Zaradi njega smo sledili Policiji: 'Telefon sem polnil dvakrat na dan'

Novinarji smo tisti, ki sprašujemo. Veliko. Ob vseh mogočih urah. Prav nadležni znamo biti, a tako je pač naše delo. In tiskovni predstavniki so tisti, ki nam odgovarjajo. Takšno je njihovo delo. Sčasoma naj bi se v odnosu stkalo zaupanje in "fair play" sodelovanje. Ne zgodi se prav pogosto, da naletimo na sogovornika, ki se vedno javi na telefon. Ki je hiter, odziven, ažuren. Včasih nas celo prehiti z informacijo. Pošilja dopolnitve sporočil, samoiniciativno priloži še fotografije in posnetke. Tudi takrat, ko ni veliko za povedati, najde nekaj. Dovolj. Stvari ureja celo, ko je na dopustu. Pa čeprav mora zaradi tega telefon včasih skrivati pred ženo. 

Iz te plati Bojana Kosa poznamo novinarji. Javnost, na drugi strani, ga pozna kot avtorja duhovitih objav na Facebook strani PU Kranj, ki so zabavne, a hkrati informativne in poučne. Je tisti, ki je na 1. april policijski avtomobil odel v rožnate barve, češ da se mora ujemati z vinjeto. Sloneč na radarju je izvajal "boruting" in tako pozival k vožnji po omejitvah, sanjskega moškega je z metlo v roki izzval, naj pokaže, ali zna pometati, dnevne luči na avtomobilih je primerjal s tangicami, ki se zadaj ne vidijo ... S svojimi hudomušnimi zapisi in fotografijami je približal policiste ljudem, podrl zid med njimi, prispeval k večji priljubljenosti tega poklica in poskrbel, da so ljudje sledili Policiji in ne ona njim. 

Objava, s katero je Kos v nedeljo sporočil, da se poslavlja s funkcije tiskovnega predstavnika PU Kranj, je dobila skoraj 3500 všečkov in 300 komentarjev s pohvalami, zahvalami, čestitkami in lepimi željami. Od kolegov policistov, ker je ljudem približal njihovo poslanstvo, pa novinarjev, ki so se mu zahvaljevali za odlično sodelovanje, in povsem običajnih ljudi, ki so ga spremljali na različnih koncih Slovenije, ker jih je pač nasmejal. "Tako, kot se ne da zamenjati župnika Goloba, se ne da zamenjati Bojana Kosa!", "Dlje časa sem obljubljala, da se bom vozila v gorenjske konce delat manjše prekrške samo zato, da bi spoznala to simpatično ekipo!" in "Kam odhajaš ti, ki si nam prikupil policiste?" so se vrstili komentarji pod objavo. 

'Odziv na objavo je potrditev vsega, za kar smo se štiri leta trudili'

Kosova pot se nadaljuje na Letalski policijski enoti, kjer smo ga ujeli za pogovor, za katerega je bilo sicer potrebnega nekaj prepričevanja, saj pravi, da svoje vloge nikoli ni želel personalizirati in se preveč izpostavljati. A dejstvo je, da zaradi načina svojega dela pač ni ostal neopažen. 

Kranjska policijska uprava se je Facebooku pridružila med zadnjimi, in ko so pred približno štirimi leti začeli z malo manj konvencionalnimi objavami, je bilo težko, saj uporabniki družbenih omrežij od njih niso bili navajeni takšnega stila komuniciranja. "Sam se tega sprva sploh nisem hotel iti in tudi ne morem reči, da je bilo takoj zelo dobro sprejeto. Bile so kritike in pohvale, ampak smo rekli, če že gremo v to zgodbo, bomo stvar zapeljali drugače – na način, kakor ni še nihče. Bliže ljudem. Mislim, da so komentarji in odzivi na mojo zadnjo objavo potrditev vsega, za kar smo se štiri leta trudili," strne občutke o izjemnem odzivu. 

