Valentin Vodnik: prvi slovenski novinar in človek, ki je zaznamoval 19. stoletje

Ob Vodnikovem letu, ki ga zaznamujemo letos, danes in prihodnje dni potekajo številne prireditve. Ob 17. uri se je na Vodnikovi domačiji začela prireditev, ki jo bodo zaznamovali štirje Vodnikovi originalni rokopisi, ki jih je zbranim predstavil vodja rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) Marijan Rupert. Po ogledu prenovljene stalne razstave, po kateri je obiskovalce popeljal soavtor postavitve Janez Polajnar, je na ogled hišna predstava Andreja Rozmana Roze z naslovom Ljubljanski vodnik našel Vodnika.

Prešiček: Vodnik se ne bi strinjal z uvažanjem in nekritičnim prevzemanjem tujih besed

Je pa sredi dneva NUK obiskal minister za kulturo Dejan Prešiček, kjer si je ogledal Vodnikovo bogato rokopisno dediščino.

Vodnik se danes ne bi strinjal z uvažanjem in nekritičnim prevzemanjem tujih besed in naslovov, zavzemal bi se se za čisto obliko slovenskega jezika, ki se je izgrajevala skozi stoletja, je dejal Prešiček. 

Kot je poudaril, se na ministrstvu zavedajo tudi Vodnikove vloge, ki jo je med drugim odigral kot zgled številnim poznejšim ustvarjalcem, ne verjame pa, da bo letošnje Vodnikovo leto po medijski pozornosti tako odmevno kot je bilo lansko - Cankarjevo.

Ministru je Rupert razkazal izbor iz zelo bogate Vodnikove zapuščine oziroma nekaj najpomembnejših del v rokopisih - gramatiko, slovarsko in pesniško gradivo pa tudi prve izvode Lublanskih novic, Velike in Male pratike in avtobiografijo.

"Vodnik stoji na prelomu dveh svetov - baročnega polihistorstva in poznejšega razsvetljenskega enciklopedizma po zgledu francoskih enciklopedistov," je povedal Rupert, ki bo popoldne štiri rokopise, med katerimi bodo tudi Mala in Velika pratika ter zbirka Pesmi za pokušino, predstavil na Vodnikovi domačiji. Kot je pojasnil, ti ne bodo ostali razstavljeni na domačiji, ampak jih bo odnesel nazaj v NUK, ker morajo biti hranjeni pod posebnimi pogoji, kot sta temperatura in vlaga.

Predstavitev rokopisov na Vodnikovi domačiji bo uvedla prireditev, ki jo pripravljajo na današnji dan, ob 200. obletnici Vodnikove smrti. Rupertovi predstavitvi je sledilo vodstvo po razstavi prenovljene stalne razstave, ki ji je zvečer sledila še hišna predstava o Vodniku avtorja Andreja Rozmana Roze Ljubljanski vodnik našel Vodnika.

Današnjim uvodnim dogodkom bo čez leto sledila še vrsta drugih, med katerimi bo osrednji znanstveni simpozij, ki ga Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravlja s SAZU, ljubljansko filozofsko fakulteto in Vodnikovo domačijo. Na simpoziju z naslovom Oživljeni Vodnik bo konec januarja 14 strokovnjakov predstavilo Vodnikovo življenje in delo z več vidikov.

Vodnik velja za eno najpomembnejših slovenskih osebnosti 19. stoletja. Udejstvoval se je na številnih področjih, marsikje veljal za prvega, a obenem ostal na določenih področjih v senci drugih tedanjih velikanov, kot sta bila pesnik France Prešeren in jezikoslovec Jernej Kopitar.

Duhovnik, učitelj, novinar, pesnik, prevajalec, narodni preroditelj

Po mnenju strokovnjakov je v svojem času veljal za najboljšega pisca knjižne slovenščine na Kranjskem in za jezikovni vzor. Proslavil se je kot jezikoslovec: slovničar, slovaropisec in pisec prvih slovenskih strokovnih besedil - priročnikov, učbenikov. Pomembno vlogo je odigral tudi kot časnikar in urednik Lublanskih novic. Uvršča se tudi med pomembne slovenske prevajalce tedanjega časa. Pomemben je bil tudi zaradi družbenega angažmaja, med drugim je z drugimi tedanjimi veljaki, kot sta bila Zois in Jernej Kopitar, stopal pred tedanje oblastnike in lobiral za slovenščino v slovenskem šolstvu.

Kot navajajo v Uradu vlade za komuniciranje, se je Vodnik rodil leta 1758 v Zgornji Šiški v Ljubljani. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z Žigo Zoisom. Ta ga je takoj pritegnil k svojim literarnim in preroditeljskim načrtom.

Zois, okrog katerega je bilo zbranih več pomembnih imen slovenskega razsvetljenstva, je bil Vodnikov mecen vse do smrti. Pomagal mu je do premestitve v Šentjakob v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji.

Vodnikovo delo je raznovrstno. Med letoma 1795 in 1806 je pisal Veliko in Malo pratiko. Bil je urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice, ki je izhajal med letoma 1979 in 1800. Poleg pesmi je pisal tudi priročnike za slovnico, učbenike in celo knjigo receptov in priročnik za babice. Vodnik je sestavil nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je z zanosom pisal, da je treba "začeti vse nauke s tisto besedo, s katero nas je mati učila".

Ponosni Slovenec

Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesmi za pokušino. Vodnikova poezija je bila preprosta in nezahtevna, večinoma domoljubnega in satiričnega značaja. Ena njegovih najbolj znanih pesmi, Dramilo, je pesniška spodbuda Slovencem, naj bodo ponosni na svojo deželo, jezik in dediščino.

V času Ilirskih provinc se je Vodnik navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov. Dosegel je uvedbo slovenščine "kranjskega jezika", kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem in postal celo ravnatelj in šolski nadzornik.

Hvalil Napoleona in se zameril Avstrijcem

V novi oblasti je videl možnost, da se bo slovenski jezik uveljavil v šolstvu. Iz te naklonjenosti predvsem francoskim reformam v šolstvu je leta 1809 nastala pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode. Avstrijci so mu sodelovanje s Francozi zamerili in ga ob vnovični vrnitvi predčasno upokojili. Vodnik je umrl 8. januarja leta 1819, pozabljen in izključen iz javnega življenja.