Avtorica prispevka: Vanda Levstik
Štefan Dimnik, čisto navadni Slovenec, je s prijatelji začel zbirati pomoč. "Prispevajte obleke, perilo, rjuhe, odeje in upoštevajte, da ima Šrilanka tropsko podnebje," je pisalo v sporočilu, ki je teden dni po katastrofi začelo krožiti po elektronski pošti.
"V lanskem letu je kar nekaj prijateljev obiskalo Šrilanko. Tam so spoznali gospo Irmo, ki prihaja iz Nizozemske in pomaga ljudem na Šrilanki s humanitarno pomočjo. Takoj po tej katastrofi, ki se je zgodila, smo od nje dobili klice na pomoč, kjer je prosila, da bi ji pomagali v kakršnikoli obliki. Na silvestrovo nam je Maresk Sealand omogočil transport humanitarne pomoči in s tem se je začelo," je povedal Dimnik.
Prijateljem se je preko interneta pridružila še ena skupina, ki ima ravno tako vezo v Šrilanki in skupaj so ustanovili civilno pobudo za pomoč in se zadeve lotili sistematično: napolniti namreč nameravajo kar pet kontejnerjev, pomoč pa zbirajo tudi preko žiro računa.
Državna svetnica Marta Turk je povedala, da imajo vsak dan več prostovoljcev, in vedno več tudi ponudb za organizacijo vzajemnih mest, kjer se po vseh koncih Slovenije že zbirajo paketi. Sedaj je na vrsti veliko formalnosti, ugotavljanje, kako izpolniti te formularje dvojezično, kar je potrebno za carino, kakšne izjave so potrebne, ker gre za humanitarno pomoč in podobno, je še povedala Turkova.
Upokojeni arhitekt Milan Kovač je svoja leta na Šrilanki preko Unesca opremljal tamkajšnje osnovne šole.
"Kot veste, so šole tam uničene, pohištvo je odplavljeno, in mi bi tam radi čimprej obnovili šole. Napravili bi pohištvo za razrede, kam pa to gre, pa določi vlada Šrilanke in njihov komite, ki je že formiran za pomoč v primeru katastrof. Interes v Sloveniji je velik, Karitas je že naročil en razred, ki ga na Šrilanko pošiljamo 13. januarja s kontejnerjem. Je pa za to zainteresirano tudi ministrstvo, saj mora to biti vladna pomoč, potrebno pa je tudi nadzirati, da ta pomoč pride v prave roke," nam je pojasnil Kovač.
Poleg zbiranja različnih oblik humanitarne pomoči pa ni malo takšnih, ki razmišljajo tudi o tem, kako pomagati na samem prizorišču katastrofe. Med njimi so tudi zdravniki, ki jih v jugovzhodni Aziji seveda primanjkuje. Doktor Milan Rajtmajer, ki je eden izmed redkih Slovencev včlanjenih v združenje zdravnikov brez meja pravi, da je interes slovenskih zdravnikov za pomoč na kriznih območjih velik, vendar do tja pot ni tako enostavna.
"Opažamo, da je velik problem pri dovolilnicah, ki jih izdajajo za vstop v neko deželo in seveda naši zdravniki nimajo dovolj znanja za delo v tropskih krajih, poleg tega je potrebno strokovnjake na tem področju izobraževati in zaščititi. O tem pa je potrebno seveda razmišljati pred odhodom, kajti v nasprotnem primeru lahko ogrozimo tudi člane te misije, ki bodo odšli na ta področja," je povedal dr. Rajtmajer.
Da ne govorimo o znanju tujih jezikov, vse to in seveda izkušnje specialist za tropsko medicino iz Celja ima in tudi razmišlja o odhodu, seveda, če bodo za njegovo najmanj tri mesece dolgo odsotnost v službi lahko našli nadomestilo.
