debata?

Mislim, da je oboje. Družbena – vsekakor, vsaj kar se tiče moralnih in etičnih vrednost. Družba mora biti zrela, če želi sprejeti obstoj evtanazije. Strokovna pa je bolj tehnične narave, glavni cilj pa mora biti, da se prepreči zlorabe. Ampak strokovni del načeloma ni tako velika težava in ga lahko spelje večina družb. Družbeni del pa je po moje sposobna obvladati le peščica evropskih družb in te so večinoma to vprašanje že rešile.

Slovenijo za začetek v zdravstvu bolj kot reševanje vprašanja evtanazije – čaka reševanje samega zdravstvenega sistema. Pred kratkim smo dobili novega zdravstvenega ministra – kaj, če še sploh kaj, pričakujete od njega?

Moram reči, da sem zamenjal že veliko ministrov in ministric in vsi so obljubljali spremembe. V spremembe bom verjel šele, ko bom videl, da je dejansko nekdo nekaj storil, zadeve premaknil. Niti temu, kar je napisano in podpisano, ne zaupam več. Želim samo, da v praksi dobimo pogoje, ki jih pogosto obljubljajo na papirju.

Zelo konkretno – kaj bi potrebovali za lažje delo najprej?

Da se takoj sprejmejo standardi in normativi in se na podlagi tega vzpostavi mreža izvajalcev zdravstvene dejavnosti, pa ne samo na primarnem nivoju, kamor ob družinski medicini štejemo še pediatrijo in ginekologijo, ampak tudi na sekundarnem nivoju.

Na podlagi tega se lahko potem vidi, kje dejansko so primanjkljaji, kje se potrebuje nove zdravnike, nove ambulante … Morda se bodo nekatera področja izkazala za zelo podhranjena, nekatera pa sploh ne. Ampak tega zdaj ne vemo, govorimo samo o nekih statističnih podatkih.

Ustvarja se celo strah, da bodo nekateri bolniki ostali brez oskrbe, če se sprejme standarde in normative. Ampak to seveda ne drži. Tudi zdaj nikogar ne pustimo brez oskrbe. Saj imamo – govorim o zavarovalniškem modelu – tudi zdaj predpisano število količnikov, ki jih moramo doseči na letni ravni, da dobimo stoodstotno plačilo programa. Ampak mi sto odstotkov programa pogosto dosežemo že septembra. Pa seveda vseeno delamo do konca leta. Ali morda mislijo, da bomo nehali delati, če jih bomo izpolnili na primer julija? Veste, če zdaj ne neham delati septembra, tudi potem julija ne bom, bi pa bil sprejem standardov in normativov korak, ki bi pokazal, da se bo v prihodnjih letih zadeva nekako pozitivno razvila, izboljšala.

Kako blizu smo temu ključnemu koraku?

Podobno kot lani, morda celo slabše. Strokovno utemeljen predlog standardov in normativov obstaja, pripravili smo ga že pred leti. To ni dokument za višje plače zdravnikov. Namenjen je temu, da je zdravstvena oskrba optimalna, s tem pa se razbremeni sistem, zmanjša se število hospitalizacij. Tako da politika lahko to reši jutri. Interventni zakon, s katerim se standarde in normative sprejme, je lahko sprejet jutri. Vprašanje pa je – kdo si upa. To je stvar politične volje.

Tukaj pa se vedno zaplete. Zakaj?

Menda tega nihče ne ve. Ampak zdravstvena blagajna je težka toliko in toliko miljard evrov in kjer je denar, so vedno tudi določeni interesi.

Že nekaj volitev je minilo v luči vprašanja reševanja zdravstvenega sistema, volivci celo pravijo, da se jim pri odločanju zdi pomembno, kaj kakšen politik napoveduje za zdravstvo, a sprememb ni. Se vam zdravnikom zdi, da je podpora javnosti prešibka, da vam bolniki premalo pomagajo v boju za boljši sistem?

Mislim, da imamo individualno podporo bolnikov, nimamo pa množice, ki bi šla s transparenti na cesto in vzklikala "pravice za bolnike". Mislim, da se bolniki pogosto problemov na ravni družinske medicine sploh ne zavedajo.

Veste, ko v ordinacijo pride bolnik, nikomur ne rečem, danes vas pa ne bom zdravil, ker je bilo že preveč ljudi pred vami.

Bolniki ne čutijo bremena družinskih zdravnikov, ker smo ga prevzeli sami nase. Občutijo ga šele na sekundarni ravni zaradi čakalnih dob. Pri nas ni čakalne dobe. Dejansko lahko k meni v enem dnevu pride vseh mojih 1400 bolnikov – vsaj v teoriji. In jaz bom delal in jim pomagal, dokler bom psihično in fizično to lahko.

V bolnišnici je drugače. Tam večinoma nikogar ne zanima ali bo bolnik, ki bo čakal pol leta, takrat še živ. Dober primer je dermatolog, kjer nekdo s sumljivim znamenjem na obravnavo lahko čaka tudi tri ali štiri mesece. V tem času se bo lahko zgodilo dvoje – ali se ne bo zgodilo nič, ker že v osnovi ni nič hujšega ali pa bo bolezen zelo napredovala. Ta dermatolog bo torej za bolnika takrat že večinoma neuporaben – ker tako ali tako ni nič ali ker bi prej potreboval kirurga, da znamenje izreže.

Na primarni ravni kot osebni zdravnik za bolnika vseskozi iščeš optimalne rešitve. Skušaš ga poslati tja, kjer bo najprej prišel na vrsto in veš da bo dobro oskrbljen. Včasih tudi za dobro bolnika zlorabiš stopnjo nujnosti. Tvegaš sicer kazen ZZZS, ampak raje nekoga pošlješ pod nujno in na koncu dobiš potrditev, da ni nič hujšega, kot pa da pride bolnik do ustrezne oskrbe prepozno in se stvar razplete usodno.

Včasih me kakšen kolega pokliče in reče - kaj mi tega pošiljate, saj to ni nujno. Mu kar povem – bolje, da me vi naderete ali da pride nekdo iz ZZZS in mi naloži 400 evrov kazni, kot pa da jaz slabo spim zaradi razmišljanja o tem ali sem naredil prav ali ne. Je pa seveda žalostno, da je sistem na točki, kjer je treba posegati po takšnih odločitvah.