Zaradi preveč birokracije umira slovensko gospodarstvo

V Sloveniji je veliko oziroma preveč birokracije, zaradi katere se nekateri postopki vlečejo že več let, tudi desetletja. Dober primer je obnova Plečnikovega stadiona za Bežigradom. Zgodba prenove stadiona se namreč vleče, tako piše STA, že vse od leta 2007, ko je bila ustanovljena družba BŠP, ki je skupaj z Mestno občino Ljubljana (MOL) in Olimpijskim komitejem Slovenija (OKS), pripravila skupni projekt prenove. Januarja 2008 je družba stadion zaprla, leta 2009 pa so za prenovo stadiona na natečaju izbrali berlinski biro GMP. Kulturnovarstveno soglasje je pravnomočno od marca 2011.

Zgodba s pridobivanjem okoljevarstvenega soglasja pa sega v leto 2010, ko je družba BŠP na Arso vložila vlogo za izdajo omenjenega soglasja. Arso je konec maja 2012 okoljevarstveno soglasje izdal, a so se nanj pritožili stranski udeleženci, zato je ministrstvo za kmetijstvo še istega leta okoljevarstveno soglasje odpravilo ter zadevo vrnilo Arsu v ponovni postopek in odločanje.

Nazadnje je Arso okoljevarstveno soglasje v ponovnem postopku izdal aprila 2017, vendar je zaradi pritožb ministrstvo za okolje in prostor nato novembra istega leta okoljevarstveno soglasje odpravilo in zadevo vrnilo na Arso v ponovno odločanje.

Dodatno sicer vse skupaj zapleta še postopek zaradi zemljišča ob Fondovih blokih, ki ga je občina vložila v projekt gradnje stadiona, ki na sodišču teče od leta 2009. V njem naj bi odločili, ali je zemljišče res last občine ali pa gre za pripadajoče zemljišče, kar trdijo stanovalci Fondovih blokov, ki nasprotujejo pozidavi zelenice ob blokih.

To pa ni edini primer, ko je zaradi birokracije zastal celoten projekt. Medtem ko so Avstrijci izkopali že preko 600 metrov druge cevi karavanškega predora, pa se gradnja na naši strani sploh še ni začela. Kot po navadi, se je spet zapletlo zaradi birokracije. Ponudbo je namreč oddalo šest podjetij, prav vse pa so bile pomanjkljive. Dars je nato želel izvajalca izbrati s pogajanji, h katerim bi povabil vseh šest ponudnikov, vendar sta se na njihovo odločitev pritožila dva izvajalca. Postopek izbire se bo tako še bolj zavlekel.

Kako je mogoče, da se v Sloveniji tako zapleta pri birokraciji. Kot da ne bi razumeli, da nerazumna regulacija in prevelika zbirokratiziranost vodita k dolgotrajni izvedbi projektov in h gospodarski škodi. "V Sloveniji smo že v mesecu aprilu 2017 dosegli magično številko 20.000 zakonov in podzakonskih aktov, kar je število, ki je za državo, kot je Slovenija, z 2 milijona prebivalcev, zastrašujoče," pojasnjuje poslanka SDS Suzana Lep Šimenko.

"Vsak nov predpis pa prinese novo dodatno oviro in še več birokracije. Tudi zato smo se v predvolilnem programu stranke ob zadnjih predčasnih volitvah zavezali, da bomo za vsak nov predpis, dva ukinili. V SDS se vsak dan srečujemo z državljani, s predstavniki gospodarstva, kmetijstva in vsi ti so si glede področja administrativnih ovir enotni: imamo preveč birokracije, predolge postopke za pridobivanje dovoljenj, soglasij," je pojasnila Lep Šimenkova in dodala, da pogosto slišijo tudi, da imajo državljani postavljene roke, ki jih morajo spoštovati, medtem ko državni organi rokov marsikdaj ne spoštujejo. "Slovenija na številnih lestvicah konkurenčnosti pada tudi zato, ker imamo preveč regulative in predpisov ter zaradi predolgih postopkov. Zaradi vsega tega smo v poslanski skupini SDS v preteklosti tudi že predlagali izredno sejo Državnega zbora s 70-80 konkretnimi predlogi debirokratizacije države. Žal takrat vladajoča koalicija pod vodstvom Mira Cerarja naših predlogov za debirokratizacijo in administrativno poenostavitev, ni sprejela," je zaključila.