Čeprav tega morda na zunaj ni opaziti, je bilo po njegovih besedah v vsako objavo vloženega ogromno truda. "Najlažje mi je narediti klasično birokratsko objavo – stavke s svojega področja dela poznaš, sestaviti jih in objaviti ni noben problem. Ampak potem objavljaš samo zato, da objavljaš, klasične objave pa imajo slab doseg uporabnikov. Zelo težko pa je narediti nekaj inovativnega. Jaz sem se postavil v kožo uporabnika – kaj hoče videti, slišati, prebrati – in vložil ogromno sebe notri. Veliko objav, sploh video vsebin, je nastalo v mojem prostem času. Poskusil sem funkcionirati tako, kot funkcioniram v zasebnem življenju. Ne bom rekel, da mi je vedno uspelo. Tudi jaz sem jih kdaj dobil po prstih. In takega načina ustvarjanja si tako dolgo časa ne bi mogel privoščiti, če ne bi imel podpore vodstva. Tudi oni so me spremljali, in ko so bile napake, so me nanje opozarjali. Kljub temu pa je ogromno objav zares dobro uspelo – statistika za lani izkazuje petmilijonski doseg objav, več milijonov ogledov in 24.000 komentarjev!"  

'Kdor dela, greši' 

Med prebiranjem komentarjev pod svojimi objavami se je tudi sam velikokrat nasmejal. "Če je bila objava zabavna, so bili tudi komentarji zabavni. Všeč mi je bilo tudi, če so se kdaj v pogovor vklopile kakšne znane osebe, iz teh komentarjev je prišlo tudi neskončno nekih idej. Ker vidiš, kako ljudje razmišljajo, kakšno terminologijo uporabljajo, kaj jim je blizu ... in ko enkrat to naštudiraš, steče." Največ idej je sicer dobil v družbi s kolegi, doma od žene in med tekom, ki mu predstavlja čas zanj. "Ni vsak dan isti. En dan imaš idejo, drugi dan si brez in razmišljaš, kaj bi objavil. Zato sem, ko je bil slab dan, raje stopil korak nazaj in nisem stisnil tipke enter, kot pa da bi jo in bi tvegal, da bo stvar slabo izpadla." 

S svojimi zapisi sem velikokrat hodil po robu, prizna, za enega od njih si je prislužil celo nominacijo za najbolj seksistično izjavo. "Takrat se mi ni zdelo, da sem šel čez mejo, a sem objavo potem izbrisal, ker so šli komentarji povsem izven konteksta. Nikoli nisem imel namena kogarkoli prizadeti ali diskreditirati, vedno sem bil strokoven in profesionalen, samo zapisano je bilo drugače. Našel sem nek svoj stil in se ga držal. A včasih je dovolj, da se nekdo v objavi prepozna in je čustveno prizadet. Če se je to zgodilo, sem popravil, kar sem lahko, nikoli se mi ni bilo težko opravičiti. Kdor dela, greši. In tudi te napake so del učenja." 

Če je bil kdaj v dilemi, se je s posvetoval s sodelavci, včasih tudi z ženo, da je dobil realen feedback. "Pa smo malo spremenili, uskladili in objavili. To mi je bilo tudi všeč, saj več glav več ve."  Prav njegovi sodelavci so bili najboljši nadzorniki in hkrati publika, ki jo je bilo najtežje zadovoljiti. "Oni poznajo problematiko – navajeni smo enega stila komuniciranja, ki ga v praktičnih postopkih ne moremo imeti. Sam sem imel uraden stil z novinarji, prilagojeno komunikacijo z občani, Facebook je bil pa svoja zgodba in težko je bilo preklapljati med temi tremi. Na našem profilu je bila vsaj ena objava na dan in stremel sem k temu, da sem zajel aktualne dogodke. A brez podpore s terena se tega ne da delati. Sodelavci so mi zagotavljali zgodbe in material s terena, bili so tudi najboljši kritiki, ker so na stvari gledali tako s policijskega kot z zasebnega vidika. Lahko rečem, da imam najboljše sodelavce in tudi oni so soodgovorni, da je stran uspela tako, kot je. Seveda je bilo pa vedno treba spremljati tudi komentarje uporabnikov in po tem si videl, ali si z določeno objavo zadel ali ne. Vendar tudi kritiko jemljem kot pozitivno stvar – samo če bereš, spremljaš in poslušaš, lahko nadgradiš stanje in zadevo pripelješ na maksimalni nivo. Z leti nam je to tudi uspelo, kar se vidi po odzivih in komentarjih. Zadnja objava pa je razgalila vsa štiri leta delovanja našega Facebooka in sem zelo zadovoljen." 

