Zdravnica Eva Pogačar: 'Stavka je prišla prepozno'

Eva Pogačar ne izhaja iz zdravniške družine, na to pot jo je, pripoveduje, pripeljalo življenje. In ni se upirala, začutila je, da je tako prav. "Jaz grem celo življenje tako, kot me nese, kot me potegne. In tu je bilo isto. Nikoli nisem mislila, da bom delala to, kar delam. Če sem poštena, kot otrok sploh nisem vedela, da anesteziologija obstaja, ker takrat ni bilo filmov, nismo tega gledali. Moram reči, da sem se za anesteziologijo odločila zato, ker se mi je to zdel en izziv, nekaj novega, nekaj takega, o čemer se na fakulteti skoraj nič ne učiš."

 Zanesljiva, umirjena, vestna – tako Evo Pogačar opisuje kolegica zdravnica Jelena Vilman: "Midve sva sodelavki že zelo dolgo časa, v bistvu sva začeli skupaj delati tukaj v bolnici, tudi skupaj sva se odločili za isto specializacijo. Sva pa z leti, ko sva delali skupaj, postali tudi prijateljici in se druživa tudi izven službe. In tudi v privatnem življenju je točno takšna, mirna, zanesljiva. Tako da z veseljem sodelujeva v službi, še raje pa izven nje." V presežnikih o kolegici govori tudi zdravnica in gorska reševalka Urška Bricelj: "Eva je vzor ženske, ki je uspešna tako na delovnem kot privatnem področju. V službi jo lahko opišem kot zelo delovno, skrbno, zelo načitano, izobraženo, prijazno do pacientov, sodelavcev, drugih mlajših kolegov."

Eva Pogačar stavi na tim, ekipo. Delamo po svojih najboljših močeh, največ, kar znamo in zmoremo, pravi. A razmere v zdravstvu, dodaja, so daleč od idealnih. "Stavka je za moje pojme prišla prepozno. Slovensko zdravstvo je res v zelo slabi kondiciji, ne vem, če se večina ljudi tega zaveda. In bistvo stavke je prav to, da je stanje slabo in da je treba stvari res korenito spremeniti, če hočemo ohraniti javno zdravstvo, ki je zelo zelo na robu, če ni že čez."

 Že v srednji šoli so jo sicer prevzele gore, tam je kmalu spoznala tudi bodočega moža, gorskega reševalca Mira Pogačarja. "Uh, to bo že enih 40 let nazaj, in sicer na Kriških podih," pripoveduje Miro Pogačar. "To je bilo srečanje, ki se ga rada spominjava, pri polni hiši, ker so takrat planinske koče pokale po šivih. In nekako sva se našla. Ona na eni strani šanka, jaz na drugi. Ona je delala, jaz kot gost."

Prav Miro Pogačar je Evo kmalu navdušil tudi nad gorskim reševanjem. Zaradi strokovnega in predanega dela pa je – pripoveduje dolgoletni načelnik GRS Radovljica Toni Smolej – hitro napredovala. "Bila je ena prvih, ki smo jo dali tudi na helikopter za reševalko letalko. Kar se pa tiče kvalitete, je bila pa ona formula 1: stroga, odgovorna, predana."

Že leta Eva Pogačar širi tudi znanje o prvi pomoči. Pred leti, ko je vodila komisijo za medicino pri Gorski reševalni zvezi Slovenije, je uvedla tečaj prve pomoči za vse gorske reševalce. Zavzema se, da bi prva pomoč postala del šolskega učnega načrta, v Radovljici vodi in koordinira projekt Oživimo srce, s sodelavci o prvi pomoči izobražuje učence osnovnih in srednjih šol, prve posredovalce.

Kot zdravnici in gorski reševalki Evi Pogačar smrt sicer ni tuja. A vsaka jo pretrese, pripoveduje. Takrat potrebuje vsaj štiri dni odmika. "Pomaga mi, da grem nekam v naravo, da se razdiham, prezračim možgane, prezračim dušo. Nekako to sprejmem, saj je smrt del življenja, to vemo vsi. Ampak, ko pa to pride, je pa tako neminovno. Prej si, potem te ni. To se me je vedno dotaknilo in takrat sem vedno šla za nekaj dni malo v samoto, hribe, na sprehod, v naravo."

Kako pa je bilo 2. avgusta 2018, ko se je na drugi strani skoraj znašla tudi sama? Kdo ji je pomagal? Kako je nesreča spremenila njen pogled na svet, na življenje? Tudi o tem Eva Pogačar govori za nocojšnji 24UR Fokus.