Kot pojasnjujejo v Kabinetu predsednika vlade, so postopki pogosto zahtevni, težko razumljivi in ne prinašajo vedno dodane vrednosti, ki bi morala biti eden pomembnih kriterijev pri sprejemanju novih predpisov. "Koalicija se tega problema zaveda in je zmanjševanje administrativnih ovir kot enega pomembnih ciljev zapisala tudi v koalicijskem sporazumu. Ministrstva imajo nalogo, da prevetrijo zakonodajo na področju svojega delovanja s ciljem ugotoviti katere predpise je možno poenostaviti, združiti ali celo ukiniti. Pri sprejemanju novih predpisov morajo biti racionalna in slediti dejanskim potrebam," še poudarjajo. 

Preveliko zbirokratiziranost pa najbolj občutijo prav državljani, med njimi poslovneži, ki bi radi v naši družbi kaj spremenili. Med njimi je tudi Joc Pečečnik, ki že desetletje čaka na zeleno luč za prenovo Plečnikovega stadiona za Bežigradom. 

"Birokracija v naši državi je res brez meja. Nič nimam proti, da država predpiše zakonodajo, ki ščiti prostor, okolje in kulturno dediščino, vendar se pri nas dogajajo bistveno drugačne stvari. Že sama zakonodaja med ministrstvi ni usklajena, zakoni ki predvidevajo urejanje določenih investicij, so zelo neprecizni in nenatančni, kar omogoče veliko manevrskega prostora v samem postopku," pojasnjuje Pečečnik. "Posamezni uradniki, katerim je investitor lahko simpatičen, morda politično nekompatibilen ali pa imajo celo osebne interese, lahko te neusklajenosti v zakonu izkoriščajo, in investitorja bremzajo na vseh korakih. To se dogaja meni zadnjih deset let v Sloveniji," pravi. Kot je pojasnil, so za izdelavo projekta Bežigrajski športni park najeli mednarodno komisijo strokovnjakov s področja kulturnega varstva, arhitekture in urbanizma in komisija sama je odločila, kateri projekt je najbolj primeren za področje bežigrajskega stadiona.

"Na drugi strani je projekt, ki je bil izbran, naletel na nasprotovanje stroke in uradnikov, ki še danes ali zagovarjajo lastne, parcialne interese stanovalcev fondovih blokov ali pa stroka, ki je užaljena ker ni bila izbrana za izvajanje tega projekta. Takšen način je popolnoma nesprejemljiv. Mi smo že nekaj sto pripomb, popravkov naredili in vsakič, ko zadostimo pogojem, ki nam jih država ali birokrati napišejo, nam lestvico zopet prestavijo navzgor in nam spet postavijo nove pogoje, nove zahteve, ker zakonodaja ni precizno opredeljena."

Pečečnik ugotavlja, da je okolje v naši državi nestabilno kar se tiče trajnosti in trajanja zakonov in predpisov, saj vsaka vlada nekaj spreminja. "Vemo pa, da je investicijski cikel za tak projekt tudi deset let, in če se trikrat zamenjajo vsi pri urejanju hrupa, voda, prometa, je zelo težko tak projekt planirati tako ekonomsko kot planirati, kakšen je pravilen ekonomski postopek," poudarja.

Pečečnik se strinja, da je takšen odnos do tako domačih kot tujih investitorjev nesprejemljiv. "Sami lahko vidimo kako težko tuji pomembni investitorji prihajajo v Slovenijo. Sami lahko vidimo kako Zagreb kot prestolnica Hrvaške pobira praktično vse glavne centre, Slovenija pa dobiva 'by pass', kljub temu, da smo pred 20 leti računali, ko smo planirali vstop v EU, da bo Slovenija postala svetilnik Balkana, da bo Evropa tukaj zasidrala svoja podjetja in od tukaj širila svojo distribucijsko mrežo. To se na področju bivšega Balkana ne dogaja, saj so vsi okoli nas bolj dojemljivi za tujega investitorja in mu dajejo jasnejše pogoje kot mi, ki tega ne želimo in ne maramo Evrope v tej obliki, da bomo tudi mi del evropske integracije, saj se obnašamo, kot da smo samozadostni," pojasnjuje Pečečnik, ki meni, da smo zato zamudili že izredno veliko priložnosti. "Tudi zato nismo na nobeni resni gospodarski mapi. Na eni strani smo neprijazni do investitorjev, na drugi strani pa premajhni. In prav zato, ker smo tako majhni bi morali biti posebno sprejemljivi za tuje investitorje in jim dati še boljše pogoje kot drugi," je prepričan. Kot primer podaja Malto, oddaljen majhen otok, ki dela vrhunske rezultate. "Mi pa tega nočemo," zaključuje Pečečnik.