'Zaradi alkohola trpi 800.000 Slovenk in Slovencev'

Diplomiral je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in se vse od takrat bori proti alkoholizmu v slovenski družbi. Videl in doživel je najbolj žalostne zgodbe, a poskrbel tudi za številne odvisneže, ki so se uspešno vrnili na pot brez alkohola. Štefan Lepoša pravi, da alkoholizma ne moremo izkoreniniti, a je skrajni čas, da začnemo spreminjati odnos do njega. Alkoholiki so, kot pravi, tipično ljudje z izrazito nizko samopodobo in v vseh letih njegovega delovanja so pomoč pri njih poiskali le dva ali trije odvisneži. Praviloma, pravi, v njihovem društvu pomoč poiščejo svojci, ko odnosi v družini dosežejo dno. Po statistiki pa poleg partnerice trpita še dva otroka, Slovenci pa bi se morali naučiti zabave brez alkohola.

Kako dolgo traja zdravljenje odvisnosti od alkohola, kdaj rečete, da je nekdo zdravljen alkoholik?

Po bolnišničnem zdravljenju, ki traja do tri mesece, pacienti nadaljujejo s tretjo fazo okrevanja, ki vključuje tedenska srečanja, trajajoča tri do pet let. Ta faza je ključna za spreminjanje življenjskega sloga ne le posameznikov, ampak tudi njihovih družin in s tem zmanjševanje problematike alkoholizma. In kdor ta program uspešno zaključi, z veliko verjetnostjo rečemo, da je ozdravljen.

Zadnja Eurostatova statistika pravi, da v Sloveniji zabeležimo 17 smrti na 100.000 prebivalcev zaradi motenj, povezanih z uživanjem alkohola. Skoraj neverjetna je statistika, če jo primerjamo z ostalimi državami EU. Poljska na drugem mestu denimo jih beleži "le" 10. Podatek je šokanten, se strinjate?

Uradna statistika v Sloveniji kaže, da je povprečna poraba čistega alkohola na prebivalca približno 11 litrov letno. Če k temu dodamo še neregistrirano domačo pridelavo, ki znaša med 6 in 7 litri na osebo, se Slovenija uvršča v svetovni vrh porabe alkohola. Poleg tega je pomemben podatek tudi o smrtnosti, povezani z alkoholom. Po podatkih, ki sem jih zbral, Eurostat navaja, da je 17 odstotkov vseh smrtnih primerov v Sloveniji povezanih z alkoholom, kar na letni ravni pomeni približno 300 smrti. Nacionalni uradni podatki kažejo, da zaradi alkohola umrejo trije ljudje na dan, kar na letni ravni znese okrog 1000 smrtnih primerov – še bolj grozljiva statistika. Raziskave o metodologiji zbiranja teh podatkov so še vedno v teku in ni popolnoma jasnega odgovora, kako se ti podatki natančno zbirajo. Vendar je zadnji znani podatek ta, da 17 odstotkov smrtnih primerov pripisujemo alkoholu, kar nas uvršča med države z najvišjo stopnjo smrtnosti zaradi alkohola. To vključuje smrti, povezane z motnjami v duševnem zdravju, ki jih povzroča alkohol. Še ena pomembna statistika je, da vsak dan v bolnišnico sprejmejo deset ljudi samo zaradi težav, povezanih z alkoholom.

Predstavljam si, da je težko vztrajati na tem področju, še posebej, ker se stanje slabša in ne nasprotno. Kako to, da ste še vedno motivirani?

Moja žena je tudi zaposlena v našem društvu in skupaj nekako nadaljujeva z delom na tem področju. Naše društvo je majhno in deluje predvsem na mikro nivoju. Ima samo dva zaposlena, delovanje pa dopolnjujejo tudi prostovoljci. Kot predsednik društva večinoma delujem v vlogi prostovoljca. Kljub omejenim sredstvom in majhnemu obsegu društva smo dosegli pomembne rezultate, ki niso vedno sistemski ali opazni na širši ravni. Pokazali smo primere urejenih družin, ki so uspešno prešle skozi različna obdobja zdravljenja, kar je velik uspeh. Vendar pa se mi zdi, da so ta prizadevanja v družbi pogosto spregledana ali ne dovolj opažena. To je kritičen pogled na to, kako se v družbi soočamo in opažamo problematiko alkoholizma.

Francija in Španija denimo sta po uradnih statistikah porabe alkohola v rangu Slovenije. A če pogledamo njihove in naše težave, sta ti državi zgledni. Težave s smrtnostjo so manjše v Španiji, glede na poročilo WHO je alkoholnih smrti manj kot odstotek. Kje je po vašem poglavitni vzrok za takšno razhajanje?