'Ljudem smo pokazali, kdo smo' 

Kos je na tem področju oral ledino, po njem so se poskušali zgledovati tudi drugi. To mu je sicer všeč, a kopiranje se ne bo obneslo, je prepričan. "Najti moraš svoj stil, spoznati ljudi na določenem območju, v mojem primeru je bil to PU Kranj, ugotoviti, kako razmišljajo in kaj imajo radi. Je pa res, da tudi pri meni ni takoj steklo, potrebnih je bilo več objav in časa, da so ljudje videli, da Policija niso samo kazni, laser, varnostni pas in smerniki, ampak tudi kaj več." 

Pri njegovih objavah pa ni šlo samo za promocijo policijskega dela, na ta način so veliko naredili tudi glede kaznivih dejanj, prometnih nesreč s pobegom, iskanj pogrešanih oseb ali stvari in preventive. "Ljudem smo pokazali, kdo v bistvu smo, da nam lahko zaupajo in računajo na nas. Hkrati pa smo jih, ko smo jih potrebovali, pozvali, naj sodelujejo in nam pomagajo. To je se velikokrat izkazalo za koristno in to je bil eden glavnih namenov Facebooka – da ga uporabimo kot orodje oz. pripomoček za delo policistov na terenu. Če nimaš množice, ki ti sledi, boš to težko počel, ker tvoje objave ne pridejo nikamor. Tukaj pa so prišle in tu je bil ta vzajemen odnos. Pogosto se je tudi zgodilo, da so nam uporabniki, ki nas niso upali poklicati, poslali sporočilo na Facebook in smo jim pomagali.  Tudi pri hujših kaznivih dejanjih, kot je nasilje v družini. Tega je bilo ogromno, ampak to so stvari, ki se ne vidijo. Ni na prvem mestu zabavati ljudi, to je samo del tega, kako privabiti ljudi, da te spremljajo in si jim zanimiv." 

Urejanje Facebook objav je bil sicer samo en segment njegovega dela, kot tiskovni predstavnik se je ukvarjal še s številnimi drugimi stvarmi. Največ je bilo komuniciranja z mediji, pa z občani, sodelovanje pri objavah na družbenih omrežjih Policije, promocije zaposlovanja, Gorska policijska enota, vključen je bil tudi v naloge službe direktorja, delo z droni ... In ravno ta širina mu je omogočila, da so zadeve dobro funkcionirale. "Biti moraš zelo odprt za cel kup stvari in iz njih počrpati tisto, kar misliš, da bi ljudem lahko predstavil. Ko smo na primer delali preventivo za varnost na železnici – to je tema, ki je ljudem nezanimiva, hkrati pa zelo pomembna, smo naredili klasično objavo in z njo dosegli med 10 in 15.000 uporabnikov. Ko smo stvar 'spimpali' po svoje, jih je bilo med 300 in 400.000! Lanska objava preventive za pirotehniko je imela 700.000 dosega, posneta pa je bila s telefonom. Tu zadaj ni neke hude ekipe ali opreme. Smo bolj entuziasti – običajen telefon in licenčna aplikacija, ki jo lahko kupi in si jo namesti vsak. Marsikdo tega ni vedel, sodeč po komentarjih, so ljudje mislili, da ima PU Kranj človeka zaposlenega samo za to, da se ukvarja z družbenimi omrežji, pa ni tako. Za vodenje družbenih omrežij nismo zapravili niti evra, saj ni bilo namenskih sredstev. In zadovoljen sem s tem, da jih ni bilo, ker smo pokazali, da se tudi iz nič da ogromno narediti." 

Odhaja v Letalsko policijsko enoto 

Za njim je že 21 let dela v Policiji, devet od tega v odnosih z mediji. Čas je za nove izzive, pravi. Odločitev za odhod ni bila težka, saj si je že nekaj časa želel spremembe. Kot pomočnik vodje Letalske policijske enote bo zdaj soodgovoren za načrtovanje, organiziranje, kontroliranje in funkcioniranje enote. "Karkoli bom delal, bom dal celega sebe v to. Verjamem, da sem v zadnjih devetih letih marsikaj pokazal, a po tolikem času ima vsaka stvar svoj rok trajanja. Naj še kdo drug dobi priložnost, da se poskusi v tem. Nov človek prinese novo energijo, nove ideje, vse stvari se dajo nadgraditi, nobena ni zabetonirana, da se je ne bi dalo spremeniti. In verjamem, da je lahko še boljše." Njegov naslednik uradno sicer še ni znan, a Kos je prepričan, da svojo zapuščino pušča v dobrih rokah. Prav tako je svojim kolegom obljubil, da jim bo vedno na razpolago. 

