'Slovenci cenimo umetnost, le včasih nam je težko seči v žep zanjo'

Jaka Tomc, pisatelj, pesnik, ustvarjalec, ustanovitelj založbe Manični poet, ki zastopa dela neuveljavljenih avtorjev, ob kulturnem prazniku pravi, da je država tista, ki mora postaviti zdrave temelje, na katerih bo potem lahko gradila umetnost. Umetnost, ki nam bo v ponos.

Prepričan je, da imamo Slovenci mnogo kakovostnih ustvarjalcev, le prostor, kjer bodo ustvarjali, jim moramo dati. Všeč mu je, da se ob vsakem uspehu domačih športnikov ob prepevanju Zdravljice spomnimo na največjega slovenskega pesnika. 

"Pisanje je zame terapija. Ko mečem črke na papir ali na računalniški ekran, se čistim," je ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku, še povedal Jaka Tomc. 

Se motim, če imam občutek, da poklic pisatelja/pesnika danes nosi slabšalen prizvok? Kar se tega tiče, se od Prešernovih časov prav dosti ni spremenilo? 

Predvsem je v Sloveniji prisotno mnenje, da je pisatelj ali pesnik lahko vsak. Dejansko pesem, zgodbo, knjigo lahko napiše vsak, ki zna pisati, in s tem ni nič narobe. Vsak, ki ima nekaj denarja, lahko izda knjigo v samozaložbi in jo ponudi bralcem. A tako kot v vsakem poklicu, se tudi tu izluščijo tisti najboljši, ki so zanimivi bralcem, in ti po navadi obstanejo. Nekateri se nazivajo s pisatelji in pesniki, drugi smatrajo pisanje za hobi. Ne vem, kako je bilo v času Prešerna in ostalih velikanov, a dejstvo je, da se jih je malo preživljalo s pisanjem. Topogledno se ni nič spremenilo. 

Ste zato po malem še vedno uporniki? Sami sebe dojemate tako?

Upornik si lahko ne glede na to, kaj počneš v življenju. Sam nisem začel pisati, da bi se uprl sistemu ali staršem. Začel sem pisati, ker sem to začutil. Je pa res, da lahko skozi pisanje izražam svoje nestrinjanje s svetom, ki nas obkroža. Ali pa izpostavim dobre stvari.

Nekje ste zapisali, da vas pisanje osvobaja. Vas je osvobajalo tudi postavljanje lastne založbe na noge? Trud, da se knjige prebijejo do bralcev/kupcev? Ali je to tisto nujno zlo, drugi pol, ki spremlja izid knjige avtorja, za katerim ne stoji ogromna založba?

Pisanje je zame terapija. S tem ko mečem črke na papir ali na računalniški ekran, se čistim. Ne glede na to ali pišem pesem ali roman, se vživim v dogajanje, čutim to, kar čutijo moji junaki, z njimi stopam po prizoriščih, ki so lahko znani ali pa plod domišljije. Ta občutek je res enkraten.

Z vodenjem založbe je enako kot s pisanjem obsežne knjige. Lahko bi rekel, da sem se z ustanovitvijo lastne založbe osvobodil pritiska in ugibanja ali sem dovolj dober. Danes vem, da sem. Bralci mi to povejo. Res je, da je bistveno težje priti do novih, kot če bi izdajal knjige pri veliki založbi. Toda podatek, da podpišem, zapakiram in pošljem praktično vsako svojo knjigo, ki jo naročijo v naši spletni knjigarni, pove veliko. Številni to cenijo. In se vračajo k nam, ko izdamo kaj novega. Glede na to, kako majhni dejansko smo, nam gre zelo dobro.

In dejali ste še (pred nekaj leti), da si želite, da bi Slovenci bolj znali ceniti umetnost. Nam uspeva?

Kar se tiče bralne kulture, smo še zelo daleč od zelene veje. Dejstvo je, da polovica Slovencev ne bere. To je zame šokanten podatek. Knjigarne se zapirajo. Ljudje niso pripravljeni plačati več kot nekaj evrov za knjigo. Za knjigo, v katero so bili vloženi meseci, morda leta dela. Kar se tiče ostalih vej umetnosti: kadar grem v Opero, je ta polna. Ko grem na koncert, je prizorišče polno. Ko posnamemo dober film, so dvorane polne. Slovenci torej cenimo umetnost, le včasih nam je težko seči v žep zanjo.

