Zaradi umora obsojen na 20 let zapora: 'Žal mi je, a opravičilo ga ne bo vrnilo'

Sedeti v zaporniški učilnici in prek šolske klopi zreti v oči obsojenega morilca je trenutek, ki ga novinar ne more predvideti. Če bi bil prezir edino, kar čutiš do sogovornika, bi bilo enostavno. Namesto tega se med uro in pol dolgem intervjuju znajdeš v spirali različnih misli in občutkov. Obsojanje, ko prizna, kaj je storil. Zmedenost, ko poskušaš razumeti. Začudenje, ker odgovarja brutalno iskreno in povsem v nasprotju s pričakovanji. Empatija, ker veš, kakšna prihodnost ga čaka. In slaba vest, če te z odgovorom slučajno nasmeje. Takrat moraš samega sebe opomniti, s kom se pogovarjaš. V vsem tem času pa, zanimivo, ne čutiš strahu. Niti za trenutek. Da je pravosodni policist že na začetku zapustil sobo, sploh ni pomembno.

Levo roko mu krasi tetovaža, ki v prevodu pomeni Ljubezen za vedno. Teh besed zagotovo ni upošteval v noči na 12. oktober 2013. "Bilo nas je pet. Znašel sem se v nekem ljubezenskem trikotniku, ki ni imel kaj dosti povezave z menoj. A beseda je dala besedo, alkohol je naredil svoje in zgodilo se je," začne svojo zgodbo.

Gre za javnosti dobro poznan primer, ko je skupina petih brutalno pretepla 43-letnega Davorina Horvata iz Rošnje, nato pa ga na Pohorju vrgla iz avta. Naslednji dan ga je gobar našel mrtvega.

'Nismo ga hoteli ubiti! Ko smo ga pustili tam, je bil živ'

Naš namen vsekakor ni bil, da ga ubijemo, poudari Kosi, a hkrati prizna, da so šli predaleč. "Ko smo se peljali na Pohorje, se je celo pot kregal z nami. Šel je v gozd, slišali smo ga, kako hodi. Ko smo ga pustili tam, je bil še živ. Naslednji dan pa smo izvedeli, da je umrl."

Spominja se, da so sedeli v lokalu v Rošnji, kjer so ga pred tem pretepali, ko so dobili klic. "Takrat me je odrezalo. Začela se je živčna vojna. Ne veš, kaj bi naredil – bi šel na policijo in povedal, kaj se zgodilo? Zmeden si in živčen. Pome so prišli kriminalisti, me aretirali in odpeljali na policijsko postajo. Po eni strani se mi je takrat odvalil kamen od srca – rekel sem si hvala bogu, da je konec!" 48-urnega pridržanja se ne spominja, ker ga je prespal. "Potem pa preiskovalni sodnik in pripor. Tam pa dva dni poslušaš samo 15 do 30! Takšna je zagrožena kazen. Razmišljaš samo o 30, 15 sploh ne slišiš. Ne moreš zbrati misli. Pa niti ni šlo toliko zame, takrat sem že vedel, da grem v zapor. Težko mi je bilo zaradi sorodnikov, bivše partnerice, staršev ... kakšno sramoto sem jim naredil!"

A zdaj je, kar je, nazaj ne morem, nadaljuje. "To je bilo pred petimi leti, star sem bil 25 let. Recimo, da je šlo za mlado naivnost. S kriminalom prej nisem imel izkušenj, tudi pretepal se nikoli nisem in nasploh ne zagovarjam tega, da se stvari rešujejo s silo. Tu je pa alkohol dal piko na i. Zavore popustijo, stvari gredo po svoje, in to ne v smer, v katero bi si človek želel."

Krivde za umor na sodišču ni priznal

Ne morem priznati umora, ker človek pred menoj ni umrl, pojasni svojo odločitev. "Na vse drugo bi pristal, ker imam toliko človeka v sebi, da znam sprejeti posledice za svoja dejanja. Nismo ukradli lučke, človek je umrl. Daleč od tega, da bi iskal izgovore. Bil sem tam, torej moram odgovarjati, ampak objektivno. Sodišče mora ugotoviti dejansko stanje, mojo vlogo pri tem, in temu primerno dati kazen."

