'Zdaj bi se počutil grozno, če še ne bi imeli sklenjene pogodbe o dobavi elektrike'

Zeleni energetski prehod se, vsaj sodeč po izjavah gospodarstvenikov ob robu energetskega foruma, ki ga organizira Slovensko-nemška gospodarska zbornica v Sloveniji (AHK Slovenija), dogaja ob nepravem času. Največ skrbi povzroča varnost dobav. Pri največjem proizvajalcu kemijskih izdelkov na svetu BASF opozarjajo na možne izpade proizvodnje. "Če moramo zaradi varnostnih protokolov ugasniti našo tovarno, potem se ugasnejo tudi ostale tovarne v dobavni verigi. V tem primeru ne moremo vzpostaviti normalnega delovanja vsaj pol leta ali 9 mesecev. To so nepredstavljive razmere, ki bodo povzročile velike turbulence v dobavnih verigah našim kupcem," meni Simon Franko, generalni direktor BASF Slovenija.

A četudi bo energije po bolj optimističnem scenariju to zimo in naslednje leto v Evropi dovolj, ga skrbi cena te energije. "Za določene panoge v energetsko intenzivnem sektorju je to šok, ker se je energija podražila tudi do 10-krat, zato določene industrije ali poslovni modeli tega ne morejo prenesti ali prenesti takšnega dviga cen na končne uporabnike."

Tudi Matevž Fazarinc iz Steklarne Hrastnik opozarja pred prekinitvami dobavnih verig. "Mi smo imeli srečo, ker smo zakupe opravili že prej. Trenutno se še pogovarjamo o cenah energentov, v prihodnosti pa kaže, da bo še večja težava dobavljivost oz. prekinitve v dobavnih verigah." Kot pravi, so dolgoročno pogodbo za zakup električne energije podpisali že lani, ko so mnogi še čakali, zato zdaj težav (še) ne občutijo. "Zdaj bi bilo grozno biti v koži podjetij, ki še nimajo sklenjenih pogodb o dobavi električne energije. Ne predstavljam si, kako bo po 1. januarju 2023 poslovanje teh podjetij dolgoročno, glede na to, da se večini letos iztečejo pogodbe z dobavitelji električne energije." 

"Razumljivo je, da podjetja čakajo," meni Marko Bahor s HSE, a je jasno tudi, da bodo do konca leta morala zagristi v kislo jabolko. "S tem čakanjem so si podjetja naredila medvedjo uslugo. Če so čakala lani, ko so dobavitelji ponujali cene za 120 evrov za megavatno uro, zdaj ne morejo več odlašati, čeprav to pomeni 250 evrov za megavatno uro za naslednjih tri do pet let."

Po določenih prognozah se bodo razmere začele umirjati šele leta 2027, morda kakšno leto prej. Ob takih številkah pa bo po njegovem določen del podjetij izgubil bitko ali pa se bo prestrukturiral in začel proizvajati nekaj drugega.

Energetska spirala

Po eni strani se je Evropa zavezala k energetski preobrazbi, po drugi strani pa ji, kot kaže, ostali veliki gospodarski igralci prepočasi sledijo ali sploh ne želijo slišati o zelenem prehodu. Evropa je v težkem položaju. Po eni strani s pospešeno zeleno gradnjo energetske infrastrukture hiti k zniževanju emisij, po drugi strani pa s tem izgublja konkurenčnost. Ujeta je v spirali, v položaju, kjer se prihodnost zdi temna, tvega propad podjetij, ki jih nato nadomešča z onesnaževalci iz tretjih držav. "Zakaj moramo v Evropi plačevati emisijske kupone, v ZDA ter Indiji, Turčiji in na Kitajskem pa tega ne rabijo," se sprašuje generalni direktor Mik Celje Franci Pliberšek. "Zakaj Evropa nadaljuje s takšno politiko, s katero namesto evropskih izdelkov podjetij, ki propadajo, kupujemo izdelke iz držav, ki imajo tudi po 10-krat višji ogljični odtis. Kaj smo s tem naredili? Ali niso prizadevanja za ustavitev globalnega segrevanja enotna?"

Gospodarstveniki postajajo čedalje bolj neučakani, nestrpni. Franko dodaja, da materiali iz drugih regij ohranjajo bistveno nižje cene – take, kot so bile pred krizo. "Evropa na ta način izgublja svojo konkurenčnost na določenih segmentih in moramo dobro razmisliti, ali določene proizvodnje sploh še obdržati v Evropi," ob tem pa se moramo vprašati, kaj to pomeni za dobavne verige, potrošnike, delovna mesta, življenje Evropejcev.

Fazarinc pa že opaža premike v trženju, ko nekatera podjetja zmanjšujejo kakovost izdelkov na račun trajnosti oz. zelenega energetskega prehoda. "Nas se zaenkrat še to ne dotakne, se pa tega zavedamo in se pripravljamo za prihodnost."

Se pa vsi strinjajo, da izzivi na svetovnem energetskem trgu zahtevajo tesnejše sodelovanje med evropskimi vladami in akterji energetskega trga. Nujen prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije lahko uspe le z dialogom, tako pa bo Evropa postala privlačnejša destinacija za tuje naložbe.