Samomor bližnje osebe je verjetno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, ki jih lahko doživimo. Ob tem ga ni človeka, svojca umrle osebe, ki si ne bi očital, da je sam k temu pripomogel, da bi lahko kaj naredil, da se to ne bi zgodilo. Občutki krivde se kot najbolj agresivne rakaste celice zarežejo v vsako misel, v vsak kotiček zavesti in potrebna bodo leta, da bo lahko oseba, ki je na ta način izgubila bližnjega, to sprejela, razumela, da sama ne nosi odgovornosti za to, in zaživela naprej. Tako se zgodi, ko govorimo o odraslih ljudeh.
Toda, ali si predstavljate, da se to zgodi majhnemu dečku, ki še ni dopolnil osem let? Da ga na ta način zapusti oseba, ki mu je najbližje, in bi morala skrbeti za njegovo varnost in zdrav razvoj – da ga zapusti njegova mama.
To se je zgodilo Leonardu, ki je pred kratkim dopolnil 18 let. A deček bi imel že brez izgube matere gotovo velike težave, saj je bil že od malega nekoliko drugačen od vrstnikov. Niso ga niso zanimali tovornjaki in nogometne žoge, temveč se je rad igral z barbikami. Zaradi te svoje posebnosti je bil večinoma osamljen. V šoli je bil deležen posmeha in žalitev. In živel je brez prijateljev.
Za mamino smrt je sprva krivil sebe. Svoje zdravstvene težave, svojo posebnost. In v teh mislih je ostajal sam. Takrat, kot osemletni deček, ni dobil ustrezne pomoči. O tem lahko mirno sklepamo, sicer danes 18-letni fant ne bi bil, kjer je. Pri 12 letih so ga namreč namestili v Vzgojni zavod Planina, kjer je že šesto leto. Čas bivanja v Planini se mu je iztekel. A Leonardo ne bo nikdar zaživel kot njegovi vrstniki. Travmatska izkušnja zaradi samomora matere, težko otroštvo in njegova drugačnost so ga trajno poškodovali. Zato ne more živeti sam.
Svetovalna delavka v zavodu Planina Mojca Centrih je povedala, da je postravmatska stresna motnja zelo pogosta pri otrokih, ki se znajdejo v vzgojnih zavodih. To je odgovor na hudi stres, ki ga nekdo doživi, a se posledice te travme pokažejo s časovnim zamikom. Če se to zgodi otroku, pa je lahko zamik v reakciji tudi več let, praviloma izbruhne v adolescenci. Hude oblike nasilja, samopoškodovanje, depresija, anksioznost, razvoj različnih osebnostnih motenj, nočne more, strahovi in še bi lahko naštevali, kaj vse lahko mladostnik začne doživljati zaradi težkega dogodka iz otroštva. Pri nas se podcenjuje moč takšnih stresnih dogodkov in se jih ne obravnava tako resno, kot bi bilo treba, poudarja Centrihova. Medtem pa se bolečina, strah, jeza, nemoč in krivda v otroku razraščajo, lahko tudi več let, dokler ne bodo nekega dne butnili na plano s takšno silovitostjo, da poti nazaj več ne bo.
Lahko bi ukrepali prej. Morali bi ukrepati prej. S tem bi lahko preprečili težke posledice, včasih nepovratna stanja pri mladih, ki se zgodijo, ker ta otrok ni imel možnosti težek dogodek pravilno sprocesirati, odžalovati, ga s pomočjo strokovnjakov pravilno predelati. A ne tolažimo se preveč - takšne posledice imajo lahko tudi otroci, ki ne doživijo tako težkih stvari, kot jih je Leonardo. Lahko se zgodi tudi zaradi navidezno zelo majhnih stvari - če se le- te ponavljajo. Tak uničujoč učinek na razvoj otroka imajo lahko starševske vsakodnevne kritike otrok. Pritoževanje staršev, ki niso zadovoljni z njegoviim šolskih uspehom, vedenjem. In ga ves čas opozarjajo: "Poglej, kako je tvoj sošolec priden, poglej, kako ima dobre ocene.. S tabo so pa sami problemi, s tebe ne bo nikoli nič..."
Otrok nimamo za to, da bi se z njimi oziroma njihovimi dosežki hvalili in postavljali pred sorodniki, znanci, sodelavci. In s tem krepili naša prepričanja o tem, kako smo dobri starši, če imamo tako uspešne otroke s tako zelo dobrimi ocenami in vzornim vedenjem. Hitro bomo izgubili to igro. In zelo nevarna je. Otroci so nam dani, da jih nekaj naučimo, da jih skušamo čim bolje pripraviti na (praviloma) težko življenje, ki jih tam zunaj čaka. Da skušamo narediti iz njih samostojne ljudi.
A včasih je v igri veliko več od dobre ocene. Včasih so ti otroci drugačni. So drugačni od tistega, kar smo si želeli, kar smo pričakovali, kar se nam zdi, da si zaslužimo. Jih bomo znali sprejeti? Jih bomo znali ne glede na to ljubiti?
To je tista prava starševska ljubezen – sprejeti otroka, takšnega, kakršen je. In imeti ga rad, ne glede na njegove morebitne "pomanjkljivosti", s katerimi je prijokal na ta svet, in ne glede na njegovo drugačnost, pa kakršnakoli že je. Otroka je treba imeti rad, ker si to zasluži, ker je tega vreden. Vsak otrok bi moral to imeti.
Boleče je bilo se pogovarjati z Leonardom. Boleče slišati stvari, ki jih je doživel. Danes bi rad le mirno živel. Želel bi živeti na samem, imeti nekaj domačih živali. A zaradi svojega otroštva, ki je v njegovi osebnosti in duši povzročilo tako globoke rane, se njegove sanje ne bodo uresničile. Vedno bo moral živeti v skupnosti in biti pod budnim očesom nekoga, ki ga bo, ko bodo uničujoči prebliski tistega, kar je videl in doživel kot majhen otrok, spet ujeli, znal umiriti in mu dal vedeti, da je zdaj na varnem. Da bo vse dobro.