Naša kultura je močno povezana z alkoholom, saj se alkohol uživa ob vseh življenjskih dogodkih – od rojstva do smrti, na vsakem rojstnem dnevu in pri vseh praznovanjih. Zaskrbljujoče je, kako prisoten je alkohol tudi na otroških rojstnodnevnih zabavah, kjer odrasli pijejo, medtem ko so otroci potisnjeni v podrejen položaj. To prispeva k temu, da smo "mokra kultura" v vseh življenjskih obdobjih. Kot primerjavo s Francozi ali drugimi narodi se zdi, da imamo v Sloveniji specifičen odnos do alkohola. Kljub pogostemu sklicevanju na "kulturno pitje" strokovnjaki opozarjajo, da nobena oblika pitja alkohola ne more biti označena kot kulturna. To poudarja potrebo po resni obravnavi problema alkoholizma v slovenski družbi, še posebej v luči vpliva na mlade.

In to čeprav ima država zaradi tega čedalje večjo proračunsko luknjo. Alkoholna odvisnost, zdravje, absentizem, zmanjšana produktivnost, vse to so posledice, ki po podatkih Zdravstvenega ministrstva s proračuna poberejo prek 300 milijonov evrov, z alkoholnimi trošarinami pa poberemo morda 70 ali 80 milijonov evrov. Zakaj ni odločnega odziva državne politike, zakaj ni jasne napovedi boja proti prekomernemu pitju alkohola?

Primer: Imeli smo recimo zakonodajo, ki je prepovedovala točenje alkoholnih pijač mladoletnikom na športnih prireditvah. Vendar je bil ta zakon kasneje spremenjen, kljub protestom in dolgotrajnim razpravam v državnem zboru, kjer so sodelovali strokovnjaki za alkoholizem. Po peturni razpravi na eni izmed sej sem mislil, da bodo poslanci razumeli problematiko in zavrnili spremembo zakona. Vendar je bil rezultat razočarajoč: zakon je bil sprejet z le enim vzdržanim glasom. To kaže na vpliv alkoholne industrije in pomanjkanje resne zavezanosti k reševanju problema alkoholizma na državni ravni.

Zvonka Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine je izračunala, da se stroški za državo v primerjavi s pobranimi davki in trošarinami pojavijo že pri štirih litrih zaužitega alkohola na prebivalca. Zakaj ni večjih omejitev dostopnosti, višjih cen?

Ne morem razumeti, zakaj se tako izogibamo ukrepom, ne razumemo, da je treba pristopiti k temu problemu na bolj sistemski ravni. Ob bližanju moje upokojitve in upokojitve moje žene se zavedam težav pri iskanju naslednikov za nadaljevanje tega pomembnega dela. Tako kot je stigmatiziran alkoholik, je tudi človek, ki dela z alkoholiki, stigmatiziran. Financiranje je še en velik izziv. V mojem društvu delujemo s približno 30 skupinami po različnih mestih, vendar so sredstva za delovanje omejena in nespremenjena že dolgo časa. Poleg tega vidim, da bi centri za socialno delo lahko naredili veliko več na področju prepoznavanja in obravnave alkoholizma. Vendar pa so ti centri pogosto preobremenjeni z birokratskim delom, zaradi česar storitveno delo trpi. To me skrbi, saj menim, da bi lahko z boljšim pristopom dosegli več pri pomoči alkoholikom in njihovim družinam.

Islandijo večkrat izpostavite kot pozitivni primer boja proti alkoholizmu.

Daleč za njimi smo, tudi pri delu z mladimi. Ta država je uvedla in financira različne dejavnosti, kot so ples, šport in glasba, ki v možganih sprožajo podobne učinke kot alkohol, in tako je uspešno zmanjšala alkoholizem med mladimi za 90 odstotkov. V tem primeru so bile družine aktivno vključene in odgovorne za svoje otroke.

Ponovna uvedba točenja alkoholnih pijač na športnih prireditvah je bila med Slovenci dobro sprejeta. To so tudi volivci, ki bi novo prepoved verjetno pospremili z žvižgi s tribun, če se izrazim v športnem žargonu?