Namesto tega je sodišče odločilo, da Kosi in Denis Leskovar dobita najvišji zaporni kazni. On najprej 18 let, nato mu je višje sodišče kazen zvišalo še za dve leti. "Ob izreku kazni sem bil šokiran. Tega nismo pričakovali, saj, kot sem rekel, ni šlo za umor. Greš nazaj v pripor, potem pa študiraš in vse živo ti gre po glavi. Potrebuješ čas, da dojameš, kaj so ti povedali, da je to zdaj del tvojega življenja. Imeli smo možnost pritožbe, in ko sem dobil odgovor višjega sodišča, da so mi kazen zvišali še za dve leti, še enkrat isto … Nekomu se dve leti ne sliši veliko, ampak tukaj se vsaka minuta vleče kot teden. Ni enostavno. Sprijazniti se ne moreš, moraš pa sprejeti. Drugače ne gre. Greš iz dneva v dan in se navadiš, kolikor se da."

'Moja prva misel je bila: Tu bom 20 let?!'

Po letu in pol pripora je prišel na Dob. "Dali so mi izbiro in odločil sem se za samsko sobo. A ko sem stopil vanjo, je bila moja moja prva misel: tu bom 20 let? Katastrofa, vse je bilo umazano! Po dveh dneh so me prestavili v oddelek, v skupinsko sobo, kjer je bilo še huje. Najprej sem videl štiri obsojence za mizo, vsi zadeti, slinasti ... pomislil sem … kam sem prišel? Droge nisem bil vajen. Bilo nas je 12, od tega vsaj polovica narkomanov, ki ne skrbijo niti za lastno higieno, kaj šele za sobo! Čiščenje kopalnice je vedno problem, ljudje pri 45 letih ne znajo počistiti školjke za seboj! Sto različnih karakterjev, nobene zasebnosti in hitro nastanejo konflikti. Mislil sem, da je bilo v priporu grozno, a z lahkoto bi šel nazaj. Pa se navadiš, odvisno, kakšen karakter si in koliko si prilagodljiv. Zase moram reči, da kar sem. Prva dva dni spoznavaš sistem, potem pa se vklopiš. Izbereš neko svojo pot."

Z drugimi obsojenci ni imel težav. "Ko sem prišel v zapor, so točno vedeli, kdo sem in kaj sem. Bilo je kup vprašanj, nihče pa se ni spuščal vame. Mediji so nas toliko izpostavili, da nismo imeli kaj skrivati, lahko smo samo povedali svojo plat zgodbe, ki tam ni bila predstavljena. Smo na mestu, kjer nihče nima pravice nikogar obsojati. Tudi jaz ne obsojam."

Zlomljeno srce ga je pripeljalo na rob, rešilo ga je slikanje

Po določenem času je od skupinske sobe prišel do samske v novem oddelku. "To je pa super. Ni ti treba zaklepati omar ali skrbeti, kdo ti hodi po sobi. Tako kot pustiš, tako boš našel – če si svinja, boš imel svinjak. Imaš zasebnost, če ti paše družba, greš na hodnik, če ne, se umakneš. Dokler v glavi ni problemov, to deluje, če se enkrat začnejo, pa je to dvorezen meč, saj nimaš nikogar, da bi se zamotil." 

Razlog, da se je samski sobi moral odpovedati, je bilo kršenje pravil zaradi – kako klišejsko – ljubezni. Pravosodni policisti so mu namreč zasegli modem za dostop do interneta, ki ga ne bi smel imeti. "Imel sem partnerico, bilo je resno. Potem pa so se vmešali njeni starši, povsem znoreli in končalo se je. Takrat sem si nabavil internet, vse sem poskušal, da bi popravil stvari. Pa ne moreš. Saj če logično pomisliš … 20 let imaš kazni, kdo te bo pa čakal? Nekoč sem se smejal drugim, ki so bili na tleh zaradi ženske, in si mislil, da se to meni ne more zgoditi. Potem sem pa videl. Odreže te, zlomi. Takrat sem razmišljal o vsem živem, samo da bi minilo." Bil sem tik pred tem, da se grem "gugat", prizna in z očmi pokaže proti stropu. "Pa ne moreš vplivati na to, potrebuješ čas, da mine. Trajalo je skoraj pol leta, da sem se spet postavil na noge."

Zlomljeno srce je pozdravil z risanjem in slikanjem. Da ima talent, je odkril šele v zaporu. "Vsega, kar znam, me je naučil slikar, ki sem ga spoznal tukaj. Bil je starejši možakar in rekel sem mu: jaz bom tebe zredil, to boš pa mene naučil risati. Najprej se mi je smejal, pa sem mu povedal, da sem zelo trmast. In sva začela. Od jutra do večera, vsak dan. Bilo je naporno, a se je izplačalo. Na začetku sem šokiral samega sebe, nisem verjel, da sem sposoben kaj takega skupaj spraviti. Veliko truda sem vložil v to in zdaj so rezultati vidni."