V kakšnem stanju je sploh danes slovenska kultura? In kakšen odnos imamo do nje Slovenci? Mačehovski?

Nimam nekega direktnega vpogleda v slovensko kulturo, razen prek medijev, ki pa jih ne spremljam podrobno. Ne glede na to menim, da bi morala država narediti več za kulturo, ne pa se pregovarjati, ali bo imela svoje ministrstvo ali bo njen domet v državnem aparatu zreduciran na nivo direktorata. Država mora prisluhniti umetnikom in se jim približati. Vem, da to ni tako enostavno, a politiki se morajo nehati postavljati na prvo mesto in se začeti zavedati, da so v službi državljanov.

Bi bil ta odnos do kulture sploh lahko kako drugačen, če niti statistika o tem, koliko knjig preberemo na leto, ne govori nam v prid? Če pristojno ministrstvo ne kaže posluha za umetnost ...

Ali je bila prej kokoš ali jajce se lahko pregovarjamo do konca časa. Država mora postaviti zdrave temelje, na katerih se bo lahko gradila umetnost, ki nam bo v ponos. Ljudje bodo to prepoznali in številni bodo nehali misliti, da je dobro samo tisto, kar je tuje. Imamo kakovostne ustvarjalce, dajmo jim prostor, kjer bodo lahko ustvarjali. Nasujmo jim nov pesek v peskovnik.

Nadarjeni ljudje so dar državi, je ob letošnjem kulturnem prazniku dejala plesalka Valentina Turcu. Jih zna ta država prepoznati?

Mislim, da jih zna. A ne ve, kaj početi z njimi.

Bi nam lahko preprosto predstavili dejstva? Kolikšen finančni vložek zahteva en slovenski roman? In kakšni so zaslužki?

Odvisno od obsega romana in naklade. Za roman, ki ima mehke platnice, 300 strani in izide v nakladi 500 izvodov, bomo odšteli slabe tri tisočake. Brez avtorskega honorarja. To pomeni 6 evrov na izvod. Če jih prodamo sami, recimo po ceni 20 evrov, je zaslužek kar dober. Vendar jih moramo najprej prodati 150, da se pokrijemo. Lahko jih seveda prodajamo v knjigarnah, lahko jih prodamo knjižnicam, a to po navadi zahteva pomoč distributerja, ki vzame svoj delež. Tako da smo na koncu največkrat veseli, če se knjiga sploh pokrije.

In čisto odkrito - se lahko pisatelj/pesnik danes pri nas preživlja "zgolj" s pisanjem?

Jaz se ne morem. Tudi osebno ne poznam nikogar, ki bi v Sloveniji se. Je pa možno. Vse je mogoče.

Koliko knjig ste izdali in koliko izvodov prodali? Kje je meja prodanih izvodov, da se delo smatra kot "uspešnica" na slovenskem knjižnem trgu?

Do zdaj sem izdal šest knjig, skupno sem prodal okoli 2.500 izvodov. Na slovenskem trgu se za uspešnico lahko smatra vsako knjigo, ki se proda v 500 izvodih. Meni je to uspelo z dvema, vendar prištevam k svojim uspešnicam tudi pesniško zbirko. 400 prodanih izvodov je namreč zelo lepa številka za zbirko pesmi.

8. februar je kulturni praznik, ob katerem se spominjamo Prešerna. Je to pri nas dejansko praznik ali farsa/izkoristek, da se v muzeje in galerije odpravimo zastonj. Kaj to pove o narodu, ki naj bi bil ljubitelj kulture, o narodu, ki ima dela prost dan v spomin na svojega največjega pesnika?

Ne glede na to, ali se v muzeje in galerije odpravimo, ker je zastonj, ali ne, odpravimo se. In to je bistvo. To, da imamo kulturni praznik, je nekaj lepega. Tako kot je lepo to, da se ob vsakem uspehu naših športnikov, ob prepevanju Zdravljice spomnimo na našega največjega poeta. 

Nikogar še nisem slišal, da bi se pritoževal, ker je 8. februar prost dan. Poznam pa veliko ljudi, ki se na ta dan kulturno udejstvujejo. Menim, da to pove, da smo narod, ki ima vse pogoje, da zacveti v vsem svojem sijaju, le malo vzpodbude potrebuje.