Na nedavnem dogodku, povezanem z uvrstitvijo Slovenije na evropsko prvenstvo v nogometu, sem bil priča zaskrbljujoči situaciji. Ko sem bil v mestu, sem obiskal sprejem nogometašev na Kongresnem trgu. Pred tem so mi kolegi povedali, da so na Kongresnem trgu mnogi pili pivo, eden za drugim. Branilec Petar Stojanović je v intervjuju izjavil, da bo praznoval celo noč in pil, kolikor bo mogel. Tudi nogometaš Benjamin Verbič, ki je dosegel gol, je v šali rekel, da je vedno pijan, ko njegov kolega doseže gol. To je zaskrbljujoča slika, še posebej ker so na tem dogodku bili prisotni tudi desetletniki, ki občudujejo in trenirajo nogomet ter so navdušujejo nad nogometaši. Sprašujem se, kakšen vpliv imajo takšne izjave in dejanja na mlajše generacije.

Kaj bi za vas bili učinkoviti ukrepi boja proti alkoholizmu?
Pri obravnavi problematike alkoholizma bi morali slediti zgledu držav, ki so na tem področju že dosegle napredek. Ni potrebe po izumljanju "tople vode", če že obstajajo učinkoviti pristopi. Prepričan sem, da je ključno začeti z ukrepi pri mladih. Morda bi lahko vzeli za zgled zakonodajo o tobačnih izdelkih in prepoved kajenja v zaprtih prostorih. Ko stroka ugotovi škodljivost nečesa, kot so cigarete, se takoj sprejmejo zakonodajne spremembe. Podoben pristop bi bilo treba uporabiti pri alkoholu. Vzgojne ustanove, kot so vrtci in šole, ter družine so ključni kraji, kjer bi morali začeti z izobraževanjem in preventivo. Družina je prva točka, kjer se oblikujejo vzorci pitja, in sistemski nivo zakonodaje bi moral to odražati. Menim, da je potrebno spremeniti zakonodajo in pristop k alkoholizmu. Podatek, ki me še posebej skrbi, je, da se je število odvisnikov od alkohola v Sloveniji v zadnjih štirih desetletjih povečalo s 80.000 na skoraj 240.000. Poleg tega problem alkoholizma ne vpliva samo na odvisnika, ampak tudi na celotno družino, zlasti na otroke, ki so priča tej problematiki. V povprečju na partnerko in dva otroka, kar pomeni, da zaradi alkohola trpi 800.000 Slovenk in Slovencev.

Kdo je za vas zmeren pivec alkohola in kdaj se začne tvegano pitje?
Klasifikacija je znana. Lestvica začne z abstinenti, ki ne pijejo alkohola. Sledijo manj tvegani pivci, ki pijejo zmerno: za moške to pomeni eno pivo na dan, za ženske pol piva, pri čemer se pet dni v tednu pije, med vikendi pa ne. Ob posebnih dogodkih, kot so rojstni dnevi ali poroke, je meja za manj tvegano pitje pet enot alkohola, kar pomeni dve pivi in potem cel teden abstinence. Naslednja stopnja je tvegano pitje, kjer so te meje prekoračene. Po tveganem pitju sledi škodljivo pitje, ki že vpliva na posameznikovo zdravje, družinsko življenje in delovno okolje, vendar oseba še ni odvisna. Na koncu lestvice je odvisnost od alkohola, kjer je posameznik popolnoma odvisen. Zanimivo je, da lahko ljudje prehajajo med različnimi stopnjami pitja, na primer iz škodljivega pitja v manj tvegano ali celo v abstinenčno obdobje. Vendar ko dosežejo stopnjo odvisnosti od alkohola, je edina možnost prehoda le še v popolno abstinenco. To je področje, na katerem se osredotočamo pri našem delu.

Se alkoholik sploh zaveda da drsi proti odvisnosti? 

Vključno z izkušnjami moje žene, ki prav tako dela na tem področju, lahko povem, da alkoholiki redko sami prepoznajo svoj problem in poiščejo pomoč, v vseh teh letih se je to zgodilo morda trikrat. Večinoma je to oseba iz njihovega bližnjega okolja, ki opazi težavo. Alkoholiki pogosto mislijo, da lahko prenehajo, kadarkoli želijo, in to celo dokazujejo z občasnimi obdobji abstinence ali poskušajo nadzorovati pitje z uporabo tablet in podobnega. Vendar se običajno hitro vrnejo nazaj v začarani krog odvisnosti. Alkoholik se ne more ustaviti, ko enkrat začne. To se nadaljuje od prve pijače naprej, kar vodi v zanikanje problema. Pomembno je tudi omeniti, da nihče ne postane alkoholik namerno. To je rezultat različnih okoliščin, vključno z genetsko predispozicijo, vplivi primarne družine in okolja, v katerem posameznik odrašča. V naših izkušnjah z delom z alkoholiki opažamo, da je v širši družini pogosto prisotna zgodovina prekomernega pitja, kar kaže na kompleksnost te problematike.

