Zavrnil vabilo iz ZDA, med 100 najboljših na svetu se je prebil iz Bele krajine

Dušan Vukčevič je do svoje sanjske službe prišel predvsem z lastnim trudom, voljo in vztrajnostjo. Je namreč samouk, vsega, kar zna narediti, ustvariti s pomočjo računalnika, se je naučil povsem sam, zdaj pa to znanje z veseljem prenaša na mlajše generacije, tako po slovenskih šolah kot na konferencah v tujini. Njegova tržna niša je, da lahko prikaže nekaj, kar še ne obstaja, in to tako, da izgleda povsem realistično. Ob vsem, kar je dosegel, pa ostaja skromen in je presenečen vsakič, ko dobi kakšno nagrado – teh se je sicer nabralo že kar precej – in so vsakič znova potrditev, da v Miličih nastaja nekaj izjemnega, kar zna ceniti cel svet.

A zato, da lahko sodeluje s poslovnimi partnerji s katerega koli dela sveta, Dušanu ni treba nikamor. Vse opravi iz domače pisarne, kamor lahko čez dvorišče pride tudi sredi noči, če ravno takrat nanj računa kateri od ameriških poslovnih partnerjev. "Največ sodelujem s studiem iz Minneapolisa, ustvarjam vizualizacije, animacije ... Sodelujem pa tudi s podjetji iz Evrope in lokalnimi podjetji," našteje Vukčevič. Poslovni sekretar po izobrazbi je hitro sprevidel, da delo v pisarni in prelaganje papirjev ni zanj. Nov izziv je našel v računalniškem oblikovanju. S prijateljem sta izdelovala spletne strani, on je programiral, Dušan skrbel za podobo. "Ves čas sem razmišljal, da bo to hobi," pravi, a sčasoma je odkril, kaj je tisto, kar mu gre še posebej dobro od rok in v čem bi hotel biti le še boljši. To so bile 3D-animacije. "Zaposlen sem bil kot grafik na novomeški televiziji in postopoma sem prišel do 3D-programov, ker sem potreboval nekaj več od 2D-animacij. In tako sem padel v ta 3D-svet." Z eno prvih animacij se je leta 2012 na enem od natečajev uvrstil na tretje mesto, s tem pa dobil potrditev, da gre v pravo smer. "Vztrajal sem, ker sem to rad delal, in prišel do sem, kjer sem zdaj. A če bi mi takrat kdo rekel, da bom delal take projekte in predaval po Evropi, mu ne bi verjel."

Vsega, kar zna, se je naučil sam, preizkušal je programe, ki so bili ob njegovih začetkih še zelo zahtevni, in kmalu so začele prihajati prve nagrade, objave v revijah. "To se je začelo dogajati že zelo zgodaj, česar nisem pričakoval. Potem ko sem šele nekaj let delal v 3D-ju, so me vprašali, če bi lahko moja dela objavili v reviji, ki jo gledam in kupujem, sicer pa izhaja v Londonu in jo prodajajo po vsem svetu. Najprej sem mislil, da gre za vsiljeno pošto in sem jo že skoraj izbrisal. Potem pa ugotovil, da je res, res je bilo objavljeno tam in potem tudi še v drugih revijah." Bil je eden od devetih 3D-umetnikov iz vsega sveta, katerih dela so objavili tudi v knjigi, leta 2016 pa je bil celo izbran med 100 najboljših 3D-umetnikov na svetu. S prepoznavnostjo je raslo povpraševanje, prav tako iz vsega sveta, pa zaupanje naročnikov, ki se zaradi zadovoljstva še vračajo. Eden od oglasov za ameriško podjetje, za katerega je prispeval animacijo, se je vrtel celo sredi New Yorka, na slovitem Times Squareu. Ustvarjal jo je več mesecev.

