Zveze so torej bile precej več kot romantične zgodbice, šlo je za resne politične, ekonomske in geostrateške zadeve. Morda na prvi pogled izgleda, kot da je danes povsem drugače, pa vendarle izbira partnerja še vedno vpliva na marsikaj.
Tak je primer Harrya in Meghan, ki trenutno gnjavita ljudi po svetu s svojimi izpovedmi, jamranjem in pritoževanjem. Velik del javnosti je zagotovo na strani zadržane, tihe drže kraljeve družine.
Ampak, če to odmislimo, ali ni srž Harryjevih težav z družino, ker se je "napačno" poročil? Ločenka, igralka, s temnopolto materjo? In fant, visoko v vrsti za krono. To še včeraj sploh ne bi šlo skozi. Edward, Harryjev prastric, bi moral postati kralj, ker pa se je zaljubil v Američanko Wallis Simpson, ki je tudi že bila ločena, se je moral odreči kroni. Seveda, kot beleži zgodovina, je takrat ta afera prišla britanski vladi zelo prav. Edward je namreč kazal nenavadno veliko naklonjenost takratnemu nemškemu kanclerju Adolfu Hitlerju.
Ko ves svet spremlja intervjuje in bere Harryjevo knjigo, je tudi v Sloveniji izbruhnila novica, v primerjavi bi ji lahko rekli novička, da naj bi imel predsednik vlade novo spremljevalko, novo punco, bi rekli včasih.
Skupaj naj bi ju javnost prvič opazila, od vseh krajev na svetu, pri nabavi špecerije v trgovini, potem pa še na koncertu v Vatikanu. Novica je še kar zanimiva, ker gre za osebo, ki je medijsko že tako ali tako izpostavljena, nekaj zaradi pojavljanj v različnih oddajah, pa tudi zaradi preteklih vezi z bolj ali manj znanimi Slovenci. O katerih nas je prek različnih platform sama izdatno obveščala.

Interes javnosti, če gre dejansko za partnerko predsednika vlade, je v vsakem primeru razumljiv. Tako kot pač velja za politike, ljudi torej, ki imajo veliko moč in s svojim delom vplivajo na življenja nas vseh.
Prakse v svetu, ko gre za zasebnost politikov pa tudi na splošno za pravico do zasebnosti slehernika, so sicer precej različne. V tem se denimo Velika Britanija pa tudi ZDA precej razlikujeta od Francije. Če pogledamo nekaj primerov.
Britanskega zdravstvenega ministra, ki je bil 18 mesecev na čelu boja proti covidu, je odnesel en poljub. Pri tem sicer ni bil odločilen faktor, da je bil poročen, ampak ker je kršil pravila, ki jih je sam postavil, pravila za distanco v javnih prostorih in javnih druženjih. Njega so nerodno ujeli na posnetku, ko je v pisarni poljubljal svojo asistentko.
Če gremo še nekoliko nazaj, eden najbolj razvpitih primerov, ko je javnost vedela prav vse podrobnosti, do tega, kaj predsednikovega se je znašlo na razvpiti modri obleki, je primer tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona in praktikantke v Beli hiši Monice Lewinsky. Je pa takrat Hillary Clinton res spretno izrabila medije, izvedla piar čarovnijo, za vse obtožila zaroto desnih sil in moža izvlekla iz impičmenta.

So pa zato seksualne afere leta 1988 stale kariero demokratskega politika Garyja Harta, ki ga je čakala bleščeča politična pot, morda celo Bela hiša. Vendar pa, kot je znano, vsi so vedeli, da ima predsednik Kennedy številne ljubice, v javnost pa to ni nikoli prišlo. Ob tem, da je bil Kennedy katolik, za katerega bi moralo biti prešuštvo smrtni greh, je vsekakor zanimivo, da mediji tega niso pograbili.
Tukaj se torej niti ne razlikujeta ameriški in francoski model. Vsi so vedeli, da je začel dolgoletni francoski predsednik Mitterrand, ko je bil že precej v letih, skrivno razmerje s takrat 22-letno študentko, s tem, da je že bil v dolgoletnem skrivnem razmerju s svojo veliko ljubeznijo, s katero je imel tudi hčer, ki jo je javnost prvič videla na Mitterrandovem pogrebu. Kjer so bili seveda tudi njegova žena in otroci.
Francoski mediji o predsednikovem ljubezenskem življenju skoraj niso pisali, dve leti pred njegovo smrtjo je bil Paris Match prvi, ki je sploh omenil njegovo nezakonsko hčer. Tudi ko je leta 2014 prišlo na dan, da ima takratni predsednik Hollande ljubico, je dve tretjini Francozov reklo, pa kaj.
Koncept zasebnosti naj bi bil precej odvisen od razumevanja morale v družbi. Ki pa, kakršen koli že je, prav nič ne vpliva na moralno držo politikov. Vprašanje je, kako sploh razumemo pravico do zasebnosti oz., kot jo na kratko opredeljujejo, pravico do tega, da te pustijo na miru. Politiki na splošno vedo, da se morajo temu, ko vstopijo v območje politike, zaradi nadzora javnosti vsaj do neke mere odreči.
Pravica do zasebnosti
Pravica do zasebnosti je zapisana tudi v Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Seveda gre potem vedno za interpretacije posameznih primerov. Eden izmed primerov, ki je bil pomemben za tolmačenje zasebnosti, je bil Von Hannover proti Nemčiji.
Šlo je za na skrivaj posnete fotografije zasebnega življenja monaške princese Caroline. Fotografije so objavili v nemških medijih, čeprav so bile posnete v Franciji, ravno zaradi stroge francoske zakonodaje. Nemško sodišče je takrat razsodilo, da fotografije niso sporne, da se princesina zasebnost konča na pragu njenega domovanja.
Evropsko sodišče pa je razsodilo drugače in dalo princesi veliko večjo pravico do zasebnosti. Toda, kot so zapisali, zato, ker nima političnih moči in vpliva, ker ni politik.
Ta odločitev je precej vplivala vsaj na večjo zaščito zasebnosti običajnih ljudi. Ponekod so šli mediji namreč res brutalno in odvratno daleč. Britanski časopis News of the World je denimo prisluškoval in potem objavljal zasebne stvari številnih znanih, pa tudi ljudi, ki niso bili znani, so pa bili sorodniki žrtev terorističnih napadov ali pa celo ugrabljenih otrok.