Za eno od svojih del (emblem Franceta Prešerna iz lanenih semen, rdeče leče in prosene kaše) je lani na razstavi kulinarične artistike v Portorožu prejel srebrno priznanje. Ustvarja v ateljeju na oddelku za prostočasne dejavnosti, z oljnimi barvami in akrilom, tudi z barvicami. Najraje riše portrete, akte, živali in naravo. "Abstraktna umetnost ni zame. Všeč mi je, da je slika živa, da vem, kaj gledam."

'Pedofilu ne smeš reči pedofil, meni pa lahko rečejo morilec'

Že četrto leto zapored tudi dela v pekarni, saj je po poklicu kuhar. Na tak način si zapolni dneve, ki so si sicer podobni kot jajce jajcu. "Vstajanje ob 5. ali 6. uri, odvisno, kdaj začnem delati. Štiri ali pet ur sem v pekarni, potem grem slikat. Sledi kosilo, razne aktivnosti – sprehodi, kantina, fitnes, zvečer pa rišem v sobi. Če se mi čisto nič ne da, pa ležim in gledam televizijo."

Trenutno si sobo deli s človekom, ki je obsojen zaradi pedofilije. "Ne moreš si ravno izbirati, koga bi imel za cimra. Midva na dan mogoče spregovoriva tri stavke. On me pusti pri miru, jaz pa njega," pokomentira in pojasni, da v zaporu nihče ne mara pedofilov. "Po mojem mnenju bi njihove kazni morali izenačiti s kaznimi za morilce, ker dejansko naredijo večjo škodo. Žrtev pedofila čez 15 let ne bo rekla dobro, zgodilo se je, gremo dalje. Ne more. S tem živi vse življenje. Zanje bi morali narediti poseben oddelek. Domnevno so to bolniki, naj bodo torej v ustanovi. Močno dvomim, da se bo pedofil po treh letih, ko ga spustijo, spremenil. Je pa dejstvo, da so zelo zaščiteni. Pedofilu tu notri ne smeš reči pedofil. Meni pa lahko rečejo morilec. Ali sem ali nisem, sploh ni pomembno."

'Nisem zaprt po nedolžnem, sem pa zaprt zaradi stvari, ki je nisem naredil'

In medtem ko so ostali že na prostosti, sta Kosi in Leskovar na Dobu. Nekoč najboljša prijatelja v zaporu hodita drug mimo drugega. Ker sam ni bil vpleten v ljubezenski trikotnik, temveč je pri pretepu "bil bitko" za druge, se vprašanje, ali Leskovarju kaj zameri, poraja kar samo od sebe.

"Tu sem zaradi sebe in zaradi nikogar drugega. Imel sem izbiro, to je dejstvo," odgovori, nato pa podrobneje pojasni, kaj se je zgodilo. "Lokal, kamor sem že dolgo zahajal, je v najem vzel neki par. Povezali smo se, dobro smo se razumeli. Tja je zahajal tudi vaški posebnež, ki sem ga poznal vse življenje. Zaljubil se je v to žensko in začelo se je obleganje z obeh smeri. Pokojni je pritiskal name, naj rečem prijatelju, da je ona zaljubljena vanj, in obratno. Pa sem padel notri. Nehote, hote ... Iskati izgovore, zakaj sem bil zraven … silil me ni nihče. Jaz pa tudi nisem bil karakter, da bi rekel dajte mi mir in se umaknil. Potem so se začeli dnevi pijančevanja, čeprav pred tem nisem imel težav z alkoholom. In to je šlo v ekstreme. Po eni strani je mogoče celo dobro, da se je končalo, ker je vprašanje, kako bi se sicer. Ne rečem pa, da se je dobro končalo. Ker se ni. Za nikogar."

Ne trdim, da sem zaprt po nedolžnem, še poudari, sem pa zaprt zaradi stvari, ki je nisem naredil. "Nikomur ne morem zameriti tega, da sem tukaj, sem pa razočaran. Glede na to, da smo bili zunaj skupaj 24 ur na dan, se danes niti pogledava ne. Res je, da je on starejši in je imel otroka, a glede na vse, kar se je zgodilo, jaz otroka morda nikoli ne bom imel. Mogoče bi zato lahko pokazal kanček spoštovanja. Konec koncev ni šla moja ženska z drugim."