Miliči, od koder gredo vse te podobe v svet, imajo po zadnjem štetju - reci piši – 21 prebivalcev. Dušan Vukčevič je tukaj rojen, od tu se je čez Gorjance vozil v službo v Novo mesto in se kljub številnim ponudbam iz Nemčije, Kitajske, Avstrije, Škotske, ZDA vsakič znova odločil, da ostane tam, kjer so njegove korenine. "

Vse to se je dogajalo, ko sem dobil prvo hčerko. Že v osnovi sem bil skeptičen, če bi šel ali ne, ko pa sem dobil prvega otroka, sem se dokončno odločil. Raje delam na daljavo in sem tukaj v Beli krajini, kjer se mi zdi krasno okolje za odraščanje otrok," je prepričan Vukčevič. "Delam 8, 9, 10, ur na dan, potem pa stopim ven in je mir. Z družino lahko gremo na sprehod, se kopat na Kolpo, pozimi se sankat, vse je blizu," še pove o kvaliteti življenja v hiši, obdani s travniki, gozdovi in z odprtimi pogledi na okoliško pokrajino.

Vukčevičevi ostajajo zvesti tudi tradiciji. Vas Miliči je namreč ustanovil stotnik Ivan Lenković, ki je tu naselil skupino srbskih Uskokov, njihovi potomci pa še danes živijo v teh krajih. "Praznujemo pravoslavni božič, v bistvu oba, kar je všeč vsem, še posebej pa hčerkama, saj je vse dvojno. Imamo tudi krstno slavo, to je sv. Jovan. Eden večjih praznikov pri cerkvi pa je petrovo, ki je tudi eden od večjih dogodkov v vasi." Vsako leto se tako 12. julija poleg domačinov iz sosednjih vasi na razgledni točki pri cerkvi sv. Petra in Pavla v Miličih zberejo tudi pravoslavni verniki iz vse Slovenije. Zato, da je cerkev, zgrajena leta 1858, z okolico tako zgledno urejena, je zaslužna prav družina Vukčevič. "Enkrat na mesec je maša, takrat vse pripravimo, potem pospravimo, za nas je to lep opravek." Ko so pred devetimi leti na donatorski večerji v Ljubljani zbirali denar za obnovo strehe, je bil med tistimi, ki je kupil eno od umetniških del na dražbi, tudi zdaj upokojeni košarkarski zvezdnik Goran Dragić.

A ne košarkarsko žogo, ko Dušan Vukčevič potrebuje odmor, v roke vzame kitaro. Že leta je namreč član metliške metal skupine Sarcom, ki je nastopila tudi na festivalu Metal Days, zdaj pa so v fazi snemanja.

Vukčevič se je navadil, da ves čas nekaj ustvarja, naj bo z miško, kitaro ali fotoaparatom. Tudi tako rad raziskuje naravo. "Vedno me je zanimalo, kako pada svetloba, kako se kaj giba ... Tudi ko grem v mesto, naredim ogromno slik, pove." Vso to vedenje, znanje, potem uporabi pri svojih vizualizacijah in animacijah, kar je eden od razlogov, zakaj bi jih kaj hitro lahko zamenjali za pravo, in ne z računalnikom oblikovano fotografijo ali posnetek. Pod imenom @Vudumotion redno objavlja na družbenih omrežjih, celoten portfolio pa predstavlja na svoji spletni strani vudumotion.com.

Pri svojem delu vztraja tako dolgo, dokler z izdelkom ni zadovoljen, eno od zgodaj osvojenih lekcij, da "je treba poskušati in ne samo reči, da v nečem nisi dober," pa skuša prenesti tudi na mlajše generacije po šolah in kolege na mednarodnih konferencah. Predaval je že skoraj po vsej Evropi, zelo rad pa vidi, kako uspehe žanjejo tisti, katerim je predal svoje znanje. "Eden od fantov, ki sem ga imel na praksi, že ima svoje podjetje in je zelo uspešen," zadovoljno pove. Nenehno učiti se mora tudi sam in čeprav tudi on glede umetne inteligence, ki vse bolj vdira v ustvarjalne poklice, ni najbolj ravnodušen, verjame, da zmoreta najzahtevnejše naloge zaenkrat izpolniti le izurjeno oko in natančna človeška roka.