Čeprav je za njim veliko neprespanih noči, svoje delo obožuje in se ne vidi nikjer drugje kot v Policiji. Na vprašanje, katera stvar mu bo najbolj ostala v spominu, odgovori, da ne more izbrati samo ene, ker jih je bilo tako veliko. Najlepšo plat tega dela mu je predstavljala pohvala, najslabšo pa zagotovo stres. "To je služba za 24 ur. Kadarkoli je kdo kaj poslal, sem vedno pogledal. Ne moreš, da ne bi. Najtežje je, ko ti nekdo nekaj pošlje zvečer in ti potem razmišljaš o tem in ne moreš spati. Zgodilo se je tudi, da nam je žrtev nasilja v družini zvečer poslala sporočilo, ker ni upala poklicati na 113, da je nasilnež ne bi slišal. Lani je bilo prek 24.000 komentarjev in ti to bereš, brišeš sovražni govor, žaljivke ... ogromno je tega." Pa se ga dotakne? "Tudi. Ne moreš izklopiti. So obdobja, ko zamahneš z roko, ampak če ti je mar za stvar, ki jo delaš, včasih tudi osebno vzameš in potem moraš najti pot, da greš čez to. Jaz sem jo sicer našel, dotakne pa se te vseeno. Nisi robot, nisi imun. S komentarji, kakršne sem jaz dobival na Facebook, se mladina srečuje v šolah in to je grozen občutek. Ne gre samo za smeh in zabavo. Tudi težko je." 

'Telefon sem polnil tudi dvakrat dnevno' 

Med letošnjimi požari na Krasu je bil Kos na dopustu, a novinarji tega nismo občutili, saj nam je kljub temu takoj priskrbel informacije, celo posnetke gašenja policijskega helikopterja iz zraka. Tragedija na Storžiču, ko so v plazu umrli trije ljudje, je bila težka tudi zanj osebno, saj je bil med pokojnimi tudi gorski reševalec. Takrat je v le nekaj urah prejel okoli 120 novinarskih klicev. "Veliko vas je bilo in vsak je nekaj hotel. Ampak sem razumel. Vi ste opravljali svoje delo tako, kot sem jaz moral opravljati svojega. Skozi vsa ta leta sem vas začel zelo spoštovati. Nimate lahkega dela in tudi jaz sem vas spremljal in se določenih stvari naučil od vas." 

Njegovih objav na Facebook profilu kranjskih policistov tako zdaj ne bomo mogli več spremljati, a sodeč po njihovi zadnji objavi, bo novi avtor poskrbel, da se bomo še naprej zabavali.

Kos pa, čeprav je že en teden na novi funkciji, pravi, da še ni povsem dojel in naredil miselnega preskoka. "Ne moreš v nekaj dnevih kar pozabiti devet let!" Se je pa hitro navadil, se nasmeje, da ima manjkrat telefon v rokah. 

Kdo pa bo zdaj najbolj vesel, da ga bo malo odložil – žena, otroci ali on sam? "Cela družina!" odgovori kot iz topa. "Vsi so se razburjali. Bila so obdobja, ko so to povsem lepo sprejeli, so bili pa trenutki, ko jim je šlo zelo na živce. Kolikokrat se je zgodilo, da smo šli v trgovino, jaz pa sem sedel zunaj na klopci in tipkal na telefon. Polnil sem ga dvakrat dnevno. Ker tega nisem vzel kot službo, ampak kot del življenja. Seveda si postaviš neke omejitve, ampak če to delo vzameš zgolj kot službo, si lahko samo povprečen. Tukaj pa mislim, da smo v vseh teh letih naredili eno res dobro zgodbo," zaključi. 

S tem se strinjamo tudi mi. Zato hvala za vse, Bojan, in srečno na novi poti!