'Izogniti se prepirom je tu notri umetnost'

Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno v alkoholiziranem stanju, se je moral vključiti v obravnavo za alkohol, prijavil se je tudi v skupino za nenasilno komunikacijo. Škoditi ne more, pravi. Tudi sicer se trudi sodelovati in se izogibati konfliktom, saj ve, da je to prava pot do čim prejšnje svobode. "Na mojo kazen je maksimalna pogojna pet let. To pomeni, da bi ven lahko prišel že po 15 letih. Odsedeti 15 ali 20 let pa je ogromna razlika. Na to sicer ne računam, upam pa. Saj poznate tisto: pričakuj najslabše, upaj na najboljše. Rad bi izkoristil to možnost, a moram iti po pameti – se ne zapletati v konflikte in kregati s pazniki. V to, da se ne kregaš, moraš veliko vložiti. Sliši se smešno, a tu notri je to umetnost. Dejstvo je, da smo vsi ljudje, da ima paznik slab dan, da imam jaz slab dan in takrat je najtežje, ko moraš stopiti na zavoro in narediti korak nazaj. Na začetku sem imel težave s tem, moral sem se močno prilagoditi."

Če potrebuje pogovor, obišče psihologa in mu zaupa, kaj mu leži na duši. "Drugi te čudno gledajo, a meni je vseeno. To je njihova težava, jaz sem samosvoj. Biti zvest sam sebi je tu notri najtežje." Druga stvar, ki ga ubija, je monotonija. In pa dejstvo, da je za vedno zaznamovan. "Tu si obsojen morilec. S tem se ne bom nikoli sprijaznil, niti na smrtni postelji. Še vseeno gledam malo na to, kakšno bo življenje zunaj. Kamorkoli prideš, imaš plombo na sebi. Nemogoče se je je znebiti. Obremenjujem se s tem, kako bom živel. Za delo me ne skrbi, do denarja bom prišel na pošten način. Grize pa me, kaj si ljudje mislijo o meni. Kako bo videti, ko bom prišel ven, pa bo nekdo s prstom kazal name, vidiš, to je morilec. Ali pa če bom mogoče enkrat imel otroka, pa bo prišel domov iz šole in me vprašal: ati, ali si ti res morilec? Spet se bo treba prilagoditi in iti naprej."

Na vprašanje, kako je vse to sprejela njegova družina, odgovori: "Tega ne bom nikoli vedel. Nikoli mi nihče ni ničesar očital, nihče nič spraševal. Brat mi je samo rekel: ti si idiot! V končni fazi je to moj križ, ki ga bom nosil sam. Dejstvo pa je, da mi je bolj kot zase hudo zanje, ker vem, da očetu zagotovo ni lahko. Lahko si mislim, kaj mu gre po glavi, vidim ga, ko pride na obisk, ni enostavno. Kot da me je zgubil. To me boli. Jaz bom že nekako. Izgubil bom ogromno let, ampak sem še mlad in zame ni konec sveta. Koga bom srečal, ko bom prišel ven, pa je drugo vprašanje. Čez 20 let se bodo stvari obrnile, ljudje bodo pomrli, s tem se je treba sprijazniti. Na to se ne da pripraviti, takrat vidiš, koliko si karakterno močen."

'Pogrešam normalno življenje' 

Stvar, ki jo v zaporu najbolj pogreša, je druženje. "Normalno življenje. Če se ti zahoče, da greš v družbo, vstaneš, greš v avto in se odpelješ. In neki partnerski odnos, da veš, da je nekdo tam zate, da se lahko nanj obrneš v vsakem trenutku. Tukaj tega ni. Pri 20 letih kazni ne moreš biti drugega kot egoist, če pričakuješ, da te bo nekdo čakal. Saj imaš možnost garsonjere, nočitev, ampak to ni to, to ni zveza. To je bolj mučenje drug drugega. Zunaj sem se veliko družil z glasbeniki in poslušal dalmatinske pesmi, tudi to pogrešam … ogromno stvari je, ki jih pogrešam."

Pa je v zaporu mogoče stkati neko pristno prijateljstvo? "Če bi se rad rešil kriminala, ne. Ne moreš vedeti, kaj se človeku dogaja v glavi. Mogoče je v družbi nasmejan, potem pa pride v sobo in riše črne kroge. Tu je vsak človek nepredvidljiv. V nekem trenutku bo s teboj kadil cigareto in pil kavo, čez dve minuti pa ti bo pod rebra porinil škarje. Lahko se z nekom razumeš, sodeluješ, se pogovarjaš, mogoče bosta šla zunaj na pijačo. Da bi rekel, da je to pravi prijatelj, nekdo, ki mu zaupaš 100-odstotno, tega ni. Tu ne moreš zaupati niti samemu sebi. To je tako specifično okolje, da te lahko v trenutku s tira vrže ena iskrica. Do zdaj nimam nobenega fizičnega konflikta, ne morem pa zagotoviti, da se to ne bo zgodilo čez pol ure. Če bi se drogiral in jedel tablete, pa vprašanje, kje bi bil. Močno dvomim, da bi se danes tukaj pogovarjala, sploh brez paznika. Tako da nekaj dobrega sem naredil v življenju – izognil sem se drogi."