Zdravstvene posledice alkoholizma so znane. Kaj pa socialne, trpijo družine, trpi širše socialno okolje, od nasilja do drugih težav?

V projektu SOPA smo si izbrali poučen pristop k osveščanju o posledicah alkoholizma. Ustvarili smo lutko, ki prikazuje zdravstvene posledice alkoholizma na različnih organih telesa, od možganskih celic do jeter, tudi na vseh drugih organih. Poleg tega smo ustvarili tudi "človečka" za prikazovanje socialnih posledic alkoholizma, ki vključujejo težave v družini, na delovnem mestu, v medosebnih odnosih in pri vzgoji otrok.

Posebej zanimiv je vaš opis, kako alkoholiki dojemajo svojo vrednost in položaj v življenju, družbi. 

Ko jih vprašate, naj na lestvici od 1 do 10 ocenijo, kaj je v njihovem življenju najbolj pomembno, praviloma navedejo različne stvari, vendar sebe kot posameznika pogosto izpustijo ali postavijo čisto na konec. To kaže na izjemno slabo samopodobo, ki jo imajo alkoholiki, in poudarja, kako globoko lahko alkoholizem vpliva na človekovo dojemanje samega sebe in svojega mesta v svetu. Naša metoda osveščanja tako poudarja tako fizične kot tudi psihične in socialne posledice alkoholizma, kar je ključno za celostno razumevanje te problematike.

Je slaba samopodoba tipična za odvisnike?

Je pomemben vidik procesa zdravljenja od alkoholizma, ki se tiče družbene percepcije in stigmatizacije. Ko so ljudje v preteklosti videli nekoga pijanega na ulici ali v jarku, so vedeli za njegov problem. Toda ko se ta ista oseba odloči za zdravljenje in preneha piti, se pogosto srečuje s sramom in ne želi govoriti o svoji abstinenci. Ta družbena stigma je resnična težava. Vendar po nekaj letih zdravljenja in vzdržnosti ljudje pogosto začnejo z veseljem govoriti o svojih izkušnjah. Naši prostovoljci, ki so sami izkusili alkoholizem, so sprva morda nezmožni govoriti o svojih izkušnjah, a sčasoma pridobijo na samozavesti in se celo pohvalijo s svojim napredkom. To poudarja pomembnost podpore in razumevanja v družbi za tiste, ki se borijo z odvisnostjo, in pomen spremembe dojemanja alkoholizma, da se zmanjša stigma in omogoči bolj odprto in podporno okolje za okrevanje.

V Zavodu Vozim, kjer so alkoholno problematiko uspeli "prenesti" v srednje šole, izpostavljajo, da se o drogah dijaki veliko pogovarjajo, o alkoholu pa skoraj nič. V šolah imamo psihologe, socialne delavce, a očitno še nekaj manjka. Kaj?

Kot socialni delavec, ki sem diplomiral že leta 1972, sem opazil, da se je odnos do izobraževanja o alkoholizmu zelo spremenil. V mojih študijskih letih smo o alkoholizmu precej poslušali, celo obstajal je predmet, posvečen izključno tej temi. Danes pa na Fakulteti za socialno delo ni ne predmeta ne poudarka na alkoholizmu. To se mi zdi zelo problematično, saj je alkoholizem kompleksno področje, ki zahteva posebno pozornost in izobraževanje. Poleg tega Ministrstvo za delo zastopa stališče, da mora socialni delavec po opravljenem strokovnem izpitu znati delati na vseh področjih, vključno z delom z odvisniki od alkohola. Vendar pa vsi, ki smo se s tem področjem ukvarjali, vemo, da je alkoholizem specifično področje, ki zahteva dodatno izobraževanje in znanje o prepoznavanju odvisnosti. Ni mi znano, kakšna je situacija na področju psihologije, a vem, da na medicinski fakulteti obstaja katedra za družinsko medicino, v okviru katere se obravnava tudi alkoholizem. Kljub temu pa opažam, da strokovnjaki pogosto ne vedo dovolj o alkoholizmu. Ko na primer pokličem zdravnika svojega pacienta in mu povem, da je oseba odvisna od alkohola, pogosto dobim odgovor, da se s tem ne bodo ukvarjali. To kaže na pomanjkljivo znanje in pripravljenost za obravnavanje alkoholizma v zdravstvenem in socialnem sektorju.