Nenazadnje je tudi mati princa Harryja, princesa Diana, nekako padla kot žrtev medijev, čeprav je bil, kot je znano, ta njen odnos z mediji bolj kompleksen. Tudi ona je medije izrabila za obračun z družino. V tem zakonu smo trije, je dahnila v znamenitem intervjuju. Dojemanje zasebnosti in medijev pa se ne razlikuje samo med anglosaksonskimi in drugimi zahodnimi modeli. Velike razlike nastanejo, če vključimo še avtoritarne države.
Koliko vemo o zasebnem življenju Vladimirja Putina? Govori se kar veliko, toda časopisi, ki so objavljali zgodbe o njem, so kar kmalu izginili. Ko je leta 2008 Moskovski Korespondent objavil zgodbo o ločitvi in zvezi s Kabajevo, se ni prav dolgo obdržal.
Kakšno je njegovo premoženje? Je res 200 milijard evrov in je najbogatejši človek na svetu, ali pa, kot trdi sam, dobi 140 tisoč plače na leto. Morda bo vojna v Ukrajini, kot pričakujejo nekateri, tudi tisti sprožilec, ki bo kaj več povedal o Putinu.

Poseben in lahko rečemo novodobno značilen je primer prejšnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. O njem smo vedeli vse, mediji se prav gotovo niso nič zadrževali, ko so poročali o njegovih nadlegovanjih žensk ipd. Zanimivo je seveda, da to Trumpu ni prav nič škodilo. Lahko bi rekli celo nasprotno. Gre tukaj za transgresijo, prenos, ko bi ljudje želeli na skrivaj početi natanko to, kar je počel Trump?
Trump torej ni kaj dosti skrival, z vsem slabim se je celo šopiril.
So tudi bolj zagatni primeri. Eden najbolj znanih je izbruhnil med epidemijo korone. Madžarskega poslanca v Bruslju so zalotili, kako z golo zadnjico beži z zabave za istospolne. Ob tem, da je šlo za politika, ki je javno zagovarjal samo tradicionalne družinske vrednote in kot vsa Orbanova klika izražal izrazito nasprotovanje skupnosti LGBT.
Gre za zelo eklatanten primer, ko je absolutno upravičen interes javnosti, da mediji pokažemo tudi politika brez gat, ravno zaradi tega velikega razkoraka med tem, kar govori in propagira kot politik, in med tem, kar počne zasebno.
Okostnjaki v omari so lahko nevarni
Okostnjaki v omari so nevarni, če jih javnost ne pozna, pozna pa jih nekdo, ki potem lahko izsiljuje in vpliva na politične odločitve. Živimo seveda v času, ko je kar anahronistično govoriti o zasebnosti, v času, ko povsem prostovoljno in z velikim veseljem javnosti dajemo na ogled številne podrobnosti iz svoje zasebnosti.
Ta nekakšen skupinski ekshibicionizem, za katerega smo prepričani, da je doziran oz. da ga obvladujemo. Pa čeprav objavljamo vse mogoče, od posnetkov družinskih članov, mladoletnih otrok in drugih utrinkov zasebnosti.
Seveda pa mora biti javno razgaljanje zasebnosti, tudi ko gre za politike, kodificirano in utemeljeno. Po drugi strani je politik druga stran te pogodbe, ki se ji zaveže ko prostovoljno vstopi v politiko.
Večino Slovencev ljubezensko življenje politikov zanima blago do nič. Bi pa že povsem suhoparno piar sporočilo rešilo to zagato in vzelo veter vsakršnim špekulacijam. Kot rečeno, briga nas prav nič, imamo pa pravico vedeti.
KOMENTARJI (506)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.