Zapor je po njegovih besedah najboljši način spoznavanja samega sebe in zelo pomembno je, da ves čas ostajaš pozitiven. "Stalno sem nasmejan, pa tudi, če se pretvarjam. Včasih moraš imeti lažno upanje, ki te žene naprej, luč, proti kateri greš. Vsako jutro, na primer, pogledam v izhodna vrata. Enkrat bom tudi jaz šel skozi, po tem hribu navzgor."

Na vprašanje, ali ga je teh pet let v zaporu kaj spremenilo, odgovori, da se lahko z menoj pogovarja še ves teden, a tega ne bo vedel, dokler ne bo prišel v realno življenje. "Tu sem pod nadzorom in ta nadzor dela blokado, zaradi katere reagiraš povsem drugače, kot bi sicer. Lahko bi rekel, kako drugačen sem – začel sem risati, slikati, imam redno službo ... A kaj mi pa drugega preostane tu notri? Nič. Ko pridem ven in ne bo več nadzora, se mi bo pa odprl svet. Only sky is the limit. Takrat bom videl, kakšen napredek, če sploh, sem naredil. Ne bom garantiral, da ne bom nikoli več v življenju naredil neumnosti. Tega ne more nihče. Greš na cesto in zbiješ človeka, pa si spet tu. Ne upam si dajati takih odgovorov. Lahko rečem samo to, da se trudim bolj realno gledati na svet. Zunaj sem šel z glavo skozi zid in nisem izbiral sredstev, zdaj pa vidim, da včasih to ne gre. Ne zidam si gradov v oblakih. Kajti tudi če prideš do oblakov, je brezno spodaj zelo globoko in lahko hitro prideš dol. V sekundi."

'Če se bom opravičil, ga bo to vrnilo? Ne.'

Njegov odgovor na vprašanje, ali bi kaj spremenil, če bi lahko zavrtel čas nazaj, ni tipično klišejski, kakršnega bi človek pričakoval. "Ne vem, ker tega ne morem storiti. S preteklostjo se ne ukvarjam, to me obremenjuje. Gledam naprej, kako bom čim bolj normalno prišel iz te situacije. Ne bom se delal lepega in dajal klišejskih odgovorov o tem, kako bi spremenil svet. Če zavrtiš čas nazaj, si spet na istem mestu, razmišljaš enako, zato bi verjetno naredil vse isto."

Tudi opravičilo družini pokojnika za to, kar je storil, se mu ne zdi iskreno dejanje. "Družine nima, je pa gotovo kdo, ki zaradi tega trpi. Vedno je nekje nekdo, ki nekomu nekaj pomeni. Koga je imel on, ne vem. Žal mi sicer je, a da se zdaj nekomu opravičujem, se mi zdi hinavsko. Ga bo to vrnilo? Bo zaradi tega komu kaj manj hudo? Ne. Opravičiš se lahko nekomu, če se mu zaletiš v avto, za takšno dejanje pa se ne moreš opravičiti." Če koga kaj zanima, sem vedno na razpolago, še dodaja, pogledal mu bom v oči in povedal, kaj se je zgodilo. "Ljudje poznajo samo zgodbo iz medijev, ki so nam naredili veliko krivico. Najbolj mi je v spominu ostal naslov iz časopisa: Skočil mu je s šanka na glavo! Tega ne bom nikoli prebolel. Mediji so ustvarili neko svojo zgodbo, in ko sem to poslušal, sem bil šokiran. Kot da sploh ne bi govorili o nas! Razmišljal sem, od kod jim takšne informacije. Tudi fotografija pokojnika, ki jo je policija dala v javnost za prepoznavo, je bila posneta po obdukciji in ne pred njo. Prisežem na vse, kar imam, da njegov obraz ni izgledal tako, ko smo ga pustili. Najbolj žalostno pa je, da je sodišče tem zgodbam iz medijev sledilo."

Kosi se je pritožil tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, čeprav pravi, da nima veliko upanja. "Izkoristil bom to možnost. Če ne bom poskusil, ne bom vedel. Tega, kar mi očitajo, nisem storil, je pa prav, da sem zaprt. In ne bom rekel, da bo po prestani kazni moja vest čista, ker ne bo. Človek je še vedno mrtev. Bo pa mirna, kar za moje komplice ne bi mogel reči. Marsikdo od njih mi zaradi stvari, ki sem jih povedal na sodišču, ne upa pogledati v oči."